Ko je bilo skokov preveč, je šel na jadrnico

Nekdanji vrhunski smučarski skakalec Miran Tepeš, dobitnik srebrne kolajne z moštvene tekme na olimpijskih igrah leta 1988 v Calgaryju, je že dolgo strasten jadralec. Jadranje ima v krvi in je njegov življenjski slog. O jadranju sanja, tudi ko ni na barki. Pred desetimi leti je prvič objadral svet in uresničil svoje otroške sanje, pred kratkim pa je 56-letni Ljubljančan izdal tretjo knjigo Veliki trije. O njej, svojem navdušenju nad jadranjem in o svojih naslednjih jadralskih načrtih je spregovoril tudi za Nedeljske novice, pogovor pa seveda ni minil brez smučarskih skokov.


Od kod takšna strast za jadranje?
Začelo se je z jadranjem na deski konec osnovne šole in v gimnazijskih letih nadaljevalo na jadrnicah, ki so jih imeli očetje mojih sošolcev. Takrat sem se dokončno navdušil nad jadranjem. Prvi denar, ki sem ga zaslužil s smučarskimi skoki, sem vložil v jadrnico, tako da imam svojo že od 25. leta. Odtlej veliko časa preživim na barki. Že med športno kariero sem precej jadral in tisti čas s pridom izkoriščal za odklop. Ko je bilo skokov preveč, sem se – tudi pozimi – za nekaj dni odpravil na jadrnico, da sem se spočil od snega. Po vrnitvi sem lahko spet dobro skakal. Moja prva barka je bila Elanka 31, ki sem jo imel 18 let, leta 2003 pa sem kupil zdajšnjo Skokico, ki je malo večja. Z njo smo začeli nato malo bolj odkrivati svet.

Kje vse ste že bili z njo oziroma kje še niste bili?
Zares sem bil že marsikje. Zdaj končujem tretjo pot okrog sveta; prva je bila normalna s pasati južno od ekvatorja in okrog, drugo sem si zastavil proti vetru, samo da sem šel okrog rta Horn in potem na jug, tretjo pa jadram zelo cikcak po svetu. Tako smo se pred tremi leti odpravili do Škotske, Islandije, Grenlandije in nazaj, potem čez Tihi ocean do juga Avstralije in Tasmanije ter čez Indijski ocean do Afrike.

Kje je zdaj Skokica?
V Južni Afriki.

V knjigi Veliki trije, ki ste jo izdali februarja, govorite o …
O jadranju mimo znamenitih treh južnih rtov: Horn, Leeuwin in Rta dobrega upanja. Opisano je tudi jadranje čez južni Pacifik od Francoske Polinezije do Čila, jadranje okoli južne Avstralije in Tasmanije ter samostojno čez Indijski ocean. Vanjo sem dodal zapise s poti po naravnih parkih Avstralije in Južne Afrike ter notranjosti otokov.
Kaj pa vaši naslednji jadralski načrti?
Letos nameravam čez južni Atlantik jadrati do Brazilije, nadaljevati pot v porečje Amazonke in se do začetka naše skakalne sezone vrniti v Evropo.

Kaj vse običajno vzamete s seboj na takšne poti?
Preden odrinem, se odpravim v trgovino ter nakupim hrano in pijačo za toliko tednov, kolikor bom na poti. Vse drugo je že na barki, ki je opremljena za oceansko jadranje.

S čim se prehranjujete?
Prav veliko si ne kuham. Sem ter tja si pogrejem kakšno juho, drugače pa pojem največ sadja, sira, jogurtov, zelenjave. Včasih odprem kakšno konzervo, skuham hrenovke, spečem jajca, palačinke … Skratka nekaj, kar se hitro pripravi.

Kaj pa ribe? Ulovite kakšno?
Jaz ne, ker ribe ne morem ubiti. Lovijo pa prijatelji, in če kaj ujamejo, pojem kakšen ribji zrezek.

Katera riba je bila največja, kar so jih ulovili z vaše jadrnice?
To je bila mečarica, ki je merila dobra dva metra. Drugače pa so najpogostejši ulov tuni. Pri 6 do 8 vozlih, kolikor večinoma znaša naša hitrost, ko jadramo, se na vabo praviloma ulovijo večje ribe.

Zagotovo ste se kdaj znašli tudi v nevarnosti.
Načeloma se poskušam izogniti nevarnostim. Bolj ko se pripraviš za kakšno potovanje, manj je nevarno. To pomeni, da moraš pripraviti barko, sebe in dobro proučiti razmere.

