Ko sprintaš zase, veter piha drugače

Luka Mezgec je kolesarski profesionalec od glave do pet, v svojem poklicu pa se je preizkusil tako v vlogi lovca na zmage kot nepogrešljivega pomočnika. V zgodovino je zapisan kot prvi Slovenec, ki je dobil etapo Gira, in deset let po nepozabnem slavju v Trstu je najbrž še vedno naš najboljši sprinter. Vendar tega ne vidimo, ker svojo kolesarsko moč in znanje uporablja za to, da v zadnjem kilometru najhitrejšega aduta svoje ekipe pripelje v najboljši možni položaj v boju za zmago. Pri tem je 35-letni Kranjčan eden od najboljših na svetu.

Intervju je bil opravljen pred začetkom Toura.

Pred vrati je vaš peti zaporedni Tour, kako ste pripravljeni na tritedenski izziv?

Dobro sem pripravljen. Na dirki po Sloveniji mi je šlo dobro, po njej sem bolj kot ne počival. Želel sem se čim bolj osvežiti in na Touru startati poln moči.

Očitno je dobro pripravljen tudi vaš sprinter Dylan Groenewegen, ki je v nedeljo zmagal na nizozemskem državnem prvenstvu?

Zelo dobro je pripravljen, skupaj sva bila na dirki po Sloveniji in vseskozi sva na zvezi. Letos je nekoliko spremenil način treninga in se povsem posvetil sprintu. Zaradi tega bo morda nekoliko bolj trpel na klancih 1. in 2. etape, v 3. etapi, v kateri je pričakovati sprint, pa se bo videlo, kaj je prinesel novi režim treninga. To, da je na državnem prvenstvu ugnal Olava Kooija, ki ni mogel iz njegovega zavetrja, je super popotnica pred Tourom.

Torej greste na dirko po Franciji z boljšimi obeti kot maja na Giro, na katerega so vas vpoklicali tako rekoč v zadnji minuti in ste morali pomagati nekonkurenčnemu Calebu Ewanu?

Z Dylanom že dolgo sodelujeva, in ko ga pripeljem v dober položaj, redkokdaj zamoči. Na lanskem Touru je bil dobro pripravljen za klance in mu je zato zmanjkalo nekaj eksplozivnosti v sprintih. K temu je prispevala tudi prevlada Jasperja Philipsena, ki pa ta teden ni dobil sprinta na belgijskem prvenstvu. To je dober znak za nas.

Če se sprinter med pripravami največ pripravlja za sprint, čemu se najbolj posveti njegov zadnji pomočnik?

Kot običajno sem se največ pripravljal za kratke napore, od sprinta do petminutnih klancev. To je ključno, da v zaključkih etap najbolje opravim svojo nalogo.

Vas bomo na Touru, na katerem ste bili leta 2020 dvakrat blizu etapni zmagi, videli tudi v kakšni drugačni vlogi, ali boste vseskozi Groenewegnova lokomotiva?

Poleg tega, da bom delal za Dylana, bom v nekoliko bolj razgibanih etapah delal tudi za Michaela Matthewsa. Sicer se nam obeta od šest do osem sprinterskih zaključkov. Morda nas bo v kateri od teh etap presenetil pobeg, čeprav bomo poskušali nadzorovati dirko. Sicer pa imamo v ekipi tudi Simona Yatesa, ki bo meril na visoko uvrstitev v skupnem seštevku. Če se bo po prvem tednu izkazalo, da ni konkurenčen, se bo tudi on osredotočil na lov na etapno zmago.

Letos ste se v etapah, v katerih vašega sprinterja ni bilo več v ospredju, dvakrat tudi sami podali v boj za visoka mesta, na Giru ste bili 6., na dirki po Sloveniji 3. Je kakšna možnost, da bi tudi na Touru v kateri od etap dirkali zase?

Na Giru ni bil pravi sprint, saj nas je v ospredju ostalo le 20, in še nekaj ubežnikov je bilo pred nami. Na dirki po Sloveniji je bil moj prvi pravi sprint po dolgem času. Lepo je bilo spet občutiti adrenalin, ko se 200 metrov pred ciljno črto poženeš naprej. Takrat tudi ugotoviš, da veter piha drugače, ko se poteguješ za dober rezultat. Če se bo na Touru pokazala priložnost, jo bom poskušal izkoristiti. Morda bom ujel pobeg večje skupine, kot sem ga lani v 19. etapi, ki jo je dobil Matej Mohorič, jaz pa sem bil 7. Sicer pa imamo močno interno konkurenco, na prvem mestu je Groenewegen, na drugem Matthews, nato morda že zmanjka priložnosti.

Formo pred odhodom v Francijo je izpilil na dirki po Sloveniji. FOTO: Matej Družnik

Torej ste tretji najhitrejši kolesar v ekipi?

