DIRKAČI
Koraki do kraljevskega razreda
Fabio Quartararo, Miguel Oliveira, Pecco Bagnaia in Joan Mir so nova generacija dirkačev, ki se borijo za preboj v elitni razred; vsi so se kalili v razredih moto3 in moto2.
Odpri galerijo
»Zdaj imam enega izmed najboljših motociklov v motoGP,« pravi Joan Mir. FOTOgrafije: Monster
Član ekipe Suzuki Ecstar Joan Mir ima rahlo drugačno pot. Pred manj kot osemnajstimi meseci se je Majorčan veselil osvojenega naslova v razredu moto3. Njegova dominantnost v sezoni 2017, ko je osvojil 10 dirk, in takojšnja izvrstna predstava v moto2 sta dokaz, da je 22-letnik eden najbolj vročih talentov na tovarniškem suzukiju.
Medtem ko se je pripravljal na svojo tretjo špansko dirko v aragonskem Motorlandu, smo se ga odločili povprašati o njegovih izkušnjah.
»Priprave na sezono, predvsem na novo, so kot da bi se pripravljal za izpit. Želiš si vedeti čim več. Želiš in poskušaš odpraviti vse dvome. Izpit se začne, ko prispeš v Malezijo na prva testiranja, kjer v treh dneh odpelješ 75 krogov na dan v visokih temperaturah. Šele ko prideš tja, ugotoviš, ali si dovolj pripravljen. Mislil sem, da bo motocikel težji, ampak resnica je, da ni nič kaj težji od tistega, ki sem ga imel v moto2.
Vztrajnostni moment je pri motoGP toliko višji, saj imaš opravka z mnogo večjimi silami. Na to se moramo še posebno dobro pripraviti z dvigovanjem uteži. Na tem sem že delal pri prehodu iz moto3 v moto2, še več pa za motoGP. Nisem pridobil dodatne teže, ampak sem delal za fizično vzdržljivost in moč. V primerjavi z letom 2018 sem več časa prebil v fitnesu, kar se občuti, ko sem na motociklu,« je povedal Mir.
»Veliko treniram z motociklom: vsaj trikrat do štirikrat na teden. Ne izostajam od treningov v fitnesu, saj so pomembni za dirkanje v razredu motoGP. Vedno sem bil telesno aktiven, zato treniranje zame ni težava. Za moto2 sem se veliko pripravljal, zato prehod v motoGP zame ni bil prevelik zalogaj. Treniral sem več, ker sem želel biti varen in si zagotoviti, da obstanem v motoGP,« je dejal.
Kakor pravi Joan, moraš vsako sezono spremeniti svojo mentaliteto: »Dobre in slabe stvari pri nenehnem izboljševanju so te, da se vedno soočaš z novimi izzivi. Vesel sem, da se mi je uspelo razviti v to, kar sem. Zdaj imam enega izmed najboljših motociklov v motoGP. Če sem iskren, včasih razmišljam in se vprašam, kako mi je uspelo priti do te točke, kjer sem zdaj, ali pa kaj počnem tukaj?
Po nesreči v Brnu sem moral ugotoviti, kako se – s tehničnega vidika – znova počutim na motociklu. V prvem ovinku sem padel zaradi tehničnih težav. To ni bila moja napaka. Spomnim se, da sem težko dihal. V ustih sem imel kri. Reševalci so prispeli zelo hitro. Zatem sem dosti razmišljal o motociklu, in ko sem bil že skoraj pripravljen na vnovično dirkanje, sem moral odpraviti vse negativne misli.
»S tekmovanjem v elitnem razredu je tudi več obveznosti. Si pod večjim pritiskom: ljudje ti sledijo, pričakujejo dobre rezultate in predstavo. Če si novinec, so pričakovanja še toliko višja, saj si vsi želijo vedeti, kako se boš odrezal in napredoval. To so vprašanja, ki novinarje najbolj zanimajo. Ne bom trdil, da gre za neverjetno povečanje pozornosti. Doslej še nisem doživel tesnobe ali česa podobnega.
To bi lahko pripisal svojemu karakterju in ljudem ter ekipi, ki me obkroža. Suzuki mi daje dosti samozavesti. Resnično smo dobra ekipa: ko se stvari odvijajo v pravi smeri, skupaj proslavimo napredke in uspehe, če se kje zatakne, pa so prvi, ki bodo začeli iskati rešitve. Sam se dajem pod pritisk. Ekipa me nenehno podpira in mislim, da je to izjemnega pomena. Ko sem bil poškodovan, je bilo težko: ne gledam rad dirkanja na televiziji. Ni mi všeč, še več, sovražim ga!« je sklenil Joan Mir.
