Italijani je za mizo ne morejo več opravljati

LJUBLJANA – Zima vsaj tiho že trka na vrata, pred večino junakov tekmovalnih snežnih aren je na vrsti zadnje odštevanje do začetka sezone. Nordijsko družino ločita do starta še dva tedna. Med osrednjimi imeni slovenske reprezentančne prihodnosti gre pričakovati 24-letno Anamarijo Lampič, s Katjo Višnar srebrno v ekipnem sprintu na zadnjem SP v Avstriji.

Dolgo je bilo vaše pripravljalno poletje, daljše kot v preteklosti, in se je aktivno raztegnilo v jesen. Kako gledate na dneve priprav za novo zimo, v katero prvič vstopate s kolajno z največjega tekmovanja?
»Res sem že kmalu po slovesu od prejšnje sezone začela razmišljati o novi. Najprej je napočil čas za počitnice, in sicer potepanje po Filipinih, nato sem zavihala rokave. Daleč so tisti brezskrbni počitniški dnevi in uvodne poletne priprave. Z današnjega zornega kota se mi zdi najpomembnejše, da sem uresničila načrt, ki sva si ga zamislila z osebnim trenerjem Stefanom Saraccom: polovico priprav sem namreč prestala z italijanskimi smučarskimi tekačicami, polovico pa sem bila navzoča v matični slovenski izbrani vrsti. Zdaj ni več kaj pametovati: treba se je preseliti na sneg, občutiti razmere minusa, torej ko je temperatura zraka hladnejša od nič stopinj Celzija, in v miru opraviti zadnji del priprav.«

Kako je bilo na snežnih pripravah v Livignu?
»Drži, sneg je že bil, a ni primerjave s tistimi razmerami, ki nas čakajo v Skandinaviji (slovenska reprezentanca se bo na Norveško odpravila v četrtek, o. p.). V omenjenem italijanskem zimskem središču so pripravili 2,5 km dolgo progo, res jih občudujem, da se jim je ob tako visokih temperaturah sploh posrečilo. Če pomislite, da sem bila od skupno poldrugega tedna priprav kar devet dni na snegu, potem se res ne smem pritoževati. Bil je tudi kakšen dan, ko sem bila celo dvakrat v smučini, res pa je, da razmer v jutranjem in popoldanskem času ne gre primerjati. Zjutraj je namreč sneg pomrznjen in primeren za temeljno jesensko vadbo, v popoldanskih urah pa nastane zoprna brozga. A v Livignu se tisti, ki skrbijo za proge, res trudijo, zaslužijo si le pohvale, kajti to je zame čudež, da ob oktobrskih temperaturah za majice kratkih rokavov sploh lahko vadiš na snegu.«

Še naprej vztrajate pri delu s Saraccom, ki ostaja glavni trener moškega dela italijanske reprezentance v smučarskem teku.
»Za zdaj res ne občutim nikakršnih ovir, najino sodelovanje ostaja na najvišji ravni.«

Koliko pozornosti vam lahko v resnici nameni, vendarle ima pred seboj visoke cilje z moštvom matične zveze?
»Ko sem z Italijani na pripravah, je to videti tako: trener predvsem temeljito pregleda načrt dela pri ženski ekipi in sestavi še moje smernice, saj večinoma, razumljivo, vadim v skupini deklet. S fanti sem denimo v trimskem kabinetu ali pri kateri drugi, manj zahtevni vadbi. Ko pa je Stefano na treningu svojega moštva, se o mojem delu prej temeljito pogovori s pomočnikom ali trenerskim sodelavcem iz ženske zasedbe, tako da ni težav.«

Ste še navdušeni nad italijanskim pogledom na vsakdanjik, hrano, sproščenost?
»Res mi vse skupaj zelo ustreza, predvsem je zame pri uresničevanju ciljev v športu pomembno, da s Stefanom tako dobro sodelujeva. Oba ohranjava svoj veseli značaj, rada bruhneva v smeh, tudi kakšno ušpičiva, zna biti prav zabavno. Res, ne bi si mogla želeti boljšega trenerja!«

Kaj pa vaša italijanščina?
»Tako je z njo: ko sem bila v Livignu ali drugje na kakšnem zboru reprezentance, sem se trudila poslušati jezik in tudi kaj razumeti. Če se zdaj pogovarjajo za mizo, me ne morejo več opravljati. Vendarle razumem kakšno besedo sem ter tja.«

Kako pa je z bremenom – šest let je od vašega prvega nastopa med svetovno elito, zdaj spadate že med tekmovalke, od katerih tako konkurenca kot slovenska športna javnost pričakujeta precej?
»Verjemite, bremena je zame precej manj kot nekoč. Res se mi zdi, da me iz leta v leto manj zanima, kaj si drugi mislijo o meni in kako ocenjujejo moje dosežke. Takrat poskusim pritisniti na tipko z oznako off. Ne bom rekla, da ne spremljam medijskih zapisov in prispevkov, a obenem si želim, da si ne bi kravžljala živcev.«

Pa ste se močno živcirali?
»Niti ne tako kot nekateri drugi, ki jih poznam v športu. To je pač moja služba, na smučeh tečem zase, ne zaradi drugih. In dokler bom uživala, ne bo nikakršnih težav, zato tudi pretiranega bremena ne bom občutila.«

A najbrž vam ni vseeno, kako se bo začela sezona svetovnega pokala na Finskem, ki vam glede na tekmovalne dosežke v zadnjih letih ni prav ljuba?
»Da ne bi marala Finske – prav nasprotno! V bližini prizorišč je namreč doma Božiček, nad vsem v zvezi z božično-novoletnimi prazniki pa sem navdušena. Ta utrip je prav poseben. Uživam v izbiranju daril za najbližje, vedno moram biti ob njih, ko jih odpirajo. In ko mene presenečenje pričaka pod okrašeno smrečico, sem kot otrok ... Po tekmovalni plati pa je Ruka, to ni skrivnost, prav posebno prizorišče. V zadnjih treh letih, odkar imam višje tekmovalne cilje, se trudim, da bi se z njo kar najbolj spoprijateljila. Tako sem bila pred enim letom tam v sprintu 15., kar zame še ni najvišji dosežek, a v primerjavi s preteklostjo sem storila korak navzgor. In upam, da bo takšnih korakov v prihodnje še več.«