Andraž Šporar bi sina rad pozdravil kot prvi na lestvici

Andraž Šporar bo močan adut selektorja Matjaža Keka v napadu na tekmah proti Finski (v petek) in Danski (19. t. m.) v kvalifikacijah za nastop na evropskem prvenstvu leta 2024. Za njim je zelo uspešna prva sezona v Panathinaikosu, kjer je bil s 14 goli najboljši strelec moštva, ki je osvojilo drugo mesto v grškem prvenstvu. Grki so končali sezono že sredi maja, zato je s klubskima soigralcema Benjaminom Verbičem in Adamom Gnezdo Čerinom že 21. maja pripotoval na Brdo pri Kranju, kjer od srede vadi celotna nogometna reprezentanca Slovenije. Ljubljančan je tako ohranil formo in bo kot nabrita šibrovka na tekmah v Helsinkih in razprodanih Stožicah.

Se v reprezentanci čuti pozitivna napetost?

»Da so Stožice praktično razprodane za Dansko, prav tako. Bili so časi, ko je prišlo 4000 ali 5000 gledalcev, pa še ti so večinoma dobili vstopnice brezplačno. Ne gre le za zmagi proti Kazahstanu in San Marinu. Smo v nizu dobrih rezultatov. Nabralo se je lepo število tekem brez poraza, pa smo imeli v ligi narodov težke nasprotnike, kot so Norveška, Srbija, Švedska. Seveda se to odraža tudi v slačilnici, vzdušje je zares odlično, ampak to je šele začetek kvalifikacij, ničesar še nismo naredili. Je pa lažje, ker smo prvi, ker se nam ni treba ozirati na nikogar. Cilj mora biti, da smo tudi po tem ciklu na prvem mestu na lestvici.«

Na prvih dveh tekmah vas ni bilo zaradi poškodbe, zdaj ste nazaj. Ne bo pa kapetana Jana Oblaka. Kako močno se bo poznala njegova odsotnost? Verjetno boste morali izkušenejši igralci prevzeti še nekaj več odgovornosti, mar ne?

»O Janu nima smisla izgubljati besed. On je vedno tukaj, ko ga potrebujemo. Da ga tokrat ne bo, je velik udarec za nas. A kogar ni, brez njega se mora. Imamo druge vratarje. Vratarje, ki so v dobri formi, ki branijo v svojih klubih. Morda res ne v madridskem Atleticu, pa vseeno. Sprijazniti se moramo, da Oblaka ne bo. Upam, da bo čim prej rešil težave in se nam pridružil jeseni, ko bo še šest tekem in bi lahko bila vsaka pomembnejša.«

Slovenija ima tudi dobre napadalce. Nekaj vas je v formi, vi ste bili v Panathinaikosu četrti strelec grške lige.

»Za mano je uspešna sezona, moja prva v Grčiji. Bil sem prvi strelec ekipe, 14 golov je povsem lepa številka za prvo leto. Do konca smo se borili za naslov prvaka. Panathinaikos že dolgo ni bil tako blizu. Vso sezono smo bili vodilni, vladala je evforija. V končnici pa nam je zmanjkalo nekaj točk. Tudi nekaj športne sreče. AEK je bil zasluženo prvi. Če potegnemo črto, smo z drugim mestom in kvalifikacijami za ligo prvakov dosegli dober rezultat. Seveda je nekaj grenkobe, ker nismo prvaki, saj smo preživeli devet mesecev na prvem mestu. Tako je v nogometu, morda bo pa naslednje leto toliko slajše.«

Ste pa bili pred Olympiakosom, kar je verjetno navijačem zelo pomembno.

»Če bi pred sezono vprašali navijače, kaj si želijo, bi verjetno vsi rekli, da moramo biti pred Olympiakosom. Ampak po tem, ko smo bili tako blizu, ko smo nanizali enajst zmag, so si tako kot mi želeli lovoriko. Na vsaki tekmi, naj bo domača ali gostujoča, so bili stadioni razprodani. Tudi v gosteh so jih zapolnili naši navijači. Evforija je bila zares velika in menim, da bo tako tudi naslednje leto.«

Vemo, kako močna so čustva v grškem nogometu, zlasti v Atenah. Doživeli ste derbije z Olympakosom. Kako je to?

»Težko opišem. Predlagam, da si greste enkrat ogledat tekmo med Panathinaikosom in Olympiakosom. Prva beseda, ki mi pride na pamet, je – noro. To je treba videti in doživeti. Kocine gredo pokonci. Na igrišču se ne sliši niti na meter daleč, decibeli so neverjetni. Ko si v gosteh, prav čutiš, da te vsi sovražijo v dno duše.«

Pa se lahko mirno sprehajate po ulici, ne da bi vas nadlegovali navijači iz Pireja?

»Mi smo precej daleč od Pireja, živimo kakšnih 40 minut stran v južnem delu Aten. V Pireju res ne bi smeli niti mogli živeti.«

Andraž Šporar je v dobri formi, zadel je tudi proti Norveški. FOTO: Antonio Bronić/Reuters

Vajeni ste peklenskega vzdušja. V Stožicah morda ne bo tako bučno kot v Grčiji, ker je mentaliteta drugačna. Ampak vseeno se proti Danski obeta pravi nogometni praznik. Se veselite?

»Stožice so akustičen stadion in ko se napolnijo, so zelo glasne. Kar dobro lahko zagrmi, četudi ni vodenih navijaških skupin. Vsi se zelo veselimo tistega ponedeljka. Moramo poskrbeti za to, da bo zagrmelo.«

Je v Atenah z vami zaročenka Mia?

»Seveda, skupaj sva.«

Avgusta pričakujeta prvega otroka, že vesta spol?

»Fantek bo.«

Katera država, v kateri ste si služili kruh, vam je ostala v najlepšem spominu?

»Povsod, kjer sem bil, sem se nekaj naučil. Težko bi katero izpostavil. Mogoče bo to Grčija, ko se bo rodil otrok in bo ves ta stres, ki nas še čaka poleti, mimo. Blizu mi je Portugalska. Tam sem se naučil jezika, ker je bil čas covida. Treningov ni bilo in sem imel učne ure portugalščine.«

Torej se lahko pogovarjate tudi z Brazilci, ki jih mrgoli po Evropi ...

»To pa malo težje, ker imajo poseben naglas. Kot bi govoril s Prekmurcem, če se lahko malce pošalim.«

Finci res niso Brazilci, toda prav gotovo vam na razprodanem Olimpijskem stadionu v Helsinkih ne bo lahko. Kaj pričakujete od prvega izziva? Verjetno hud boj za vsako žogo ...

»Gledalci res ne bodo uživali v lepoti igre, ker je vložek preprosto prevelik za obe ekipi. Finci so naši neposredni tekmeci v boju za dve mesti, ki vodita v Nemčijo. To bo res bitka na okopih in upam, da bomo mi izkoristili kakšno njihovo napako, zadržali zadaj ničlo in se vrnili domov s pozitivnim rezultatom. To bi bila najboljša popotnica za stožiški spektakel.«