Vsaj trikrat do štirikrat na teden trenira z motociklom.
Medtem ko se je pripravljal na svojo tretjo špansko dirko v aragonskem Motorlandu, smo se ga odločili povprašati o njegovih izkušnjah.
MotoGP zahteva moč in pripravljenost
»Priprave na sezono, predvsem na novo, so kot da bi se pripravljal za izpit. Želiš si vedeti čim več. Želiš in poskušaš odpraviti vse dvome. Izpit se začne, ko prispeš v Malezijo na prva testiranja, kjer v treh dneh odpelješ 75 krogov na dan v visokih temperaturah. Šele ko prideš tja, ugotoviš, ali si dovolj pripravljen. Mislil sem, da bo motocikel težji, ampak resnica je, da ni nič kaj težji od tistega, ki sem ga imel v moto2.
Vztrajnostni moment je pri motoGP toliko višji, saj imaš opravka z mnogo večjimi silami. Na to se moramo še posebno dobro pripraviti z dvigovanjem uteži. Na tem sem že delal pri prehodu iz moto3 v moto2, še več pa za motoGP. Nisem pridobil dodatne teže, ampak sem delal za fizično vzdržljivost in moč. V primerjavi z letom 2018 sem več časa prebil v fitnesu, kar se občuti, ko sem na motociklu,« je povedal Mir.
»Ljudje ti sledijo, pričakujejo dobre rezultate in predstavo,« se zaveda Mir.
»Veliko treniram z motociklom: vsaj trikrat do štirikrat na teden. Ne izostajam od treningov v fitnesu, saj so pomembni za dirkanje v razredu motoGP. Vedno sem bil telesno aktiven, zato treniranje zame ni težava. Za moto2 sem se veliko pripravljal, zato prehod v motoGP zame ni bil prevelik zalogaj. Treniral sem več, ker sem želel biti varen in si zagotoviti, da obstanem v motoGP,« je dejal.
Glavo na pravem mestu
Kakor pravi Joan, moraš vsako sezono spremeniti svojo mentaliteto: »Dobre in slabe stvari pri nenehnem izboljševanju so te, da se vedno soočaš z novimi izzivi. Vesel sem, da se mi je uspelo razviti v to, kar sem. Zdaj imam enega izmed najboljših motociklov v motoGP. Če sem iskren, včasih razmišljam in se vprašam, kako mi je uspelo priti do te točke, kjer sem zdaj, ali pa kaj počnem tukaj?
Ekipa me nenehno podpira in mislim, da je to izjemnega pomena.
Po nesreči v Brnu sem moral ugotoviti, kako se – s tehničnega vidika – znova počutim na motociklu. V prvem ovinku sem padel zaradi tehničnih težav. To ni bila moja napaka. Spomnim se, da sem težko dihal. V ustih sem imel kri. Reševalci so prispeli zelo hitro. Zatem sem dosti razmišljal o motociklu, in ko sem bil že skoraj pripravljen na vnovično dirkanje, sem moral odpraviti vse negativne misli.
MotoGP ti spremeni življenje
»S tekmovanjem v elitnem razredu je tudi več obveznosti. Si pod večjim pritiskom: ljudje ti sledijo, pričakujejo dobre rezultate in predstavo. Če si novinec, so pričakovanja še toliko višja, saj si vsi želijo vedeti, kako se boš odrezal in napredoval. To so vprašanja, ki novinarje najbolj zanimajo. Ne bom trdil, da gre za neverjetno povečanje pozornosti. Doslej še nisem doživel tesnobe ali česa podobnega.
Vedno sem bil telesno aktiven, zato treniranje zame ni težava.
To bi lahko pripisal svojemu karakterju in ljudem ter ekipi, ki me obkroža. Suzuki mi daje dosti samozavesti. Resnično smo dobra ekipa: ko se stvari odvijajo v pravi smeri, skupaj proslavimo napredke in uspehe, če se kje zatakne, pa so prvi, ki bodo začeli iskati rešitve. Sam se dajem pod pritisk. Ekipa me nenehno podpira in mislim, da je to izjemnega pomena. Ko sem bil poškodovan, je bilo težko: ne gledam rad dirkanja na televiziji. Ni mi všeč, še več, sovražim ga!« je sklenil Joan Mir.
