Franjo Bobinac: Videli so, da smo naredili dobro promocijo Slovenije

Franjo Bobinac, predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS), je v posebnem pogovoru razkril vrhunce in izzive, ki so jih zanj prinesle prve olimpijske igre na čelu naše športne družine.

Kako ste doživeli olimpijske igre, kakšen vtis so pustile na vas?

»Če pogledamo na splošno, so bile igre res izjemne, bile so najbolj urbane, večina prizorišč je bila v centru Pariza. Ogromno je bilo ljudi na tribunah in drugod, kjer so spremljali tekmovanja. Potekala so pred glavnimi znamenitostmi, pred Eifflovim stolpom, v Grand Palaisu in tako naprej. Posebne so bile tudi zato, ker so bile po 12 letih spet na evropskih tleh, vsaj toliko časa jih zagotovo ne bo več v Evropi. Tudi zato so bile za nas posebne.«

Odločili ste se, da obudite projekt Slovenske hiše, ki je bil velik logistični zalogaj.

»Imeli smo jih že prej, a smo želeli narediti najboljšo, najbogatejšo hišo doslej in menim, da nam je to uspelo izjemno dobro. Na eni strani smo imeli odprt prostor za navijače, kjer je bilo vzdušje vsak dan zelo dobro, notranji prostor za dogodke pa je bil namenjen posebnim gostom, s katerimi smo slavili športne uspehe in prirejali pogovore, ki so bili povezani s športom. Proslavili smo kolajne Andreje Leški, Janje Garnbret in Tonija Vodiška, med drugimi je prišla tudi Neža Klančar, ki je poskrbela za res velik dosežek slovenskega plavanja.«

»Dotaknili smo se tudi tematik, ki so na drugačen način povezane s športom, od trajnostnega razvoja do druge kariere in opolnomočenja žensk, program je bil res raznovrsten. Vesel sem, da je bilo zanimanje medijev, javnosti in pomembnih gostov iz tujine za naše dogodke zelo veliko.«

Prišel je tudi slovenski politični vrh, za igre je vladalo veliko zanimanje, kajne?

»Imeli smo res veliko podporo vlade, od prvega dneva so bili zraven projekta Slovenske hiše, na obiskih v Parizu pa so videli, da je bil denar dobro naložen in da smo naredili dobro promocijo Slovenije, njenega turizma, kulture in kulinarike.«

Ali hiša že vpliva na prepoznavnost Slovenije in tudi olimpijskega komiteja?

»Moramo se zavedati, da je 206 državnih olimpijskih komitejev del olimpijske družine, zgolj 40 jih je imelo nacionalne hiše na teh olimpijskih igrah, le 15 jih je bilo v parku La Villette, ki je najbolj prestižen in je predstavljal glavno navijaško cono. Bili smo prvi sosedi Francozov, označili smo hišo s slovenskimi barvami, vsak dan je park obiskalo od 80.000 do 100.000 navijačev, ki naše hiše niso mogli zgrešiti. Vesel sem, da smo se pravi čas odločili za ta projekt in bili pri njegovi izvedbi tudi pogumni.«

Kolikšen je bil proračun Slovenske hiše?

»Vse skupaj okrog 2,5 milijona evrov, nekoliko so stroški narasli zaradi dodatnih stroškov hrane, pijače in logistike, tako da bomo končno številko dobili po koncu OI.«

Kaj pa obisk zunanjega dela hiše?

»Notranji seveda ni bil odprt za vse, namenjen je bil protokolarnim dogodkom, zato smo preostale obiskovalce preusmerili na zunanjo teraso, kjer se je ves čas nekaj dogajalo. Ko smo slavili zlato kolajno Andreje Leški, nas je bilo zagotovo več kot 1000. Tudi tujih obiskovalcev je bilo veliko, zanimalo jih je, kaj smo ponujali, imeli smo tudi koncerte. Če bomo z zunanjim delom dosegli finančno ničlo, bomo zadovoljni, nismo želeli imeti slovenske hiše brez prostora za navijače in zdaj smo ga imeli.«

Kako velik logistični zalogaj je bila organizacija takšnega projekta, ne le Slovenske hiše, temveč naše reprezentančne odprave v Pariz v celoti?

»Na srečo imamo vloge znotraj ekipe zelo dobro razdeljene, Uroš Mohorič s svojo ekipo skrbi za športni del reprezentance, z njimi je bil v olimpijski vasi in je skrbel, da je bilo tam vse v redu. Znova smo imeli tudi lastno slovensko hišo v olimpijski vasi. V slovenski hiši pa je bil drugi del ekipe, vse je potekalo zelo dobro, na začetku smo imeli nekaj manjših težav s hrano, a smo jih odpravili. V Parizu sta bili vsaj dve tretjini olimpijskega komiteja, vsi so pomagali pri izvedbi.«

Bo Slovenska hiša postala stalnica na OI, jo načrtujete tudi na prihodnjih igrah?

»Naslednje OI bodo zimske, so precej manjše po obsegu, hkrati pa bodo razpete med Milanom in Cortino, ne bo enotnega središča iger, bodo pa blizu in zanimive za naše navijače. Imamo nekaj idej, razmišljamo, kje bi postavili slovensko bazo na teh igrah, ne bo pa v takšnem obsegu, kot je bila v Parizu. Potem bo sledil Los Angeles, v Evropo igre privabijo nekaj tisoč slovenskih navijačev, v ZDA in Avstraliji bo povsem drugače. Dejstvo pa je, da so vrhunski športni dogodki, če se želi Slovenija predstavljati v tujini, velika priložnost, četudi niso v Evropi.«

Rokometna reprezentanca vam je blizu glede na to, da jo poznate še s položaja predsednika RZS. Kako ste doživljali njene uspehe?

»Rokometaše resnično najbolj poznam. Ekipa se je pod vodstvom Uroša Zormana v zadnjih dveh letih gradila, vidi se, da večina igralcev igra v vrhunskih tujih klubih. Postali so zelo dobro moštvo, so borbeni in se ne vdajajo, ob tem pa imamo nekaj posameznikov, ki izstopajo. Ključni faktor je dovolj široka rotacija igralcev, morda nam je prav to v ženski konkurenci zmanjkalo, da bi se tudi one prebile iz skupinskega dela. Zorman in njegovi igralci nobeni ekipi na svetu ne priznavajo, da je boljša od njih.«

Na teh igrah so izstopale polne tribune, praktično ni bilo dogodka, za katerega bi se dalo kupiti vstopnico, precej je bilo tudi slovenskih zastav.

»Ogledal sem si precej dogodkov in res so bili navijači povsod nekaj posebnega. Francija je vrhunska gostiteljica, prav navdušeni smo bili vsi nad prijaznostjo in gostoljubnostjo prostovoljcev, ki so pomagali pri izvedbi tekem. Na teh OI jih je delalo kar 45.000 iz celotne Francije, ne le iz Pariza.«

Kakšno pa se vam je sicer zdelo mesto Pariz v času OI?

»Pariz res dobro poznam, več let sem živel tukaj in moram reči, da je mesto povsem drugačno, ima drugačen utrip. Danes je mnogo bolj čisto mesto, kot je bilo prej, zdi pa se mi tudi, da je v mestu več odprtih ljudi, ki bolj sprejemajo tujce kot sicer. Zdaj je francoska metropola središče sveta, ne le v športu, temveč tudi v diplomaciji, gospodarstvu in politiki.«