Končno na svojem

Za slovenski šport in olimpijsko gibanje je izjemnega pomena 8. februar 1992. Takrat so se začele zimske olimpijske igre v Albertvillu in prvič v zgodovini so slovenski športniki na največjem športnem tekmovanju tekmovali pod slovensko zastavo in s slovenskim grbom na prsih. Potem ko so v zgodovini nastopali pod črno-žolto zastavo Avstro-Ogrske, pod zastavo Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev oziroma Kraljevine Jugoslavije pa socialistične Jugoslavije, so na otvoritveni slovesnosti v francoskem Albertvillu na stadion prišli pod zastavo samostojne države Slovenije.

Umirjeno razdruževanje

Razdruževanje slovenskega športa od jugoslovanskega je bilo, v nasprotju s politiko, veliko bolj umirjeno in celo dogovorno. Precej zaslug za to ima Tomo Levovnik, eden od najpomembnejših slovenskih športnih delavcev, ki si lahko za osamosvajanje slovenskega športa lastijo največ zaslug. Leta 1989 je postal predsednik komisije za vrhunski šport in olimpijske priprave pri Zvezi telesnokulturnih organizacij Jugoslavije (ZTKO) in Jugoslovanskem olimpijskem komiteju (JOK). Spomladi letos je v pogovoru za Delo o tistih časih dejal: »Zame kot športnega delavca je bilo zelo pomembno, da je slovenska skupščina 20. februarja 1991 sprejela resolucijo, v kateri je skupščinam drugih republik in pokrajin predlagala sporazumno razdružitev SFRJ. S sprejetjem amandmaja k slovenski ustavi so bili razveljavljeni vsi členi ustave, ki so izvrševanje suverenosti republike prenašali na federacijo. To mi je dalo tudi formalno podlago, da sem s svojimi športnimi prijatelji in kolegi v Jugoslaviji začel razpravo o razdruževanju.«
Tako mu je 26. februarja 1991 na eni zadnjih sej komisije za vrhunski šport in olimpijske priprave uspelo doseči, da so imeli slovenski športniki enakovredne razmere za priprave na največja tekmovanja, čeprav so se vsi zavedali, da osamosvojitev Slovenije ni bila več daleč. Naslednji dan so se udeleženci skupne seje ZTKO in JOK strinjali, da na nastope jugoslovanskih športnikov v tujini ne smejo vplivati dogodki v domači politiki. S tem je bilo slovenskim športnikom omogočeno, da so tudi po osamosvojitvi 25. junija 1991 še naprej, sicer v fazi razdruževanja z nekdanjimi skupnimi jugoslovanskimi športnimi organizacijami, trenirali in tekmovali, zlasti v tujini. Na mednarodni sceni so športniki lahko tekmovali v sklopu jugoslovanskih reprezentanc vse do včlanitve posameznih slovenskih športnih zvez v mednarodne organizacije, razen če niso že prej, zaradi dogodkov v Sloveniji, na lastno željo zapustili teh tekmovanj.

Odrekel se je medalji

Slovenski športniki so tako konec junija 1991 zaradi začetka vojne v Sloveniji zapustili reprezentanco Jugoslavije na sredozemskih igrah v Atenah, a bili so spodbujeni tudi z ravnanjem Jureta Zdovca, ki je takoj po začetku vojaških operacij v Sloveniji zapustil jugoslovansko košarkarsko reprezentanco na evropskem prvenstvu v Rimu in se odrekel zlati medalji. Mesec po koncu 10-dnevne vojne sta Iztok Čop in Denis Žvegelj na svetovnem prvenstvu na Dunaju nastopila kot reprezentanta Jugoslavije, a sta po osvojitvi izjemnega drugega mesta v čolnu razvila zastavo samostojne Slovenije.
Po osamosvojitvi je bilo edino logično dejanje ustanovitev Olimpijskega komiteja Slovenije. To se je zgodilo 15. oktobra 1991, ko je Slovensko olimpijsko listino podpisalo 29 republiških športnih zvez olimpijskih športov v rednem programu olimpijskih iger, petih športnih zvez olimpijskih športov, ki jih je priznaval Mednarodni olimpijski komite, in dveh individualnih podpisnikov, in sicer Leona Štuklja in Miroslava Cerarja, dobitnikov več zlatih olimpijskih medalj.

Prihodnjič: Prve olimpijske igre pod slovensko zastavo.