Pa vendarle: kdaj vas je bilo najbolj strah?
Posebno doživetje je bilo jadranje okrog rta Horn. V Indoneziji so nas valovi enkrat prevrnili. Ker se nam je to zgodilo ponoči, je bilo še toliko bolj neprijetno. Mene je takrat val celo odplaknil z barke, na srečo pa sem bil privezan, tako da sem se potegnil nazaj nanjo. Drugače pa je več kot 95 odstotkov našega jadranja zelo zmernega v ugodnih vremenskih razmerah, le odstotek ali dva sta bolj viharna.
Kako velike valove zdrži vaša jadrnica?
Za zdaj je še vse. Ne vem, kako veliki so bili doslej največji valovi, saj jih je težko izmeriti, po moji oceni pa sem na morju že doživel osemmetrske.

Kaj se vam je še posebno vtisnilo v spomin na vašem zadnjem potovanju?
Z ženo Zlato sva lani v Južni Afriki obiskala tudi znameniti Krugerjev nacionalni park, v katerem je res posebno doživetje, ko si zreš iz oči v oči z levi, sloni, žirafami.

Napisali ste že tri knjige o jadranju, načrtujete tudi kakšno o smučarskih skokih?
Raje ne, pa saj o skokih pišete vi in drugi. Dovolj vas je.
Zagotovo se je v vseh teh letih nabralo precej zanimive snovi.
Včasih je bolje, če kakšna zgodba ni napisana.
Potem ko ste bili vrsto let pomočnik Walterja Hoferja, direktorja tekmovanj za svetovni pokal v moških smučarskih skokih, zdaj že drugo sezono prižigate zeleno luč skakalkam. Kaj je bil glavni razlog za zamenjavo delovnega mesta?
Nekako smo se najedli drug drugega, konec koncev smo skupaj delali 18 let. Poleg tega je bilo zaradi konflikta interesov oziroma mojih družinskih vezi čedalje več kritik, ki jih na neki način razumem, toda glede tega imam popolnoma čisto vest. Reči moram, da mi sprememba povsem ustreza, okolje v ženskih skokih, v katerih so me zelo lepo sprejeli, je namreč bolj prijazno in manj napeto, kot je pri moških.

Kako velike in katere so po vašem razlike med ženskimi in moškimi skoki?
Moški skoki so še vedno bolj razviti, več je tekem, več je tudi rompompoma oziroma cirkusa, če hočete. Se pa žensko skakanje hitro razvija in lepo je delovati v športu, ki tako zelo napreduje. Z vsakimi olimpijskimi igrami pride nov zagon, zdaj so se nad ženskimi skoki še bolj navdušili Norvežani, ki razmišljajo o tem, da bi v prihodnje k turneji Raw Air vključili tudi preizkušnje deklet. Dodatne tekme naj bi bile še v Rusiji, ustanavlja se tudi turneja Alpe-Jadran s tekmami v Predazzu, Beljaku ali Hinzenbachu in na Ljubnem.

Kdaj pa bomo dočakali prvo tekmovanje na letalnici, za katero so se že pred časom zavzemale nekatere skakalke?
O letalnici še do letos nihče ni želel razmišljati, vendar so se medtem prepričali, da dekleta skačejo čedalje bolje. Če sodim po tem, o čemer smo se s kolegi pogovarjali v zadnjih dneh, bi bilo povsem mogoče, da bi za omejeno število tekmovalk že v petih letih izvedli prvo preizkušnjo v poletih.

Kako komentirate nastope slovenskih skakalk v iztekajoči se zimi?
Imamo obetaven mlad rod skakalk, ki na tekmah sem ter tja pokaže, da se lahko bolj ali manj enakovredno kosa z vsemi najboljšimi. Ne dvomim, da se bodo razvile v dobre tekmovalke, mednje vsekakor spada tudi Nika Križnar, ki je letos lepo napredovala.

Kakšna pa je vaša ocena izbrancev glavnega trenerja naše moške vrste Gorana Janusa?
Športna pot se zmeraj vije po hribih in dolinah. Težko je biti vedno na vrhu, se pa po kakšni slabši sezoni potem spet bolj ceni uspehe.

Toda kritike na račun strokovnega dela reprezentance so čedalje glasnejše.
Tega pred koncem sezone ne bi rad komentiral, imam pa svoj pogled na vse skupaj. Očitno je prišlo do določene zasičenosti v ekipi, so pa drugi pristojni za to, da ugotovijo, kaj je treba narediti.

Velike težave je imel v tej zimi tudi vaš sin Jurij.
Juriju se je ta sezona precej ponesrečila, tudi na rovaš odnosov znotraj ekipe. Določene zadeve bo moral spremeniti, je pa še dovolj mlad, da ima lahko pred seboj še nekaj uspešnih tekmovalnih let.