Konec fantastičnega popotovanja

Vrhunska slovenska smučarska tekačica Katja Višnar se je že po končani zimi 2018/19, v kateri se je skupaj z reprezentančno kolegico Anamarijo Lampič z naslovom svetovne podprvakinje v sprintu dvojic v Seefeldu veselila največjega uspeha na svoji športni poti, resno spogledovala s tem, da bi smuči postavila v kot. A po temeljitem razmisleku, pri čemer je upoštevala tudi mnenja svojih najbližjih, je sklenila, da bo vztrajala (vsaj) še eno sezono.

Na žalost so jo morali zaradi pandemije bolezni covid-19 predčasno prekiniti in končati, tako je odpadla celotna severnoameriška turneja, na kateri so bili predvideni še trije sprinti, v katerih je Višnarjeva med kariero doseg(a)la svoje najodmevnejše uvrstitve. Kdo ve, morda je nameravala Katja svojo odločitev o koncu kariere – če ne bi zlovešči virus tako rekoč čez noč postavil življenja na glavo in bi sezono normalno pripeljali do konca – sporočiti že na finalu svetovnega pokala 21. marca v Canmoru, torej prav za svoj 36. rojstni dan. V obdobju karantene je očitno še enkrat premislila vse skupaj, pretehtala vse prednosti in slabosti, ki bi jih s seboj prinesla še ena tekmovalna zima, slednjič pa je presodila, da je bilo dovolj.

Veseli se že novega poglavja

»Napočil je čas, da rečem na svidenje in zaprem eno poglavje v svojem življenju,« je Višnarjeva sporočila sledilcem na družabnih omrežjih in nadaljevala, da je bilo njeno smučarskotekaško popotovanje fantastično z veliko lepimi spomini, ki jih nikdar ne bo pozabila. Kot je zaupala, si je otroške sanje uresničila z uvrstitvijo v ekipo za zimske olimpijske igre v Vancouvru oziroma Whistlerju 2010, kjer si je v nepozabnem sprintu, v katerem je Petra Majdič kljub zlomljenim rebrom zablestela z bronasto kolajno, pritekla 16. mesto. Po tem se je veliko spremenilo. Najpozneje takrat je namreč spoznala, da je tudi sama sposobna poseči po odmevnih dosežkih. »Moji cilji in strast za tek na smučeh so se tedaj povečali,« je priznala 36-letna Blejka, ki se je v posamični konkurenci trikrat zavihtela na zmagovalni oder; v Rjabinsku '11 in Lahtiju '14 je bila druga na sprintu v prostem slogu, v Kuusamu '14 pa v klasičnem.

Potem ko se ji je kolajna s četrtim mestom za las izmuznila na nordijskem SP leta 2013 v dolini Fiemme, jo je – kot že omenjeno – na velikem tekmovanju dočakala konec lanskega februarja na avstrijskem Tirolskem, kjer se je skupaj z Lampičevo ovenčala z naslovom svetovne podprvakinje. »Ko se ozrem, sem ponosna na vse, kar sem dosegla, vrhunec moje kariere pa je bilo srebrno odličje v Seefeldu,« je poudarila Katja, ki si – ko je potegnila črto – za velik uspeh šteje tudi to, da je znala obveznosti vrhunske športnice uspešno usklajevati z materinskimi. »Vsega tega ne bi bilo mogoče brez podpore Ole Vigna Hattestada, celotne družine, prijateljev in smučarske zveze,« je hvaležna Gorenjka, ki se že veseli naslednjega poglavja v svojem življenju, ko bo lahko preživela več kakovostnega časa s sinom Ludvigom in možem Olo.