Jani Brajkovič razkril: bojeval sem se z bulimijo

LJUBLJANA – Kolesarske zgodbe so kljub slavi, ki se poje tekmovalcem, šokantne, dopinške ali drugačne. Zdaj je svojo šokantno plat povedal tudi Jani Brajkovič, ki je v javnem zapisu razkril, da se je dolga leta bojeval z motnjo hranjenja, se pravi bulimijo. Za belokranjskega kolesarja je to v njegovem športu razširjena težava. Brajkoviču je zdaj bolje in 35-letnik se namerava vrniti k svojemu športu. Sam je našel pomoč, si povrnil zaupanje in ljubezen do sebe. Nekdanjega člana Astane in moštvenega sotekmovalca Lancea Armstronga pri ekipi Discovery Channel je imela bolezen povsem pod nadzorom, pri zdravljenju se ni obrnil na nikogar za pomoč. Ker je bil to tabu, je sobival z boleznijo. Ta se je umirjala in nato ob tekmovalnem stresu spet izbruhnila z vso močjo. »V vsaki ekipi, katere član sem bil, vse od kontinentalne do svetovne serije, sem imel kolege, ki so se prav tako bojevali s podobnimi motnjami hranjenja. Med njimi so bili kapetani ekip, vrhunski kolesarji s končnimi stopničkami z največjih dirk,« omenja Belokranjec. Zdravniki pa bulimije denimo niso odkrili, saj kolesarji v strahu za svojo službo prikrivajo težave. Brajkovič je razkril, da je bila bulimija, sicer posredno, tudi razlog za pozitiven dopinški test na lanski dirki po Hrvaškem. Obrnil se je na Mednarodno kolesarsko zvezo (UCI), ki mu je obljubila pomoč zdravniškega oddelka, a seveda birokratske gospode zanima le posel in ne posamične zagate, ki ne spadajo v kakovostni vrh kolesarstva. Ko je bil dopinško privit Chris Froome, je UCI seveda stisnila rep med noge.

Vse je bilo črno

Brajkovič, takrat član Adrie Mobil, je junija odslužil 10-mesečno kazen. »Zaradi motenj hranjenja sem posegel po nadomestku obroka, ker sem tega lahko obdržal v sebi. Žal je vseboval tudi metilheksanamin, ki ni bil naveden na deklaraciji. V tem obdobju, preden sem sedel na kolo, ni bilo dneva, da ne bi jokal. Bil sem obupan, vse je bilo črno,« je priznal slovenski kolesar, ki je obrnil nov list na svoji poti. »Od januarja sem nabral 26.000 kilometrov in gre mi najbolje v zadnjih sedmih letih. Kolesarstvo mi daje svobodo. Če sem pošten, sem si želel dirkati za reprezentanco na dirki po Slovenji, a od odgovornih nisem dobil odgovora.

Stopil sem v stik z vsemi ekipami na dirki po Utahu, še sam bi si plačal stroške. Ni lahko in ne vem, ali bom še dobil priložnost dirkati, vendar bom vztrajal do konca,« je dodal. Za konec pa je še moralno okrcal odgovorne: »Nekdo, ki si zlomi kost in nadaljuje dirko, je slavljen kot junak, drugi, ki se mesece ali leta bori z duševnimi boleznimi, motnjami hranjenja, zasvojenostjo, pa je šibak. Ne bi smelo biti tako. Zdaj sem se razkril in upam, da bom s tem pomagal še komu.«