Janu Kozamerniku je italijanska hrana najbolj pri srcu, sam rad pripravi terijaki losos

Po ženskem evropskem prvenstvu v odbojki se bo konec tega meseca, natančneje 28. avgusta, začelo še moško. Slovenija bo prvo tekmo v skupini B v Varni odigrala 30. t. m. proti Ukrajini, tudi tokrat pa bo nepogrešljiv član naše vrste srednji bloker Jan Kozamernik. Sedemindvajsetletnik je tudi eden tistih, ki je bil reprezentančni igralec na vsakem od evropskih prvenstev, na katerih se je Slovenija uvrstila v finale (2015, 2019, 2021). Z Janom smo kramljali o odbojki, a tudi o zasebni plati, Poljski, Italiji, kjer si je služil kruh ...

Letos imate tri velika tekmovanja, ligo narodov ste s končnim sedmim mestom že prestali, čakata vas še evropsko prvenstvo in kvalifikacije za olimpijske igre. Teh drugih mest na EP ste se že naveličali, s selektorjem Gheorghejem Creţujem pa gredo stvari v smer, da bi bili na vrhuncu forme za korak višje prav na starocelinskem tekmovanju.

»Zagotovo, cilj je vedno stati stopnico višje. Tako smo govorili pred vsemi prvenstvi, a nikoli tega nismo uresničili. Morebiti v določenih trenutkih zaradi telesnih težav na odločilnih tekmah, tudi zaradi res boljšega nasprotnika, lahko rečem bolj potrpežljivega tekmeca, kot smo bili sami. A iz leta v leto rastemo, vsako kolajno, ki smo jo dobili, smo si priborili, nobene nismo izgubili. Tako je treba iti tudi v naslednje prvenstvo, čaka nas nova priložnost. Že v ligi narodov smo bili med najboljšimi štirimi evropskimi ekipami med osmerico na zaključnem turnirju, to je le pokazatelj vsega našega dela skozi vsa ta leta. Druge reprezentance so tukaj, navajene so vsega, tudi sami prihajamo v stanje, da smo že navajeni biti visoko, zato tudi toliko uspehov v zadnjih letih. Zagotovo nas čaka lepo evropsko prvenstvo, lahko rečemo, da bi si zdaj res želeli stopnico višje.«

S svojim klubom Asseco Resovia iz Rzeszowa ste v zadnji sezoni v poljskem prvenstvu osvojili tretje mesto in si naposled priigrali nastop v ligi prvakov. Kaj pa je razlog, da ste se vrnili v Trentino?

»Poljski klub je želel po odhodu Macieja Muzaja tujega igralca za korektorja, vzeli so Francoza Stephena Boyerja, zame nekako ni bilo več prostora. Kot vemo, je v poljskem prvenstvu omejitev tujcev, hkrati so lahko na igrišču trije. Sam sem bil edini tujec brez pogodbe. Na žalost to tako deluje, treba se je prilagoditi in poiskati druge opcije.«

Pa nadaljujmo po drugi, bolj zasebni plati. V prostem času ste ljubitelj ekstremnih športov, tudi deskanja na valovih (wakeboarding). Kako pogosto se s tem ukvarjate, ko ste na počitnicah?

»Iskreno povedano, odbojkarji nimamo veliko počitnic, tako tudi časa za takšne stvari ni. Zdaj se moram malenkostno prilagoditi tudi ženinim prioritetam oziroma, kaj tudi njo veseli, zato se morava vedno nekako uskladiti. Vedno uživam v teh športih, če ne drugega, si pogledam nekaj takšnega, začel sem igrati tudi golf. Veliko časa zdaj preživim na igriščih za golf, je za malenkost manj invaziven šport za telo, veliko lažje ga tudi igraš, kjerkoli si. Za zdaj je golf zapolnil to vrzel, za naprej bomo videli. Če bo v prihodnosti čas, bom morebiti še šel srfat, kaj v hribe, a se skušam v naravi za odtenek manj izpostavljati poškodbam, kot sem se v preteklosti.«

Vaš skriti konjiček je tudi kuhanje. Vaša najljubša jed, ki jo tudi sami zelo dobro pripravite, je terijaki losos z rižem in špinačo.

»Res je, rad kuham, ker mi to daje veselje, rad dobro jem. Ko imamo v reprezentanci prosto, pripravim tudi kakšne zrezke na žaru. Takšne stvari me vedno veselijo, sploh zato, ker je hrana tudi način druženja z ljudmi. Rad se družim, povabim kdaj prijatelje na obisk, in kaj skupaj pojemo, popijemo in se imamo fino. Predvsem je to neko veselje skozi hrano, oba z ženo rada kuhava, naju tudi ta stvar malenkostno združuje.«

Vaša najljubša hrana oziroma nacionalna kuhinja pa je ...

»Z ženo sva na Poljskem večinoma kuhala italijansko hrano, ta mi je nekako ostala najbolj pri srcu. Rad imam tudi japonsko, rad jem suši, pa dobro pašto, sploh carbonaro, ki jo doma rada narediva. Ta italijanska kultura, sploh v povezavi z odbojko, se mi je vtisnila v srce. Je pa res, da rad jem glede na razpoloženje, včasih kaj bolj nezdravega, včasih zdravega. Sem prilagodljiv, nisem popredalčkan.«

Na Poljskem ste preizkusili njihove znamenite pieroge, cmoke?

»Sem, seveda, pierogi so bili zanimiva stvar, zelo podobni japonskim cmokom gjoza. Nisem pa bil tako navdušen nad njimi, se mi zdi, da imajo na Poljskem boljše jedi, bolj mi je bil recimo všeč žurek, njihova kisla juha. Zanimivo sicer, a kulinarika je definitivno boljša v Italiji.«

Najljubša država za počitnice?

»Za krajše dopuste sem zelo navezan na Hrvaško, z ženo rada hodiva tja, že odkar sva se spoznala. Sva pa oba že veliko potovala po svetu, ne le zaradi odbojke. Bila sva v Aziji, Ameriki, edino v Južni Ameriki še nisem bil. Tudi tja me bo pot verjetno enkrat zanesla. Rad odkrivam nove stvari, nisem takšen, da se preveč vračam na ista mesta. Zaradi izkušenj, ki si jih enkrat doživel, imaš potem morebiti prevelika pričakovanja, a se lahko ne ponovijo in si potem malenkostno razočaran. Raje preizkusim kakšne nove stvari, se bova pa z ženo verjetno, ko bova starejša, vrnila tja, kjer sva se imela res najlepše.«

No, 6. avgusta sta z ženo Urško praznovala obletnico poroke. Kakšne izkušnje nosite iz tega leta zakonskega življenja?

»Zelo lepe. Že dolgo sva skupaj, ni bilo dvoma, da se bova tudi poročila. Res sem vesel, da sva skupaj, da mi tako stoji ob strani, ker del mojega poklica ni ravno najlažji. Nenehno menjati okolje že za nas ni lahko, za naše žene sploh. Fenomenalna žena je, me podpira, sam jo skušam podpreti pri njenem veselju, s čimer ga ima. Lepo se dopolnjujeva in delava kompromise, kar na koncu koncev kar spodbuja rast ljubezni.« Marko Uršič