BIATLON
Jakov Fak po enem od sestankov od slabosti bruhal
Jakov Fak je doživljal številne vzpone in padce. Dvakratni svetovni prvak že razmišljal o koncu kariere.
Odpri galerijo
Jakov Fak optimistično zre v nadaljevanje sezone. FOTO: Igor Mali
Ko se dvigne zastor nad biatlonsko sezono, se zdaj že domala desetletje pri nas v središču pozornosti znajde Jakov Fak. Športnik z dvema olimpijskima kolajnama in dvema naslovoma najboljšega na svetu je pri svojih 32 letih z naskokom vodilni pri slovenski reprezentanci. Na uvodni srednjeevropski postaji sezone na Tirolskem smo z njim obujali spomine. Še vedno ohranja visoke tekmovalne cilje.
Z vami smo se pogovarjali, še preden ste uradno prestopili od hrvaške reprezentance k slovenski. Že decembra 2010 ste prav tu v Hochfilznu zablesteli v naši izbrani vrsti. Kako se ozirate na to devetletko?
»Marsikaj se je dogajalo v tem obdobju, res bi se lahko o tem pogovarjala dneve in noči, dobri trenutki so se prepletali s slabimi. Vedno se rad spomnim teh prvih, prav ti so tisti, ki me ženejo naprej, da bi vztrajal pri ambicioznih tekmovalnih ciljih.«
A vsaj v prvem letu ali dveh vam ni bilo lahko. Iz vaše domovine so vam nekateri pripisovali oznako izdajalca?
»Biatlonu je pripadala vloga marginalne športne panoge na Hrvaškem, nekateri so jo začeli spoznavati, ko sem osvojil najprej kolajno na SP in nato še na OI. V smučarskem športu je to za Hrvaško, takoj za dosežki izjemne družine Kostelić, največji uspeh doslej. Namesto da bi gradili na tem lepem temelju, med funkcionarji ni bilo nikakršnega premika. Biatlon je izstopil iz smučarske zveze, vodilni so delali po svoje, niso hoteli sodelovati z Vedranom Pavlekom. Prepričan sem, da bi bilo z njim tudi za biatlon precej bolje, kot je bilo.«
Kot opažate, se tudi v slovenskem biatlonu ne cedita med in mleko. Ohranjamo tradicijo, imamo pravzaprav imeniten center na Pokljuki, bliža se svetovno prvenstvo, a vseeno ni želenih dosežkov. Vam že dolgo pripada vodilna vloga, drugi so realno daleč od vrhunskih dosežkov. Kako to?
»Če sem iskren, sem bil vedno bolj osredotočen nase, na svoje tekmovalne izzive in visoke cilje. Ko pa se ozrem k celotni podobi slovenskega biatlona, bi bilo res lahko vse skupaj bolje, najbrž pa tudi slabše. Zakaj? Težko sodim o drugih. Zase menim, da sem svojo nalogo pri slovenski reprezentanci dobro opravljal, mnogi, ki so delovali na zvezi v teh letih, pa si morajo sami nastaviti ogledalo in si tam poiskati odgovor.«
Za veliko spremembo ste se odločili leta 2017, ko ste se vrnili k Urošu Velepcu, takrat trenerju pri ukrajinski ženski reprezentanci. Kako se spominjate tistih prvih dni po novi selitvi?
»Pravzaprav je bilo podobno kot takrat, ko sem začel kot hrvaški reprezentant vaditi pri slovenski vrsti. Bil sem pridruženi član, čakal, da so najprej drugi opravili svoje naloge, šele nato mi je lahko trener namenil pozornost. Občutil sem osebni mir. Ocenil sem, da je napočil čas za spremembo. Dva meseca sem se moral na zvezi boriti, da sem lahko odšel k Urošu. Po enem od takšnih sestankov sem se odpravil na trening, bil sem tako sesut, da me je med vadbo obšla slabost, začel sem bruhati. Polno glavo sem imel težav, razmišljal sem o tem, ali je to sploh mogoče. Takrat ni bilo več druge poti: rekel sem jim, ali me bodo pustili trenirati z Velepcem pri tuji ekipi ali pa bom sklenil športno pot.«
Ste resno razmišljali o slovesu?
»Povsem resno. To sem bil pripravljen storiti. Dve leti sem se boril, da pridem na zeleno vejo po vseh zdravstvenih težavah, in ko sem pozneje v novem okolju začel uresničevati cilje, sem pri priči začutil olajšanje. Pa je bilo zame vse prej kot preprosto. Prišel sem k tuji ekipi, nisem obvladal ruskega jezika, ves čas sem bil sam. Doma me skoraj ni bilo več. Kapo dol moji ženi, da je vse to prenašala. Takrat povrhu še z najino prvo hčerko Mio. Zdaj imava še Lucijo, zgodba se je tako zasukala, da smo zdaj več skupaj.«
Velepec se je vrnil k slovenski reprezentanci, vi ste se preselili iz Gorskega Kotarja in nato iz stanovanja v Ljubljani v hišo na Gorenjsko. Kako ste se privadili na novo okolje v Lescah?
»Veste, kaj mi je všeč: ko gremo na tekme v Avstrijo, Nemčijo ali Italijo, me zadnjega poberejo, pa ob vrnitvi sem prvi doma (smeh). No, če se zresnim: imenitno je že zaradi logistike mojega treninga in bližine Pokljuke. Predvsem sem vesel, ker zdaj živimo v zdravem in lepem okolju, ljudje in odnosi med njimi v soseski so imenitni. Priznam, po tej plati sem imel precej sreče.«
Z vami smo se pogovarjali, še preden ste uradno prestopili od hrvaške reprezentance k slovenski. Že decembra 2010 ste prav tu v Hochfilznu zablesteli v naši izbrani vrsti. Kako se ozirate na to devetletko?
