KOMENTAR
Kolumna pobudnika maratona: O rekah tekačev. In gledalcev
Ljubljanski maraton je organizacijsko in finančno zelo zahteven.
Odpri galerijo
Na sliki Andrej Razdrih. Ljubljanski maraton, 26. oktobra 2014
Primož Kališnik, ki me je povabil k pisanju tega uvodnika, je v zvezi z Ljubljanskim maratonom večkrat izrekel misel, ki je še kako resnična: »Maraton je last tekačev, ne pripada ne politiki ne kapitalu.« Izmislili smo si ga tekači za tekače. In seveda tudi za Ljubljančane, Slovence in za vse ljubitelje teka.
Že od prvega maratona si vsa leta prizadevamo za čim več udeležencev. Bili smo pri tem uspešni – udeležba je prvi dve desetletji rasla za 15 do 30 odstotkov letno! Priljubljenost maratona in množičnost prijav gresta z roko v roki s kakovostjo prireditve. Reka tekačev na progi in gledalcev ob njenih bregovih nam je bila največje zadoščenje za trdo, a predano delo.
Zdaj, ko bosta ta vikend v Ljubljani organizirano tekla vsak stoti prebivalec in prebivalka naše države, se s ciframi ne obremenjujemo več. Trenutno, menimo, je udeležba, kar se tiče množičnosti, na malone idealni ravni, razen na 42 kilometrov.
Na svetu je nešteto maratonov, samo v Evropi več kot 800, v ZDA več kot 1000, v veliki ekspanziji so organizatorji na Kitajskem. V Zvezo mednarodnih maratonov in cestnih tekov (AIMS) je vključenih 450, od tega jih je le 120, ki veljajo za vrhunsko prireditev po merilih IAAF (Mednarodnega združenja atletskih zvez) in AIMS (Združenja mednarodnih maratonov in cestnih tekov). Kot potrditev vrhunskosti je treba pridobiti vsaj enega od treh znakov IAAF.
Leta 2016 si je LM prislužil bronastega, lani srebrnega, letos kandidiramo za zlatega. Zanj so v predpisih IAAF določeni zelo strogi pogoji: na maratonu mora sodelovati po najmanj šest elitnih atletov in atletinj – takih z odličnimi rezultati v svetovnem merilu. Vrhunski atleti in atletinje morajo priti iz najmanj štirih držav, od katerih mora biti vsaj ena evropska. Maraton mora biti neposredno prenašan in komentiran po televiziji, poleg tega mora biti prenos posredovan še v več drugih držav – zadnje sicer lahko tudi kot posnetek in ne nujno v živo. Osnovni pogoj pa je seveda tehnična organizacija na najvišji ravni.
Vse to so organizacijsko pa tudi finančno izredno stroge zahteve.
Zakaj si organizatorji prizadevamo, da bi jih Ljubljanski maraton izpolnil, če je to tako naporno in drago? Zlati znak IAAF namreč pomeni tudi, da je organizacija vrhunska na vseh ravneh, začenši s prijavno službo, traso z okrepčevalnicami, zdravstveno oskrbo, zagotavljanjem varnosti nastopajočih in vse do tega, da prireditev proizvaja kar najmanj smeti, pospravljene pa morajo biti v kar najkrajšem času. Zakaj torej ne organiziramo bolj lokalno naravnanega teka samo za rekreativce/rekreativke in morda še za registrirane slovenske atlete in atletinje?
Zato, ker zgledi vlečejo. Želimo si, da bi Ljubljanski maraton imel daljnosežne učinke na vseh ravneh: na rekreativni, športni in zdravstveni. Želimo, da bi bila prireditev pravi svetilnik – da bi se vtisnila v kolektivno zavest kot praznik in kot življenjski orientir.
Kot pravi predsednik AIMS Paco Borao iz Španije, je tek najbolj dostopen šport sploh: ljudem prinaša veselje, zdravje, prijateljstvo, solidarnost in srečo, vse v resničnem olimpijskem duhu.
Pri naših ambicijah se zgledujemo ne samo pri drugih prirediteljih športnih dogodkov, ampak tudi pri tistih, ki skrbijo za kulturo v Ljubljani: Ljubljana Festivalu, ki je član mednarodnih združenj festivalov, vsako leto uspe pripeljati v Ljubljano vrhunske glasbenike, plesalce, pevce, virtuoze iz vsega sveta.
Ljubljanski maraton si tako prizadeva pripeljati na maraton v Ljubljano tekaške virtuoze. Na primer Etiopijca Sisaya Lemma Kasaya z rezultatom 2:04:08, ki je podpisal z nami pogodbo za letošnji nastop. Vrhunski tekači so zdaj predvsem športniki iz Afrike, to je Kenije in Etiopije. Evropskih je zelo malo, tisti, ki so, pa so zelo dragi.
Za organizacijo vrhunske tekme so potrebni prebivalci in župan z ekipo, ki imajo radi šport (in se zavedajo tudi pozitivnega ekonomskega učinka za svoje mesto), sponzorji, ki razumejo vrednost športa, ne le njegove cene, pa tudi kakšen neverjeten garač, kakršna sta pri nas Gojc Zalokar in njegova ekipa Timinga. Da ne govorim o Gabrijelu Ambrožiču »Jelotu«, delegatu IAAF za cestne teke in članu organizacijskega odbora, ki je velik poznavalec svetovnih maratonov in sijajen kritik/korektor naše površnosti, bližnjic in zagotavljanja, češ, »saj je dobro« ali »bo že«.
Ta organizacijski odbor bo torej vztrajal na svoji poti, kako se bodo odločali naši nasledniki, pa je vprašanje za prihodnost.
