Jani Brajkovič spet doma

»Zagotovo je vrnitev domov privilegij. A nisem tip človeka, da bi šel zjutraj na kavo. Raje sem doma do treninga,« pove 34-letni Jani Brajkovič o svojih občutkih, ko je spet na rodni grudi. Čudežni deček slovenskega kolesarstva je po desetletju in pol na tujem postal mož in je spet doma, v dresu novomeškega kluba Adria Mobil.


»Vsi se poznamo, odnos z vodstvom je oseben in prijateljski. Saj je bil tudi v preostalih ekipah dober, tu pa je še dodatno, saj vsi govorimo isti jezik, z nekaterimi pa se poznam že 20 let, tudi iz vrst sponzorja Adrie,« je vesel domačega okolja. Odločitev za vrnitev domov ni bila težka. »Po koncu lanske sezone nisem vedel, ali še hočem dirkati. Potem sem nekaj tednov o tem premišljeval in spoznal, da brez kolesa ne gre. Pozanimal sem se, ali je v kaki ekipi prosto mesto. Najboljše so septembra že polne. Potem sem imel nekaj kar dobrih opcij na tujem, to so bile ekipe na celinski ravni. Spoznal sem, da bi bilo zame zaradi dirkanja v dresu Adrie precej stvari lažjih in boljših, ne glede na finančno plat. Poklical sem direktorja kluba Bogdana Finka, ki je bil zelo korekten in vesel, moja odločitev je razveselila tudi sponzorje kluba,« opiše, kako je pristal doma, kjer se je vse skupaj začelo. Z ekipo se je le bežno spoznal, saj je en mesec zavoljo poškodbe vadil sam.

Začel je pozno

»Kolesariti sem začel zelo pozno. Star sem bil 17 let, prej se nisem ukvarjal s športom. Sprva sem imel s treningi nekaj težav. Treba je vedeti, da fantje začnejo trenirati pri desetih letih, osvojijo tehniko in vožnjo v skupini. Tega nisem obvladal, nisem imel občutka ... Ko sem prvič sedel na kolo, sem bil visok 155 centimetrov, tehtal sem 36 kilogramov,« se spominja začetkov.


Prvo leto je treniral v Črnomlju, kjer je bilo kolesarsko društvo. Precej naporni dnevi so bili to. Živel je v Bojanji vasi (nekaj kilometrov od Metlike), od koder je ob šestih zjutraj odhajal v šolo v Novo mesto. Popoldne se je vrnil, potem pa treniral. Leto pozneje je bilo lažje, prišel je v novomeški klub in bival v dijaškem domu. »Videli so, da sem zelo vztrajen, morda celo preveč profesionalen za svojo starost. To sem dokazoval z delom. Poleti, ko so šli vsi na počitnice, sem ostal doma in treniral. A ne kot mlajši mladinec po tri ure, ampak precej več. Ob devetih sem sedel na kolo, ob petih sem prišel domov. Ves dan sem bil na kolesu, po 1200 km sem naredil na teden. Tisto poletje se je zame zelo veliko spremenilo, tudi drugi so videli, da nekaj bo iz mene,« se spomni prelomnih let in selitve v dres takrat še Kolesarskega kluba Krka Novo mesto. Janijev prvi trener je bil prav Bogdan Fink.

Lahka služba

Pred slabimi 14 leti je postal svetovni prvak pri mlajših članih v vožnji na čas, odprla so se mu vrata v profesionalni svet. »Štirinajst let sem bil član izjemnih kolesarskih pogonov, ekip (Discovery Channel, Astana, Team RadioShack, UnitedHealthcare, Bahrain-Merida). Če bi gledal na vse skupaj skozi oči laika, je kolesarstvo ekstremno naporen šport. Veliko je potovanj, odrekanja. Ker pa imam kolesarstvo rad, je to zame zelo lahka služba. Pa saj to ni služba, to je bolj življenjski stil. Delam nekaj, kar imam rad,« pove Jani.


Med najsvetlejše trenutke uvršča zmago na 62. dirki Criterium du Dauphine. »Hkrati je bila to ena največjih napak v moji karieri, ker sem pustil zmago Contadorju na Alpe-d'Huez, čeprav bi moral zmagati, moči sem imel dovolj,« pripomni Brajkovič, ki je v teh letih spoznal vse plati tega športa.

»Največji problem kolesarstva je, da nimamo združenja kolesarjev, ki bi se borilo za naše pravice. Smo kot opice v cirkusu, ovce, ki nas peljejo, kamor koli želijo. Le zato, da je šov. Zadeve so se malce izboljšale, a tudi na tekmah na World Touru so razmere izjemno slabe. Po etapi se voziš tudi po tri, štiri ure do hotela, kjer te čaka soba, velika osem kvadratnih metrov. Določen standard bi moral biti,« je direkten, dotakne pa se tudi dopinga, ki je močno zaznamoval ta šport.

»Kolesarstvo je kot drugi športi. Vedno bo kdo iskal bližnjice do uspeha. Bili smo prvi, ki smo uvedli proceduro, da mora biti kolesar vsak dan dosegljiv. Lahko pridejo na dom in te testirajo ponoči. To smo sprejeli kot dejstvo. Nikoli pa ne bo kolesarstvo, kot velja za ves šport, povsem čisto!« je jasen Brajkovič.