Kjer se prepirata dva, Novo mesto dobiček ima
Že 20 let odkar so sinovi cvička ugnali sinove piva in košarkarsko prestolnico premaknili na Dolenjsko.
Odpri galerijo
Slovenija je imela svojčas dva evroligaša, tudi v sezoni 1999/2000 je bilo tako. Lepi in krasni časi so bili to za ljubitelje košarke na sončni strani Alp. Union Olimpija, do takrat še nesporna in nedotakljiva vladarica slovenske košarke, je bila vnovič korak do finalnega turnirja Evrolige, Laščani pa vodilna ekipa slovenske lige. A se je na koncu zgodilo, da naslov ni pristal v vitrini evroligaša! Prvič je romal v Novo mesto in minilo je že 20 let, odkar so se Dolenjci dokončno zapisali na slovenski košarkarski zemljevid, v finalu so s 3:1 porazili – Laščane!
Spomnimo, v polfinalu so se pomerili Union Olimpija in Krka ter Zlatorog in Slovan. Krka je šokirala Olimpijo že v Tivoliju, potem še v Novem mestu. S 73:74 in 57:56 so se veselili Novomeščani. »V Novem mestu je vladala evforija. Pa saj je bilo to tako že nekaj časa poprej. Tudi ko smo se prebijali iz druge v prve ligo, je bila legendarna dvorana Marof polna,« se na spomine in tekme v kultni novomeški dvorani ozre tedanji prvi organizator igre Simon Petrov, ki je s svojim košem v polfinalu dokončno potopil Olimpijo.
»Imeli smo dva izjemna domača igralca, Matjaža Smodiša in Simona Petrova, dodali smo še Sama Gruma in Dragišo Drobnjaka. Tu sta bila še Dejan Jevtović in Mirko Ščekić. Zadetek v polno pa je bil prihod Iva Nakića, ki je vse naredil bolje. Predvsem je bil igralec, od katerega so se vsi lahko učili,« na sestavo ekipe opozori Vlado Gavranovič, tedanji športni direktor Krke, ki pravi, da sta se ob Ivu, za katerega celo trdi, da je najboljši tujec, ki je kdaj igral v Sloveniji, dokončno razcvetela Smodiš in Petrov. Ne gre pozabiti – Nakić je prišel v Krko s tremi naslovi evropskega klubskega prvaka, dva je osvojil s Cibono, zadnjega 1992. s Partizanom, kjer je imel izjemno pomembno vlogo.
»Za vedno mi bo ostalo v spominu tisto slavje v dvorani Marof,« začne domači matador Matjaž Smodiš, ki je prav s Krko začel svojo bogato športno pot. »Ta naslov bo imel vedno posebno mesto v mojem srcu, z zmago smo se zapisali v zgodovino,« nadaljuje Smodiš, ki je z ekipo tisto sezono igral v Evropi, nesrečno so izpadli v osmini finala pokala Saporta proti Milanu. V slovenski ligi so se ob koncu rednega dela karte malce drugače premešale – enica, najboljše izhodišče pred rednim delom, je pripadla Laščanom, za njimi sta se zvrstili Olimpija in Krka.
»Zdelo se je, kot da se je sezona končala. Po domače povedano, kupili smo si že letalske vozovnice za konec sezone. Povsem sproščeno smo šli v tekmo z Olimpijo, ki je bila takrat za nas gigant. Očitno so nas podcenili. V finale smo prišli v naletu, a brez pritiska. Tudi če bi bili Laščani v popolni postavi, bi se klali do konca, dali vse od sebe in vzeli ta naslov,« je prepričan Smodiš.
Ivan Sunara, tudi nekdanji reprezentant Jugoslavije, je v Novo mesto prišel jeseni 1998, ko je na trenerskem stolčku nadomestili Željka Ljubojevića. Suki, kot so mu rekli prijatelji, je sezono 1998/1999 začel v Mariboru, ki ga je v tistih letih finančno podpirala prav Olimpija, ki je plačevala Sunaro in šest mladih košarkarjev. Pred začetkom sezone 1998/99 so se zmaji umaknili iz projekta, nekaj tednov po začetku sezone je to storil tudi Sunara. Na novo službo ni dolgo čakal, prijatelj iz študentskih in košarkarskih dni ga je priporočil Krki. Na storjeno v Novem mestu je ponosen.
»Mislim, da smo v polfinalu slovenske lige izločili morda celo najboljšo Olimpijo vseh časov,« opozori Sunara, ko se v mislih sprehodi skozi tedanjo postavo zmajev, kjer so bili tudi Marko Milić, Jure Zdovc, Šarunas Jasikevicius, Sani Bečirovič in drugi. Sunara je v polfinalu Olimpiji največ težav povzročal s cono, pri delu na klopi Krke pa mu je pomagal doktor fizike Ante Perica.
Leta 2000 se je košarkarska Evropa razklala na dva dela. Fiba je za državne prvake v Evropi organizirala t. i. suproligo, v kateri je v sezoni 2000/2001 uspešno igrala tudi Krka. Olimpija je bila v igri, da zaigra v suproligi, a se je na koncu odločila, da pomaga ustanoviti evroligo, kjer je potem igrala vse do leta 2013.
