Jezdeci valov si marsikje vodo delijo z morskimi psi

Deskanje na vodi je priljubljen vodni šport, deskarji jezdijo valove na ameriških Havajih in v Kaliforniji, v Avstraliji in Aziji ter Republiki Južni Afriki, marsikje si vodo delijo z morskimi psi. Koncept je jasen: potrebuješ desko, pogum in val, ki se lomi. Fantje in dekleta se zapodijo v vodo, ležejo na desko in veslajo z rokami proti valu, da ga ujamejo, skočijo na desko, val pa jih nosi: biti mora dovolj močan, a ne toliko, da postane nevaren, ko se prelomi in pokoplje navdušenca ali navdušenko – izhod iz vala mora biti varen in ne preblizu obale ali skal. Sicer pa je v deskarskem svetu nekaj najhujšega, ko nekdo drugemu ukrade val.

Čeprav se zdi šport dokaj nov, ni tako: že davnega 1778. je o deskanju pisal kapitan James Cook: opisal je človeka, ki ga je videl na Havajih in »ki je močno užival, ko ga je hitro in gladko nosilo morje«. Toda deskanje je še starejše: arheologi so odkrili prazgodovinske risarije iz Peruja, stare več kot 5000 let, ki prikazujejo deskarje!

Najdlje je deskal Gary Saavedra, leta 2011 je na valu jezdil kar 3 ure in 55 minut! Največji val, na katerih so kdaj jezdili, je meril 23,8 metra, ta je Garretta McNamaro ponesel v Guinnessovo knjigo rekordov. Prvo večje deskarsko tekmovanje je bilo v Kaliforniji leta 1928, dandanes je po svetu več kot 25 milijonov deskarjev. Med njimi je tudi legendarni, rekordni zaslužkar: leta 2011 mu je deskanje prineslo kar tri milijone dolarjev. Je prvi, ki je dobil dve čisti desetki na tekmi Billabong Tahiti Pro 2005., 11-krat so ga okronali za svetovnega prvaka, naslov je osvojil kot najmlajši (20 let) in najstarejši (39 let). Kar 647 desk ima Donald Dettloff, to je menda največja zbirka na svetu: z njimi je ogradil svoje zemljišče na Havajih. Deskarska tekmovanja niso samo za ljudi, v Kaliforniji jih prirejajo tudi za pse, z dogodkom pa zbirajo denar za pasja zavetišča.