Jurek boljši kot burek

Zimske olimpijske igre leta 1984 v Sarajevu so bile prvi tako velik in obsežen športni dogodek na ozemlju nekdanje skupne države. Nihče v Jugoslaviji ni pričakoval, da bodo na zasedanju Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) maja 1978 v konkurenci japonskega Sapora in švedskega Göteborga prestolnico jugoslovanske republike Bosne in Hercegovine razglasili za gostiteljico zimskih olimpijskih iger leta 1984. Po Jugoslaviji je seveda završalo od navdušenja, malo manj pa ga je bilo v Sloveniji – navsezadnje je več kot 95 odstotkov vseh jugoslovanskih športnikov, ki so do tedaj nastopali na zimskih olimpijskih igrah, prihajalo iz Slovenije, tu je bilo že nekaj infrastrukture, potrebne za izvedbo iger, tudi strokovnega organizacijskega kadra je bilo več kot dovolj.

Po nekaterih pričevanjih naj bi se še pred letom 1978, ko se je v Ljubljani razvedelo, da bo Sarajevo kandidiralo za organizacijo olimpijskih iger, celo sestalo republiško politično vodstvo. Bili naj bi ogorčeni in naj bi Tita celo poskušali prepričati, naj Sarajevčane prepriča, naj odstopijo od kandidature. Takrat so se v vrhu slovenskega športa in politike pojavljale tudi ideje, da bi Slovenija vložila protikandidaturo, a so zamisel hitro opustili. Vse nerganje v Ljubljani ni imelo resnega učinka na jugoslovansko politiko, ta je dala zeleno luč Sarajevu.
 

Prva medalja

Sarajevo se je po odločitvi MOK maja 1978 spremenilo v velikansko gradbišče in veliko slovenskih strokovnjakov je sodelovalo pri izgradnji skoraj celotne športne infrastrukture na Trebeviću, Bjelašnici, Igmanu in Jahorini, kjer se je odvijala glavnina tekem. Igre so ostale v spominu po gostoljubju domačinov (znani izrek »nema problema), v športnem smislu pa zlasti po prvi medalji, ki jo je na zimskih igrah osvojil slovenski oziroma takrat še jugoslovanski športnik. Jure Franko je na veleslalomski tekmi osvojil 2. mesto in srebrno medaljo, uspeh reprezentance sta na veleslalomski tekmi dopolnila še Boris Strel s 5. in Bojan Križaj z 9. mestom.


Križaj, ki je med otvoritveno slovesnostjo na stadionu Koševo v slovenščini slovesno zaprisegel v imenu vseh športnikov, je v slalomu dosegel peto mesto. Jure Franko je zaradi prve kolajne postal tako priljubljen v Sarajevu, da je nastala znamenita krilatica »Jureka imamo rajši od bureka«. Sicer pa je nastopilo kar 59 slovenskih športnikov, največ na zimskih igrah doslej. Poleg uspehov smučarjev so hokejisti na koncu osvojili 9. mesto, Jana Mlakar, Metka Munih, Tatjana Smolnikar in Andreja Smrekar pa so v tekaški štafeti 4 x 5 kilometrov osvojile 10. mesto.
 

Slovenski pridih

Igre v Sarajevu so imele kljub prvotnemu skepticizmu pri nekaterih v Sloveniji zelo velik slovenski pridih, ne nazadnje je maskoto – Vučka – naredil Slovenec Jože Trobec. Mogoče je prebrati zapise, da so se skoraj vsi slovenski športni delavci za mesec dni preselili v Sarajevo. Najbrž ni treba poudarjati, da so za pripravo obeh skakalnic na Malem polju na Igmanu skrbeli planiški delavci, za pripravo smučarskih prog delavci iz Kranjske Gore in Maribora, za tekaške proge Bohinjci, jeseniški in ljubljanski mojstri ledu pa za led na drsališču za hokej.

Veliko televizijskih strokovnjakov iz Ljubljane je pomagalo pri delovanju olimpijskega RTV-centra, saj so imeli režiserji, kamermani in drugi sodelavci RTV Ljubljana zaradi prenosov iz Planice, Vitranca, Zlate lisice, hokejskih tekem zelo veliko izkušenj.

Prihodnjič: Razpad Jugoslavije in slovenski šport.