Spomnimo, v polfinalu so se pomerili Union Olimpija in Krka ter Zlatorog in Slovan. Krka je šokirala Olimpijo že v Tivoliju, potem še v Novem mestu. S 73:74 in 57:56 so se veselili Novomeščani. »V Novem mestu je vladala evforija. Pa saj je bilo to tako že nekaj časa poprej. Tudi ko smo se prebijali iz druge v prve ligo, je bila legendarna dvorana Marof polna,« se na spomine in tekme v kultni novomeški dvorani ozre tedanji prvi organizator igre Simon Petrov, ki je s svojim košem v polfinalu dokončno potopil Olimpijo.
V ekipi trikratni evropski prvak
»Imeli smo dva izjemna domača igralca, Matjaža Smodiša in Simona Petrova, dodali smo še Sama Gruma in Dragišo Drobnjaka. Tu sta bila še Dejan Jevtović in Mirko Ščekić. Zadetek v polno pa je bil prihod Iva Nakića, ki je vse naredil bolje. Predvsem je bil igralec, od katerega so se vsi lahko učili,« na sestavo ekipe opozori Vlado Gavranovič, tedanji športni direktor Krke, ki pravi, da sta se ob Ivu, za katerega celo trdi, da je najboljši tujec, ki je kdaj igral v Sloveniji, dokončno razcvetela Smodiš in Petrov. Ne gre pozabiti – Nakić je prišel v Krko s tremi naslovi evropskega klubskega prvaka, dva je osvojil s Cibono, zadnjega 1992. s Partizanom, kjer je imel izjemno pomembno vlogo.
Sunara je v polfinalu Olimpiji največ težav povzročal s cono, pri delu na klopi Krke pa mu je pomagal doktor fizike Ante Perica.
»Za vedno mi bo ostalo v spominu tisto slavje v dvorani Marof,« začne domači matador Matjaž Smodiš, ki je prav s Krko začel svojo bogato športno pot. »Ta naslov bo imel vedno posebno mesto v mojem srcu, z zmago smo se zapisali v zgodovino,« nadaljuje Smodiš, ki je z ekipo tisto sezono igral v Evropi, nesrečno so izpadli v osmini finala pokala Saporta proti Milanu. V slovenski ligi so se ob koncu rednega dela karte malce drugače premešale – enica, najboljše izhodišče pred rednim delom, je pripadla Laščanom, za njimi sta se zvrstili Olimpija in Krka.
»Zdelo se je, kot da se je sezona končala. Po domače povedano, kupili smo si že letalske vozovnice za konec sezone. Povsem sproščeno smo šli v tekmo z Olimpijo, ki je bila takrat za nas gigant. Očitno so nas podcenili. V finale smo prišli v naletu, a brez pritiska. Tudi če bi bili Laščani v popolni postavi, bi se klali do konca, dali vse od sebe in vzeli ta naslov,« je prepričan Smodiš.
Premagali morda najboljšo Olimpijo vseh časov
Ivan Sunara, tudi nekdanji reprezentant Jugoslavije, je v Novo mesto prišel jeseni 1998, ko je na trenerskem stolčku nadomestili Željka Ljubojevića. Suki, kot so mu rekli prijatelji, je sezono 1998/1999 začel v Mariboru, ki ga je v tistih letih finančno podpirala prav Olimpija, ki je plačevala Sunaro in šest mladih košarkarjev. Pred začetkom sezone 1998/99 so se zmaji umaknili iz projekta, nekaj tednov po začetku sezone je to storil tudi Sunara. Na novo službo ni dolgo čakal, prijatelj iz študentskih in košarkarskih dni ga je priporočil Krki. Na storjeno v Novem mestu je ponosen.
Za Krko so prvi naslov osvojili Matjaž Smodiš, Simon Petrov, Ivo Nakić, Dejan Jevtović, Mirko Ščekić, Samo Grum, Dragiša Drobnjak, Zoran Višković, Dagmar Dražović, Sašo Stakič, Samo Majerle in Ervin Taraniš. Trener je bil Ivan Sunara, pomočnik pa Ante Perica.
»Mislim, da smo v polfinalu slovenske lige izločili morda celo najboljšo Olimpijo vseh časov,« opozori Sunara, ko se v mislih sprehodi skozi tedanjo postavo zmajev, kjer so bili tudi Marko Milić, Jure Zdovc, Šarunas Jasikevicius, Sani Bečirovič in drugi. Sunara je v polfinalu Olimpiji največ težav povzročal s cono, pri delu na klopi Krke pa mu je pomagal doktor fizike Ante Perica.
Razkol
Leta 2000 se je košarkarska Evropa razklala na dva dela. Fiba je za državne prvake v Evropi organizirala t. i. suproligo, v kateri je v sezoni 2000/2001 uspešno igrala tudi Krka. Olimpija je bila v igri, da zaigra v suproligi, a se je na koncu odločila, da pomaga ustanoviti evroligo, kjer je potem igrala vse do leta 2013.