Kdo lahko premaga Pogačarja in Rogliča?
Pred vsakim začetkom tekmovalne sezone v cestnem kolesarstvu na najvišji ravni WT (World Tour) rečemo, da je pred nami verjetno najbolj zanimiva sezona do zdaj. In potem to skoraj vedno drži. Vsaka sezona je boljša in boljša, če gledamo s tretjim očesom, za nekoga pač slabša, ker ni dosegel želenih ciljev.
Sezona 2023 bo za nas najprej zanimiva zato, da se bomo prepričali, ali je bilo Rogličevo okrevanje po operaciji rame uspešno in ali se bo vrnil na ceste stare slave. Enako nas zelo zanima, ali je bil Pogačarjev spodrsljaj na lanskem Touru le splet nesrečnih okoliščin ali se bo moral sprijazniti s tem, da sta dve zmagi na francoski pentlji čisto dovolj. Spomnimo se sezon 1983/84, ko je prav tako v rosnih letih dvakrat zapored slavil Parižan Laurent Fignon.
In potem nikoli več, čeprav je bil velikokrat blizu, enkrat, leta 1989, celo samo 8 sekund prepočasen. Spomnimo se tudi Grega Lemonda, ki je moral po nesrečnem dogodku, ko ga je na lovu stric obstrelil s šibrovko, na vrsto operacij in na koncu je z nekaj svinca v telesu spet prišel na Tour in zmagal, ne enkrat, dvakrat, in postal še svetovni prvak in … Ampak današnji poklicni kolesarji pravijo, da je tako bilo včasih, da je danes to nemogoče.
Kdo bo kos Pogačarju in Rogliču
Kolesarji, ki silijo v ospredje, so zelo mladi. Ampak to niti ni kaka novica, tudi v preteklosti so se nekateri pojavili zelo zgodaj, zmagovali in potem zelo zgodaj tudi zaključili zmagovalni pohod ali celo kariero. Sezona, ki je pred nami, bo najbolj zanimiva zaradi Belgijca Remca Evenepoela in Španca Juana Ayusa. Oba sta prihodnost kolesarstva, pravimo, oba bosta močno, tako kot že dolgo nihče, zaznamovala desetletje ali več. Vse kaže, da bo tako, ne gre za ugibanja. Oba sta v pretekli sezoni dokazala, da je naslednji korak, obrat pedalov, korak do nepremagljivosti, večne slave. Ne gre za pretiravanje, gre za analiziranje njunih dosežkov in njunih sposobnosti. Oba sta ustvarjena za tritedenske dirke in še bolj za enodnevne in za kronometre še posebno, torej je v njiju zmagovalni recept.
Tekmeci so tudi lačni zmag
In ravno zato bo prihajajoča sezona zagotovo najbolj zanimiva do zdaj. Evenepoel bo šel in zmagal na Dirki po Italiji, Pogačar bo šel na Dirko po Franciji in poskušal rumeno majico prevzeti Jonasu Vingegaardu. Juan Ayuso bo vso moč usmeril na Vuelto, dirko po Španiji. Ga bo tam čakal rojak Enric Mas? Kdo lahko tem štirim prekriža računico? Roglič na Giru, Britanec Tom Pidcock na Touru, mogoče pa Britanec Tao Geoghegan Hart, ali lanski zmagovalec Gira Jai Hindley, ali pa povratnik po tragičnem padcu na treningu, Kolumbijec Egan Bernal?
Na enodnevnih dirkah, klasikah, je favoritov veliko več. Prvi v vrsti je Belgijec Remco Evenepoel, takoj za njim rojak Wout van Aert. Kdo ju letos sploh lahko premaga na spomenikih? Pogačar? Roglič? Upajmo. Vzhajajoča zvezda svetovnega kolesarstva, Eritrejec Biniam Girmay, ima take zimske teste, ki pričajo, da ima še ogromno rezerve v svoji pripravi. To veliko pove. Dejal je, da je šele zdaj postal lačen zmag, šele zdaj, ko je videl, da lahko zmaga. Lačen je tudi še vedno Ekvadorec Richard Carapaz, zmag se še ni nasitil nepredvidljivi Španec Mikel Landa.
Slovenci ostajajo med najboljšimi
Lačen zmag je tudi še vedno Matej Mohorič, ki je preteklo sezono začel odlično, nadaljeval pa daleč od pričakovanj. Luka Mezgec ostaja v istem moštvu, le ime sponzorja so zamenjali. Še vedno bo oproda Avstralcu Michaelu Matthewsu. Jan Polanc ima težave z boleznijo, v letošnji sezoni je bil drugi po številu startov med vsemi v WT in posledice so tu. Domen Novak je zapustil bahrajnovce in se preselil v UAE, k Pogačarju in Polancu. Jan Tratnik je tudi zapustil bahrajnovce in se pridružil jumbovcem z Rogličem na čelu. Mladi Matevž Govekar ostaja v Bahrainu, ekipi, ki se ji je pridružil lani .
