Gorenjca se je bala vsa Jugoslavija

Rajka Kopača smo obiskali v Preddvoru, kjer si je ustvaril dom. Dan poprej je bil v Ljubljani, kamor hodi po posebne bioinjekcije. »Imam težavo z mrežnico. Z injekcijami skrbijo, da se mi ta nekako obnavlja ali pa se stanje vsaj ne poslabša,« pojasnjuje Rajko, ki je tako rekoč slep, izgubil je več kot 99 odstotkov vida. Pa se tega ne opazi. Rajko je samostojen. Pospremi nas v dnevno sobo, kjer hrani priznanja in kolajne.



Svojčas je bil izjemen športnik, eden najboljših v Jugoslaviji. »Imel sem izjemen udarec. Ko smo z društveno ekipo hodili na tekme po nekdanji skupni državi, so ob prihodu najprej vprašali, ali je z nami v ekipi tudi Kopač,« smeje pove. Prihodnjo zimo jih bo dopolnil 68, nekaj dni pred obiskom sta se z ženo Adrijano vrnila z morja, kjer sta si nabrala novih moči, spoznala sta se na sindikalnem izletu. Vmes nas žena povabi na piškote in sok, Rajko pa nas popelje v svoje športne spomine.

New York in Seul

Izvemo, da je hotel najprej postati nogometaš. »Prijatelji so me povabili, pa sem šel, a sem preslabo videl,« pove. Vid se mu je začel slabšati v ranem otroštvu. Kot otrok je padel v Savo in dobil močno vnetje: »Pozimi je bilo, s sanmi sem pristal v reki. Dva, morda celo tri mesece sem bil v bolnišnici, vnetje je bilo hudo, medicina pa še ne taka kot danes. Vid mi je začel pešati.« A je hitro našel šport zase, zapisal se je golbalu, ki je primeren za slepe in slabovidne, in kmalu opozoril nase ter se celo uvrstil v reprezentanco.


»Tole sta kolajni iz New Yorka in Seula,« pokaže odličji, ki ju je osvojil na paraolimpijskih igrah 1984. in 1988., še v dresu Jugoslavije. Iz ZDA je prinesel bronasto, iz Južne Koreje pa zlato. »V finalu smo premagali prav Američane,« pove Rajko. Za Jugoslavijo so 1998. igrali Muhamed Arnautović, Miroslav Jančić, Adam Kablar, Dragan Sremčević in naš junak Kopač, ki je bil edini slovenski igralec v izbrani vrsti. »Spomnim se, da je bilo zelo poskrbljeno za varnost. Varnostniki so imeli glave ves čas pokonci, gledali so se iz kota v kot. Rekli so nam, da so imeli v srajci bucike. Če bi sklonili glavo, bi jih zbodlo,« se spomni reda in režima, ki sta vladala leta 1988 v Seulu na paraolimpijskih igrah.

Rad gre v hribe

»Na obe medalji in vse uspehe sem zelo ponosen, pa na družino, ki mi je ves čas stala ob strani,« poudari Rajko, ki se je po športni karieri, po igrah v Seulu jo je zaradi obrabe kolen zaključil, zaposlil. »Prednost sta dobili družina in služba, vmes smo zidali hišo,« navrže.


»Delal sem kot telefonist, v trgovskem podjetju pa so bili zelo razumevajoči, če sem šel kdaj na kako tekmo,« pove in doda, da se je po nekaj letih spet zapisal športu – to pot steznemu kegljanju, s čimer se ukvarja še danes.


Pa v hribe rad hodi. Vesel je, ker je v družbi vse več razumevanja za slepe in slabovidne – tudi prek akcije Slepi/slabovidni planinci po Slovenski planinski poti, letos se bodo akciji pridružili še gibalno ovirani. »Rad grem na Jošt ali se povzpnem na Storžič,« izvemo, mož pa tudi vzpodbuja mlade invalide, da se zapišejo športu in naredijo nekaj zase. »Če ostaneš v tem svojem svetu, miruješ. Treba je nekaj narediti zase,« je jasen Rajko.