POMLAD 1990
Hrvaška domovinska vojna se je začela na stadionu
Na današnji dan pred 30 leti hud mednacionalni spopad v Zagrebu. Zvonimir Boban zaradi udarca policista ni smel na mundial 1990.
Odpri galerijo
Zvonimir Boban zaradi incidenta ni smel na mundial 1990, zablestel pa je pozneje v hrvaškem dresu na SP 1998. FOTO: Reuters
Pomlad 1990. Zapihal je veter sprememb, kot so že leto ali dve prej peli nemški rockerji The Scorpions in se ozirali k padcu železne zavese in berlinskega zidu. Toda zasuku na evropskem vzhodu je sledila krepko bolj krvava jugoslovanska zgodba. In zelo jasno so jo tistega 13. maja 1990 napovedali dogodki na zagrebškem stadionu Maksimir, ko velikega derbija med domačim Dinamom in Crveno zvezdo iz Beograda, takrat udarnima kandidatoma za vrh lestvice, ni bilo. Tekmo so preprečili neredi na tribunah in pozneje na igrišču.
En mesec je še ločil nogometni svet do mundiala 1990, ki je zavoljo bližine oziroma italijanske soseščine pri nas privabljal prav posebno pozornost. Ivica Osim, sijajni nogometni strateg iz Sarajeva, je sestavil spoštovanja vredno moštvo, prve vloge na veliki sceni so pripadale tudi takrat novemu rodu nogometašev, ki se je tri leta prej odrezal z naslovom najboljšega na svetu do 20 let. In med njimi je bil vzhajajoči as, pozneje član tiste sanjske rdeče-črne zasedbe Milana, Zvonimir Boban.
Kajpak si ga je Osim med svojimi potniki za Italijo močno podčrtal, toda nato je počilo: takrat 21-letnik se je znašel na naslovnicah časopisov, ko se je s karatejskim udarcem lotil enega od policistov v zmešnjavi sredi maksimirske zelenice in zaradi kazni ostal brez odhoda na SP. Pravzaprav se je temperatura v pričakovanju večernega dogodka na stadionu zviševala iz ure v uro, hrvaška nacionalna zavest je bila po zmagi Franja Tuđmana na volitvah in napovedi nove države močno opazna prav na nogometnih tekmah, Dinamova navijaška skupina Bad Blue Boys je bila v hipu pripravljena boriti se za samostojnost, izkazovati naklonjenost hrvaški neodvisnosti, svoje razmišljanje je jasno strnila v navijaškem verzu: »Mi smo bad blue boys, čuvarji zagrebške časti, Katoliške cerkve in Hrvaške.«
Na nasprotni pa so imele delije, navijači, zbrani pod rdeče-belo klubsko zastavo, svojo predstavo: niso jim bili tuji pretepi, v geslih sovraštva so tekmovali z drugimi skupinami, zlasti iz hrvaškega prostora, imeli so svoje junake med politiki, ki so podpihovali bližajočo se vojno. In ob tem je zanimivo, da je bil takrat med delijami v pohodu na Zagreb tudi 20-letni Aleksandar Vučić, danes predsednik Srbije. Posebno pa ostaja v spominu Bobanova poteza. V pretepanju, ki se je vnelo ob vdoru domačih navijačev z njihove severne tribune s policisti in varnostniki, je hotel nogometaš zaščititi enega od privržencev pred ostrimi udarci pendreka, udaril policista in tvegal nadaljevanje hudega incidenta.
Precej pozneje je ta državni uslužbenec Refik Ahmetović, danes upokojenec v Ilijašu pri Sarajevu, dejal, da je imel že ukaz za streljanje s pištolo, a tega ni hotel storiti. Tudi po treh desetletjih si sledijo različne govorice, kaj se je dogajalo na stadionu in pred njim, solzivec je razredčil tribune, dejstvo pa je, da je načrtovano nacionalno mešana policijska enota po ukazu morala ustaviti domače privržence, preprečila jim je stik z navijači gostujočega moštva in te še v duhu skupnega jugoslovanskega duha takrat zaščitila. A že vse videno je napovedalo krvava leta. In zato je 13. maj 1990, kot tudi piše na spominski plošči stadiona Maksimir, začetek domovinske vojne za navijače Dinama.
En mesec je še ločil nogometni svet do mundiala 1990, ki je zavoljo bližine oziroma italijanske soseščine pri nas privabljal prav posebno pozornost. Ivica Osim, sijajni nogometni strateg iz Sarajeva, je sestavil spoštovanja vredno moštvo, prve vloge na veliki sceni so pripadale tudi takrat novemu rodu nogometašev, ki se je tri leta prej odrezal z naslovom najboljšega na svetu do 20 let. In med njimi je bil vzhajajoči as, pozneje član tiste sanjske rdeče-črne zasedbe Milana, Zvonimir Boban.
Kajpak si ga je Osim med svojimi potniki za Italijo močno podčrtal, toda nato je počilo: takrat 21-letnik se je znašel na naslovnicah časopisov, ko se je s karatejskim udarcem lotil enega od policistov v zmešnjavi sredi maksimirske zelenice in zaradi kazni ostal brez odhoda na SP. Pravzaprav se je temperatura v pričakovanju večernega dogodka na stadionu zviševala iz ure v uro, hrvaška nacionalna zavest je bila po zmagi Franja Tuđmana na volitvah in napovedi nove države močno opazna prav na nogometnih tekmah, Dinamova navijaška skupina Bad Blue Boys je bila v hipu pripravljena boriti se za samostojnost, izkazovati naklonjenost hrvaški neodvisnosti, svoje razmišljanje je jasno strnila v navijaškem verzu: »Mi smo bad blue boys, čuvarji zagrebške časti, Katoliške cerkve in Hrvaške.«
Strelski ukaz
Na nasprotni pa so imele delije, navijači, zbrani pod rdeče-belo klubsko zastavo, svojo predstavo: niso jim bili tuji pretepi, v geslih sovraštva so tekmovali z drugimi skupinami, zlasti iz hrvaškega prostora, imeli so svoje junake med politiki, ki so podpihovali bližajočo se vojno. In ob tem je zanimivo, da je bil takrat med delijami v pohodu na Zagreb tudi 20-letni Aleksandar Vučić, danes predsednik Srbije. Posebno pa ostaja v spominu Bobanova poteza. V pretepanju, ki se je vnelo ob vdoru domačih navijačev z njihove severne tribune s policisti in varnostniki, je hotel nogometaš zaščititi enega od privržencev pred ostrimi udarci pendreka, udaril policista in tvegal nadaljevanje hudega incidenta.
Precej pozneje je ta državni uslužbenec Refik Ahmetović, danes upokojenec v Ilijašu pri Sarajevu, dejal, da je imel že ukaz za streljanje s pištolo, a tega ni hotel storiti. Tudi po treh desetletjih si sledijo različne govorice, kaj se je dogajalo na stadionu in pred njim, solzivec je razredčil tribune, dejstvo pa je, da je načrtovano nacionalno mešana policijska enota po ukazu morala ustaviti domače privržence, preprečila jim je stik z navijači gostujočega moštva in te še v duhu skupnega jugoslovanskega duha takrat zaščitila. A že vse videno je napovedalo krvava leta. In zato je 13. maj 1990, kot tudi piše na spominski plošči stadiona Maksimir, začetek domovinske vojne za navijače Dinama.