»Marsikaj se je dogajalo v tem obdobju, res bi se lahko o tem pogovarjala dneve in noči, dobri trenutki so se prepletali s slabimi. Vedno se rad spomnim teh prvih, prav ti so tisti, ki me ženejo naprej, da bi vztrajal pri ambicioznih tekmovalnih ciljih.«
A vsaj v prvem letu ali dveh vam ni bilo lahko. Iz vaše domovine so vam nekateri pripisovali oznako izdajalca?
»Biatlonu je pripadala vloga marginalne športne panoge na Hrvaškem, nekateri so jo začeli spoznavati, ko sem osvojil najprej kolajno na SP in nato še na OI. V smučarskem športu je to za Hrvaško, takoj za dosežki izjemne družine Kostelić, največji uspeh doslej. Namesto da bi gradili na tem lepem temelju, med funkcionarji ni bilo nikakršnega premika. Biatlon je izstopil iz smučarske zveze, vodilni so delali po svoje, niso hoteli sodelovati z Vedranom Pavlekom. Prepričan sem, da bi bilo z njim tudi za biatlon precej bolje, kot je bilo.«
Fak občutil tudi jezoSobotna predstava v zasledovanju je Jakovu Faku vrnila optimizem. V izjemnem boju je namreč sklenil tekmo na 4. mestu in tako vidno napredoval po izhodišču iz petkovega sprinta, ko je bil 13. Nazadnje je bil na tekmi svetovnega pokala četrti pred dobrim letom na Pokljuki, takrat na 20 km. "Zdaj občutim tudi jezo, ker so mi ušle stopničke, pa tako blizu sem jim bil. Seveda sem zadovoljen, da se vračam med najboljše," je poudaril Fak, ob katerem je točke osvojil tudi Miha Dovžan (35.), medtem ko so Klemna Bauerja diskvalificirali. Zmagal je spet Norvežan Johannes Thingnes Bø.
Kot opažate, se tudi v slovenskem biatlonu ne cedita med in mleko. Ohranjamo tradicijo, imamo pravzaprav imeniten center na Pokljuki, bliža se svetovno prvenstvo, a vseeno ni želenih dosežkov. Vam že dolgo pripada vodilna vloga, drugi so realno daleč od vrhunskih dosežkov. Kako to?
»Če sem iskren, sem bil vedno bolj osredotočen nase, na svoje tekmovalne izzive in visoke cilje. Ko pa se ozrem k celotni podobi slovenskega biatlona, bi bilo res lahko vse skupaj bolje, najbrž pa tudi slabše. Zakaj? Težko sodim o drugih. Zase menim, da sem svojo nalogo pri slovenski reprezentanci dobro opravljal, mnogi, ki so delovali na zvezi v teh letih, pa si morajo sami nastaviti ogledalo in si tam poiskati odgovor.«
Za veliko spremembo ste se odločili leta 2017, ko ste se vrnili k Urošu Velepcu, takrat trenerju pri ukrajinski ženski reprezentanci. Kako se spominjate tistih prvih dni po novi selitvi?
»Pravzaprav je bilo podobno kot takrat, ko sem začel kot hrvaški reprezentant vaditi pri slovenski vrsti. Bil sem pridruženi član, čakal, da so najprej drugi opravili svoje naloge, šele nato mi je lahko trener namenil pozornost. Občutil sem osebni mir. Ocenil sem, da je napočil čas za spremembo. Dva meseca sem se moral na zvezi boriti, da sem lahko odšel k Urošu. Po enem od takšnih sestankov sem se odpravil na trening, bil sem tako sesut, da me je med vadbo obšla slabost, začel sem bruhati. Polno glavo sem imel težav, razmišljal sem o tem, ali je to sploh mogoče. Takrat ni bilo več druge poti: rekel sem jim, ali me bodo pustili trenirati z Velepcem pri tuji ekipi ali pa bom sklenil športno pot.«
Ste resno razmišljali o slovesu?
»Povsem resno. To sem bil pripravljen storiti. Dve leti sem se boril, da pridem na zeleno vejo po vseh zdravstvenih težavah, in ko sem pozneje v novem okolju začel uresničevati cilje, sem pri priči začutil olajšanje. Pa je bilo zame vse prej kot preprosto. Prišel sem k tuji ekipi, nisem obvladal ruskega jezika, ves čas sem bil sam. Doma me skoraj ni bilo več. Kapo dol moji ženi, da je vse to prenašala. Takrat povrhu še z najino prvo hčerko Mio. Zdaj imava še Lucijo, zgodba se je tako zasukala, da smo zdaj več skupaj.«
Velepec se je vrnil k slovenski reprezentanci, vi ste se preselili iz Gorskega Kotarja in nato iz stanovanja v Ljubljani v hišo na Gorenjsko. Kako ste se privadili na novo okolje v Lescah?
»Veste, kaj mi je všeč: ko gremo na tekme v Avstrijo, Nemčijo ali Italijo, me zadnjega poberejo, pa ob vrnitvi sem prvi doma (smeh). No, če se zresnim: imenitno je že zaradi logistike mojega treninga in bližine Pokljuke. Predvsem sem vesel, ker zdaj živimo v zdravem in lepem okolju, ljudje in odnosi med njimi v soseski so imenitni. Priznam, po tej plati sem imel precej sreče.«
