Izjemno čustven zapis slovenske smučarke: Nisem več zdržala

Življenje profesionalnega športnika je zahtevno in tisti, ki se nikoli niso podali na to pot, verjetno težko razumejo in si ne morejo predstavljati, kaj to pravzaprav pomeni. Medtem ko gledalci in navijači vidimo le rezultate, je v ozadju še mnogo več. Trnova je bila tudi pot mlade slovenske smučarke Mete Hrovat, ki je na instagramu objavila zelo iskren, dolg in čustven zapis, v katerem je razkrila, zakaj tudi letos ni startala. »Ostajam Meta in ti želim, da tudi ti, ki to bereš, uživaš v tem, kar počneš, in naj te ne bo strah, če se vmes kdaj zgodi ‘življenje’! In en velik HVALA vsem, ki kljub mojim odločitvam močno verjamete vame.«

Hrovatova je zapis naslovila z naslovom Pogum ali samo neskončno velik strah. »Včasih se mi zdi, da je smučanje izbralo mene, nisem jaz izbrala smučanja. Moja pot v profesionalni šport je bila tako naravna, spontana, brez pomislekov, večino časa me je v športu gnala čista strast. Imeti takšno strast do nečesa, kot sem jo imela jaz do tega športa, je privilegij, ki smo ga deležni le redki srečneži. Kako močno bi ga privoščila prav vsaki živi duši na planetu.«

V nadaljevanju je opisala, kako je potekala njena športna pot. Sama jo je razdelila na tri poglavja, prvo je poimenovala igra, drugo Diham, spim in jem za šport, tretje pa sta zaznamovala oblak sivine in iskanje smisla.

Meta je razkrila, da je v drugem obdobju doživela veliko evforičnih vzponov in globokih padcev. V tem času so se neopazno začele tudi težave s hrano, ki so zaznamovale dobršen del njene kariere. »Težko je povedati, kaj me je privedlo do tega, a če pogledam nazaj, so bile vse solze, ki so stekle po mojih licih in licih mojih staršev, zaradi obsesije s tem, kaj lahko pojem in česa ne, nekaj, česar ne bi privoščila prav nikomur. Zavedam pa se, da je težav s prehranjevanjem v športu ogromno. Moja družina se včasih ni mogla iskreno veseliti mojih uspehov, saj je bila v ozadju vedno temna senca mojih težav. Staršema se ne morem zahvaliti dovolj, saj sta kljub vsem skrbem, ki sem jih povzročila, VEDNO verjela vame!«

Preberite še -> Meta Hrovat: V zadnjih dveh letih se mi življenje postavlja na glavo

Prevelika teža 

Po uspehih, ki jih je dosegla, stala je tudi na zmagovalnih stopničkah, si je želela nekaj več. Stopila je na samostojno pot, čeprav jo je bilo zelo strah. »Sama sem oseba, ki rabi bližino ljudi, družbo in občutek pripadnosti. Ob odločitvi, da grem na samostojno pot, me je bilo strah, tako močno strah. Strah me je bilo, kaj bodo mislili ljudje. Kaj si bodo mislile moje sotekmovalke, kaj bodo rekli trenerji? A želja po perfekcionizmu je bila močnejša, odločila sem se, da grem na samostojno pot. Ta pot je bila bolj zahteva, kot sem si kadarkoli predstavljala, večino časa sem se počutila zelo osamljeno, čeprav sem imela okoli sebe čudovito ekipo, je bilo težko, moja samozavest pa je bila iz tekme v tekmo nižja, počutila sem se nemočno, zadala sem si preveč in teža na mojem hrbtu se mi je v enem trenutku zdela prevelika, da bi jo lahko nosila.«

Nadaljuje, da je v tem obdobju prvič čutila otopelost. »Na štartu nisem več čutila treme, vznemirjenja in metuljčkov v želodcu. Nisem več čutila žalosti, mogoče je težko razumeti, a želela sem si le nekaj čutiti, pa tudi če bi to bila žalost! Vsa mavrica, ki mi jo je predstavljal moj najljubši šport na svetu, je izgubila barve. Vse barve so se spremenile v neko brezizrazno sivino. Kako naprej?!«

Tretje obdobje je označila za obdobje iskanja smisla. Danes pravi, da ga je iskala na silo. Bila je v stiski. »Jeseni pred svojo zadnjo tekmovalno sezono 2021/2022 sem tekla po poti v Malo Pišnico, ta pot je moj pobeg. Takrat, ko je moja glava polna vprašanj, tam po navadi najdem odgovore. Tisti dan so v moje oči prišle samo solze, tekla sem zelo počasi, saj sem komaj lovila sapo, zrak se mi je zdel tako prekleto težak ... Gore mi navadno zbistrijo zamegljen um, a tokrat ni bilo tako, megla je bila vse bolj gosta. Ob misli na tekmovalno sezono mi je postajalo vse bolj slabo.«

Ko se je odločila, da končuje profesionalno športno pot, je mnogo ljudi reklo, da je njena odločitev nepremišljena, mnogi pa so ji iskreno stisnili dlan. Nekaj mesecev po odločitvi pa se je vanjo prikradel strah. »Svet izven mehurčka profesionalnega športa se mi je iz dneva v dan zdel bolj in bolj strašljiv. Znašla sem se v svetu, ki mi ni poznan. Iz strahu zaradi neznanega sem se vrnila k poznanemu, k občutkom, ki jih že poznam, k ljudem ki jih že poznam in jim zaupam, vrnila sem se na smuči. A vsak trenutek na smučeh sem se počutila, kot da se je čas ustavil. Na smučeh sem se počutila, kot da bi me nekaj močno stiskalo okoli prsi, počutila sem se, da ne spadam več tja. Moje telo mi je dajalo vse rdeče zastave, ki jih je premoglo. Ne spominjam se dneva, ki sem ga na smučeh preživela brez bolečin, nisem več zdržala.«