Inženir je prinesel prvo nogometno žogo

Poleg legendarnega Leona Štuklja je športno življenje na Slovenskem med vojnama zagotovo zaznamoval še en velikan – Stanko Bloudek. Sicer ne tako kot Štukelj z najžlahtnejšimi medaljami na velikih tekmovanjih, temveč z neutrudnim športnim delovanjem. Bloudek je bil kot tekmovalec, svetovalec in tudi mecen zaslužen za začetek in razvoj vsaj 10 športnih panog na ozemlju tedanje Slovenije. Bil je, če uporabimo ljudsko izrazoslovje takratnega časa, pravi športni tavžentkunstler in ga upravičeno lahko imenujemo tudi za očeta slovenskega športa.

Še danes sta popularni dve njegovi največji zapuščini, in sicer kompleks plavalnega bazena Ilirija v Ljubljani in seveda najbolj znana – skakalnice v Planici. Stanko Bloudek seveda ni bil samo športnik, svoj delež je pustil v zgodovini letalskega načrtovanja, inženirstva in konstruktorstva, zelo močne sledi je pustil tudi pri razvoju prvega slovenskega avtomobila triglava, pri izdelavi letal sraka in bloudek IV.

S športom se je srečal med študijem v Pragi še pred začetkom prve svetovne vojne, kot nogometni navdušenec je leta 1909 sodeloval pri ustanovitvi prvega ljubljanskega nogometnega kluba Hermes. Iz Prage je v Slovenijo prinesel prvo pravo nogometno žogo. Ko sta se leta 1912 združila kluba Hermes in Ilirija, je bil član novega Sportnega kluba Ilirija.


Po prvi svetovni vojni je tudi po zaslugi njegove zagnanosti SK Ilirija in njegova nogometna sekcija spet začela delovati. Zaradi privrženosti športu je postal leta 1919 član Jugoslovanskega olimpijskega odbora (JOO). Skupaj s Cirilom Žižkom in Josom Gorcem je v JOO zastopal interese slovenskega športa. Kot predsednik SK Ilirija si je najbolj prizadeval za razvoj nogometa ter atletske, plavalne in drsalne sekcije s hokejem, sam pa je kar nekaj časa preživel na teniških igriščih in pri igranju namiznega tenisa.

Ilirija in Planica

​Med aktivnim ukvarjanjem s tekmovalnim športom je postal 1920. slovenski prvak v metanju diska, v svoji kategoriji je leta 1926 zmagal na avtomobilski dirki na Ljubelju, med letoma 1926 in 1929 je bil večkratni prvak Jugoslavije v umetnostnem drsanju. Na drugih zimskih olimpijskih igrah v St. Moritzu je bil kot eden izmed vodij jugoslovanske olimpijske reprezentance. Kot organizator, trener, finančni podpornik in svetovalec je v prvi vrsti zaslužen za začetke in razvoj atletike, tenisa, plavanja, kotalkanja, drsanja, hokeja na ledu, sabljanja, nogometa, smučanja in smučarskih skokov.

V Ljubljani je kot eden od vodilnih članov Ilirije na severu parka Tivoli in delno tudi s svojim denarjem zgradil prvo sodobno nogometno igrišče pri nas, igrišča za tenis, ki so jih pozimi spreminjali v drsališča, razsvetljavo za nočne tekme, atletsko stezo, olimpijski bazen, zimski bazen in 10 metrov visok skakalni stolp v kopališču na Iliriji, kot so začeli ljudje popularno imenovati športni kompleks nasproti pivovarne Union.

Javnost ga najbolje pozna kot konstruktorja smučarske letalnice v Planici. Leta 1934 je načrtoval in postavil skakalnico velikanko v dolini pod Poncami, s tem izumil smučarske polete ter Sloveniji približal norveško iznajdbo – smučarske skoke, ki so kmalu postali izjemno popularni. Dve leti pozneje, 18. marca 1936, je Avstrijec Sepp Bradl na Bloudkovi velikanki preskočil takrat magično mejo 100 metrov. Bloudek je bil tudi graditelj vrste manjših skakalnic v drugih slovenskih krajih, konstruiral je tudi žičnici na Krvavec in Mariborsko Pohorje. Zaradi njegovih zaslug za slovenski šport je po njem poimenovano najvišje športno priznanje, ki ga podeljujemo v Sloveniji.

Prihodnjič: Šport pred drugo svetovno vojno