Vabim vas, da se udeležite najbolj množične ljubljanske prireditve, pa naj bo bodisi na trasi bodisi ob njej: spodbujajte svoje bližnje in poznane, uživajte v edinem dogodku v Sloveniji, ob katerem lahko srečate najhitrejše dolgoprogaše tega sveta.
Hvala!
Že od prvega maratona si vsa leta prizadevamo za čim več udeležencev. Bili smo pri tem uspešni – udeležba je prvi dve desetletji rasla za 15 do 30 odstotkov letno! Priljubljenost maratona in množičnost prijav gresta z roko v roki s kakovostjo prireditve. Reka tekačev na progi in gledalcev ob njenih bregovih nam je bila največje zadoščenje za trdo, a predano delo.
Zdaj, ko bosta ta vikend v Ljubljani organizirano tekla vsak stoti prebivalec in prebivalka naše države, se s ciframi ne obremenjujemo več. Trenutno, menimo, je udeležba, kar se tiče množičnosti, na malone idealni ravni, razen na 42 kilometrov.
Na svetu je nešteto maratonov, samo v Evropi več kot 800, v ZDA več kot 1000, v veliki ekspanziji so organizatorji na Kitajskem. V Zvezo mednarodnih maratonov in cestnih tekov (AIMS) je vključenih 450, od tega jih je le 120, ki veljajo za vrhunsko prireditev po merilih IAAF (Mednarodnega združenja atletskih zvez) in AIMS (Združenja mednarodnih maratonov in cestnih tekov). Kot potrditev vrhunskosti je treba pridobiti vsaj enega od treh znakov IAAF.
Leta 2016 si je LM prislužil bronastega, lani srebrnega, letos kandidiramo za zlatega. Zanj so v predpisih IAAF določeni zelo strogi pogoji: na maratonu mora sodelovati po najmanj šest elitnih atletov in atletinj – takih z odličnimi rezultati v svetovnem merilu. Vrhunski atleti in atletinje morajo priti iz najmanj štirih držav, od katerih mora biti vsaj ena evropska. Maraton mora biti neposredno prenašan in komentiran po televiziji, poleg tega mora biti prenos posredovan še v več drugih držav – zadnje sicer lahko tudi kot posnetek in ne nujno v živo. Osnovni pogoj pa je seveda tehnična organizacija na najvišji ravni.
Vse to so organizacijsko pa tudi finančno izredno stroge zahteve.
Zakaj si organizatorji prizadevamo, da bi jih Ljubljanski maraton izpolnil, če je to tako naporno in drago? Zlati znak IAAF namreč pomeni tudi, da je organizacija vrhunska na vseh ravneh, začenši s prijavno službo, traso z okrepčevalnicami, zdravstveno oskrbo, zagotavljanjem varnosti nastopajočih in vse do tega, da prireditev proizvaja kar najmanj smeti, pospravljene pa morajo biti v kar najkrajšem času. Zakaj torej ne organiziramo bolj lokalno naravnanega teka samo za rekreativce/rekreativke in morda še za registrirane slovenske atlete in atletinje?
Zato, ker zgledi vlečejo. Želimo si, da bi Ljubljanski maraton imel daljnosežne učinke na vseh ravneh: na rekreativni, športni in zdravstveni. Želimo, da bi bila prireditev pravi svetilnik – da bi se vtisnila v kolektivno zavest kot praznik in kot življenjski orientir.
Kot pravi predsednik AIMS Paco Borao iz Španije, je tek najbolj dostopen šport sploh: ljudem prinaša veselje, zdravje, prijateljstvo, solidarnost in srečo, vse v resničnem olimpijskem duhu.
Pri naših ambicijah se zgledujemo ne samo pri drugih prirediteljih športnih dogodkov, ampak tudi pri tistih, ki skrbijo za kulturo v Ljubljani: Ljubljana Festivalu, ki je član mednarodnih združenj festivalov, vsako leto uspe pripeljati v Ljubljano vrhunske glasbenike, plesalce, pevce, virtuoze iz vsega sveta.
Ljubljanski maraton si tako prizadeva pripeljati na maraton v Ljubljano tekaške virtuoze. Na primer Etiopijca Sisaya Lemma Kasaya z rezultatom 2:04:08, ki je podpisal z nami pogodbo za letošnji nastop. Vrhunski tekači so zdaj predvsem športniki iz Afrike, to je Kenije in Etiopije. Evropskih je zelo malo, tisti, ki so, pa so zelo dragi.
Za organizacijo vrhunske tekme so potrebni prebivalci in župan z ekipo, ki imajo radi šport (in se zavedajo tudi pozitivnega ekonomskega učinka za svoje mesto), sponzorji, ki razumejo vrednost športa, ne le njegove cene, pa tudi kakšen neverjeten garač, kakršna sta pri nas Gojc Zalokar in njegova ekipa Timinga. Da ne govorim o Gabrijelu Ambrožiču »Jelotu«, delegatu IAAF za cestne teke in članu organizacijskega odbora, ki je velik poznavalec svetovnih maratonov in sijajen kritik/korektor naše površnosti, bližnjic in zagotavljanja, češ, »saj je dobro« ali »bo že«.
Ta organizacijski odbor bo torej vztrajal na svoji poti, kako se bodo odločali naši nasledniki, pa je vprašanje za prihodnost.
Vabim vas, da se udeležite najbolj množične ljubljanske prireditve, pa naj bo bodisi na trasi bodisi ob njej: spodbujajte svoje bližnje in poznane, uživajte v edinem dogodku v Sloveniji, ob katerem lahko srečate najhitrejše dolgoprogaše tega sveta.
Hvala!
