Jurij Tepeš? Zelo je zavzet in motiviran, tudi dobro šiva

Ema Klinec je bila s končnim četrtim mestom najboljša slovenska smučarska skakalka v skupni razvrstitvi letošnje velike nagrade, ki se je pred dobrim tednom dni iztekla v Klingenthalu. Če odmisli uvodno zmago v Courchevelu, je bila bolj kot z nastopi na tekmah zadovoljna s skoki, ki jih je kazala na treningih. V zanimivem pogovoru se je 26-letna šampionka iz Poljan nad Škofjo Loko, članica SSK Norica Žiri, ozrla na minulo poletje, spregovorila je tudi o konkurenci, težavah s tekmovalnimi dresi, glavnem trenerju Juriju Tepešu, študiju, pravljici o sebi in obisku Sarajeva.

Kako bi ocenili svoje nastope v veliki nagradi?

»Poletje je bilo – vsaj kar zadeva treninge – zelo uspešno, saj sem nanizala veliko vrhunskih skokov, na tekmah pa mi ni steklo povsem po željah. Toda na voljo imamo še nekaj časa, da se ustrezno pripravimo na začetek sezone za svetovni pokal, osnova je namreč dobra.«

Kako pa ste zadovoljni z opremo?

»Na žalost moramo na novo ukrojiti tekmovalne drese, saj so odgovorni uvedli nekaj sprememb, čeprav še niso dorekli ničesar konkretnega. Zaradi tega je bilo v zadnjih mesecih kar zahtevno, saj smo se morali vseskozi prilagajati. A sem (si) znova dokazala, da sem lahko z dobrimi skoki pri vrhu. Zlasti zmaga v Courchevelu mi je še posebej pri srcu.«

Kaj je bilo narobe z dresi?

»Če sem neposredna: skoraj iz dneva v dan si pristojni izmislijo nekaj novega. Naj navedem primer, da smo jim predložili dva popolnoma enaka kombinezona, pa jim pri prvem ni bila všeč ena zadeva, pri drugem je bilo narobe nekaj povsem drugega. Upam, da se bomo znali tako prilagoditi meram, da bomo izdelali vrhunske drese. To je na koncu že prava umetnost.«

Mar na kombinezonih še nimate plomb oziroma čipov, ki so jih uvedli zaradi (preverjanja) omejitve njihovega števila na največ deset na zimo?

»Imamo, vendar smo jih morali po pregledu spremeniti, ker jim ni bilo všeč, kako smo jih sešili. Če vprašate mene, si želijo delati red, a jim to ne uspeva najbolje. Kdo ve, morda pa to počnejo namenoma.«

Kako ste se ujeli z glavnim trenerjem Jurijem Tepešem, ki je spomladi prevzel vodenje slovenske ženske vrste?

»Od prej ga kot trenerja nisem poznala. Ko sem izvedela, da nas bo vodil, sem si zaželela, da bi dobro sodelovala. Zdaj sem najstarejša v ekipi ...«

Pa še vedno mladi ...

»Da, dejansko. No, to je zame na nek način nova vloga, na katero se moram še malo navaditi. A tu smo zaradi tega, da dosegamo vrhunske rezultate. Za zdaj sodelujemo dobro. Pomembno mi je, da lahko povem svoje mnenje in želje ter da se jim potem prilagaja(mo).«

Kaj pa bi lahko povedali o Tepeševem načinu dela?

»Kot vsak trener ima tudi Jurij svojo vizijo. Opazila sem, da je pri njem velik poudarek tudi na tekmovalnih dresih, kar je po eni strani dobro, na žalost pa njegove zamisli niso prestale kontrole. Reči moram, da zna dobro šivati. Drugače je zelo zavzet in motiviran, a na koncu sem jaz tista, ki mora skočiti.«

Slovenke ste prvič po petih letih ostale brez lovorike v poletni različici svetovnega pokala. Ali je bila morda zaradi tega v ekipi večja živčnost?

»Naš položaj je zdaj zagotovo drugačen. Malce nas pomirjajo skoki, ki smo jih dekleta kazala poleti, a videli bomo, kaj bo prinesla zima. O tem, kaj nam je zmanjkalo v veliki nagradi, smo se že pogovorili in skovali načrt za naprej. Ni preprosto, ko ne veš točno, na čem moraš delati. A nekje je treba potegniti črto. Upam, da bo drugače kot lani, ko smo bile poleti 30 točk pred tekmicami, pa nato pozimi nekatere spredaj, druge ne. Načeloma velika nagrada ne pomeni ničesar, je pa zagotovo koristno za samozavest, če dobro skačeš.«

Kako vidite konkurenco?

»V Klingenthalu je bila raven skakanja zelo visoka. Ko sem letošnje rezultate primerjala z lanskimi – pred enim letom sva tam z Niko (Vodan) osvojili prvi dve mesti –, sem opazila, da smo imele tokrat za štiri mesta krajši nalet. Seveda je to težko primerjati, saj razmere nikoli niso enake, pa vendarle. Lepo je bilo pogledati tudi druga dekleta, ki so skakala zelo dobro. Naš šport se iz leta v leto razvija, napredek je opazen.«

S Fischerjevih smuči se je Ema Klinec znova vrnila k Slatnarjevim. FOTO: Matej Družnik

Z Laro Malsiner se je skupne zmage v veliki nagradi prvič veselila Italijanka. Ali vas je presenetila?