Na treningih včasih v sprintu premagam Matthewsa, ki pa gre zelo dobro čez klance. V zaključkih razgibanih dirk, v katerih so drugi že na pol mrtvi, on ohrani visoko hitrost. To je njegova odlika. V čistem sprintu pa sva z njim dokaj poravnana.

V sprintih ali tik pred njimi nemalokrat pride do padcev pri zelo visokih hitrostih. Kako nevaren je vaš poklic sprinterjevega zadnjega pomočnika na Touru?

Najbolj nevaren je prvi teden oziroma prvih deset dni. Vsi sprinterji so še na dirki in vse njihove ekipe poskušajo sestaviti svoj vlak. Vsak ima nalogo svojega aduta pripeljati v najboljšo pozicijo in velikokrat nastaneta gneča in kaos. Imeti moraš dobro ekipo, da te drži na varnem, nekaj sreče, da nisi ravno tam, kjer pride do padcev, ter tudi nos za to, kateremu kolesarju je najbolje slediti. Ko je polovica Toura mimo, je tudi v sprintih precej lažje. Veliko kolesarjev je že izmučenih, veliko sprinterjev že odstopi. Ve se, kdo so najmočnejši favoriti, ki od tekmecev dobijo malo več spoštovanja in prostora.

So kateri sprinterji nevarnejši, bolj brezkompromisni od drugih? Druga sezona Netflixovega dokumentarca o Touru je na tak način predstavila lanskega zmagovalca štirih etap Philipsena.

Nekateri kolesarji začnejo zavirati kasneje kot drugi, ne morem pa reči, da kateri sprinta umazano. Sprinterji najbolj nevarni postanejo, ko v zaključkih etap nimajo pomočnikov, takrat se začnejo prerivati bolj, kot bi se smeli.

Kaj vas loči od ta čas najboljših sprinterjev, moč, kilogrami?

Manjka mi 300 vatov moči v 15 sekundah. Dylan toliko časa lahko vzdržuje moč 1600 vatov, ki jo jaz na svojem merilcu moči vidim le za eno sekundo. V zavetrju se lahko držim najmočnejših, a za zmago jih moraš prehiteti na veter.

Koliko vatov pa ste v sprintu zmogli, ko ste leta 2014 dobili sklepno etapo Gira v Trstu?

Moja moč je bila tedaj podobna današnji. V desetih letih nisem veliko izgubil, morda 100 vatov pri prvem pospešku. Vendar takrat najboljši sprinterji niso razvijali toliko moči kot danes. Mark Cavendish je dosegal enake vate kot jaz, včasih tudi nižje, vendar je bil precej bolj aerodinamičen. Podobno velja za Caleba Ewana, ki je nekoč zmagoval tudi na račun nizke rasti in večje aerodinamike. Danes pa tudi najmočnejši, ki dosegajo 2000 vatov, skrbijo za aerodinamično opremo in držo na kolesu. Izjema je morda skoraj dvometraš Jonathan Milan.

Omenili ste Cavendisha, ki bo pri 39 letih na letošnjem Touru lovil rekordno 35. etapno zmago. Mu bo uspelo?

Če nas mora kdo premagati, naj bo to Cavendish. Privoščim mu še eno zmago, zelo v redu je kot človek in tako dolgo vztraja v tej zgodbi, da mu je treba reči – vsaka čast. Verjetno nihče ne bo imel nič proti, če doseže ta mejnik.

Priložnosti ne bo imel v prvi etapi, saj na velikih dirkah praktično ni več nekoč tradicionalnih sprinterskih uvodov. Kaj pričakujete od razgibanega italijanskega začetka Toura?

Že v prvi etapi se bodo najbrž udarili kandidati za vrh v skupnem seštevku, o zmagi bo verjetno odločala zelo izbrana skupinica. Tudi v drugi etapi bo vzpon na San Luco dodobra razredčil glavnino, v tretji pa bo vendarle čas za sprint. Morda je še bolje, da takoj pride do prve selekcije in se naredi red. Če so v uvodnih dneh vsi favoriti razvrščeni po sekundah, je običajno precej več živčnosti in padcev.

V boju za rumeno majico boste lahko spremljali dva rojaka. Kako vidite Pogačarjeve in Rogličeve možnosti?

Pričakujem, da bo Tadej optimalno pripravljen. Na Giru se je poigraval na kolesu, nato se je spočil in odšel na višinske priprave. Vse, kar je naredil doslej, je dobra popotnica za Tour. O Primoževi pripravljenosti vem manj, zmagal je na kriteriju Dauphine, na katerem pa ni deloval tako prepričljivo kot minula leta. To je morda dober znak, da je formo tempiral tako, da bo na vrhuncu na Touru, podobno kot Remco Evenepoel. Vsekakor bo zanimivo, največja neznanka pa je Jonas Vingegaard, pri katerem se bo hitro videlo, ali je bila poškodba ob padcu v Baskiji res tako huda in koliko treninga mu je odvzela.