»Laro poznam že dolgo. Spomnim se, da sva na mladinskih olimpijskih igrah v Lillehammerju 2016 skupaj stali na zmagovalnem odru (Ema je osvojila zlato, Lara pa bronasto kolajno – op. p.). Glede na to, da že ima stopničke iz svetovnega pokala, me ne preseneča, da je skakala tako dobro. Sploh če upoštevamo, da se Italijani načrtno pripravljajo za domače olimpijske igre leta 2026 v Milanu in Cortini d'Ampezzo. Ne dvomim, da že zdaj delajo s polno paro.«

Menite, da lahko najboljšim meša štrene tudi pozimi?

»Ne vem, to bo Lara sama pokazala, zagotovo pa je ena od boljših tekmovalk.«

Katere skakalke še vidite v boju za veliki kristalni globus?

»Ko ste mi v preteklih sezonah postavili to vprašanje, sem običajno kar pravilno napovedala. Zato bom tokrat odgovor raje zadržala zase.«

Močna je tudi interna konkurenca, kajne?

»Lepo je videti, da se z mladimi v Sloveniji dobro dela. Skoraj vsako leto se nam pridruži nova mladinka, kar je dobra spodbuda tudi za nas malce izkušenejše. Veseli me, da skupaj gradimo ta šport pri nas.«

Kako gledate na mladinsko svetovno prvakinjo Tino Erzar, ki je letos začela trenirati z vami?

»Zagotovo je zelo tekmovalna, to pa je tista osnova, ki jo potrebuje športnik, če želi uspeti. Želim ji uspešno športno pot, da bo rasla kot oseba in da bo uresničila svoje cilje.«

Kakšne želje imate za prihajajočo zimo?

»Ko sem si postavljala cilje, sem si rekla, da želim popraviti tiste stvari, za katere menim, da jih moram. Če bom naredila vse, kar je v moji moči, in bom zasedla peto mesto, bom z njim zadovoljna. Če pa ne bom dala vsega od sebe in se uvrstila na peto mesto, potem ne bom zadovoljna.«

Bo vaš glavni cilj svetovno prvenstvo v Trondheimu?

»Zagotovo se bom trudila, da bom takrat v dobri formi, a moja največja želja je, da bi od začetka skakala stanovitno in dobro na vseh tekmah.«

Pred kratkim ste bili tam na pripravah. Kako sta vam všeč tamkajšnji skakalnici?

»Zase lahko rečem, da mi je šlo v Trondheimu res dobro. Tri dni smo skakali po dvakrat na dan in nisem imela slabega treninga. Še zlasti velika naprava mi je nadvse všeč, tako da sem zelo uživala. Če bom katerega od skokov s treninga ponovila na SP, se ne bom pritoževala.«

Katere naprave so vam sicer najljubše?

»Ob trondheimski mi glede na način skakanja najbolj ustrezata še velika skakalnica v Courchevelu in letalnica v Vikersundu.«

Kako pa vam je všeč ljubenska?

»Tam me velikokrat ponese enkratno vzdušje, ki ga pripravijo številni navijači. Zgodilo se mi je že, da mi na treningu ni šlo, ko pa je prišla tekma, sem se vrgla v zaletno smučino in takoj zadela odskok. To je zelo pomembno, saj te v radiusu močno stisne, zaradi česar lahko hitro odrineš prezgodaj ali pa prepozno.«

Rajko Pintar (predsednik prireditvenega odbora na Ljubnem) mi je pred kratkim zaupal, da je za tamkajšnji spektakel februarja 2025 pošlo že 2000 vstopnic.

»No, tega nisem vedela. Lepo. Tekme na Ljubnem so za nas dejansko to, kar je, recimo, Planica za skakalce.«

Kako ste – če odmisliva treninge in tekme – še preživeli poletje?

»Prosto smo imeli, sicer ne v kosu, dva tedna. Veliko sem hodila v hribe, s fantom Domnom sem bila v Dolomitih, kjer sem združila prijetno s koristnim. Krepila sem svojo telesno pripravljenost in se hkrati sproščala. Opravljala sem tudi prakso za tretji letnik študija psihologije na fakulteti DOBA.«

Ste bili še kje?

»Da, v Sarajevu. Odkar pomnim, sem si ga želela videti – še zlasti tamkajšnji skakalnici. Bala sem se, da bosta v slabšem stanju, kakor sta, olimpijski duh pa se še vedno čuti po celem mestu. Zelo sem vesela za možnost, da sem si ga lahko ogledala. Uspelo mi je narediti nekaj lepih fotografij, ki me bodo spominjale na ta izlet.«

Zasledil sem, da so o vas spisali tudi pravljico.

»Drži. Podjetje, pri katerem se učim nemščino, je v meni videlo nekaj. Vprašali so me, ali bi lahko o meni napisali pravljico. Potem so mi jo dali za prebrati in moram reči, da sem bila zadovoljna z njo. Zanimivo je videti, ko ljudje pri športniku opazijo tudi osebnost oziroma nekaj globljega kot le njegove rezultate.«