Kranjec: Pred prvim planiškim poletom me je bilo strah kot norca

Zaščitni znak Planice je kajpak tudi Robert Kranjec, ki je premikal (slovenske) mejnike v letenju na smučeh. Potem ko se je konec februarja leta 2012 v Vikersundu kot naš prvi skakalec ovenčal z zlato lovoriko na svetovnem prvenstvu v smučarskih poletih, je slab mesec pozneje potrdil naslov najboljšega letalca na smučeh še s podvigom na letalnici bratov Gorišek, na kateri je kot prvi Slovenec okusil slast zmage. V tisti zimi si je izbojeval tudi svoj drugi mali kristalni globus za skupno prvo mesto v posebnem seštevku poletov po sezoni 2009/10. »Nekaj sem pa dosegel v življenju. Upam, da se bo kdo spomnil teh mejnikov,« si želi 37-letni Kranjčan.

Letos mineva že 22 let od vašega prvega nastopa na tekmovanju za svetovni pokal v Planici. Na Bloudkovi velikanki je tedaj pred Primožem Peterko zmagal Japonec Kazujoši Funaki, vi pa ste takrat pristali na 40. mestu. Kako se spominjate tiste tekme?
Nisem je ohranil v najlepšem spominu, saj nisem dobro skakal. Zato pa sta se zelo dobro odrezala moja vrstnika Milan Živic (14.) in Miha Rihtar (15.). Spomnim se, da se je med tekmo kar na lepem ustavila sedežnica, zato mi ni preostalo drugega, kot da sem skočil z nje. Zatem sem na tla pomagal priti še malemu Slovaku Mateju Uramu, ki si ni upal skočiti s sedežnice. V zadnjem hipu sva prišla na vrh zaletišča.

Po letalnici bratov Gorišek pa ste se prvič spustili leta 2000.
Pred prvim poletom me je bilo strah kot norca, po njem pa so se mi tresla kolena. Planiška letalnica je bila pred prenovo res grozna.

Kako bi tisto napravo primerjali z zdajšnjo?
Razlika je velikanska. Zdajšnja je široka kot avtocesta, betonirana, zaletišče je zgrajeno tako, da imaš občutek, kot da bi se spustil po hribu navzdol. Pri prejšnji je bil nalet dvignjen, bil je lesen, ožji, bolj strm, radius je bil hujši.

Nekdanji svetovni rekorder Bjørn Einar Romøren nam je omenil, da so bile v zaletni smučini tri grbine.
To je bilo proti koncu, ko so jo začeli urezovati in je niso mogli povsem lepo speljati. Ko si se spuščal po njej, si slišal tk, tk, tk ...



Nekateri pravijo, da je letalnica zdaj podobna novi Bloudkovi velikanki.
Ne, ne, lepša je; 140-metrska skakalnica mi ni všeč, ker nima nobenega radiusa, nobenega ritma.

Leta 2006 ste nato s tretjim mestom dočakali svojo prvo uvrstitev na zmagovalni oder v Planici.
Stopničke na domači tekmi so nekaj najlepšega, kar lahko doživi športnik, toda v meni je tlela želja, da bi tam enkrat slavil zmago. Zaslužil bi si jo že leta 2011, ko sem poletel kar devet metrov dlje od prvouvrščenega Poljaka Kamila Stocha, vendar to vseeno ni bilo dovolj za prvo mesto. Ker se je prirediteljem takrat pokvarila vetrna izravnava, so si namreč izmislili podatke za veter, me tako ogoljufali in prikrajšali za zmago.

No, leto pozneje, ko ste se v Vikersundu ovenčali z naslovom svetovnega prvaka v poletih, vas potem nič ni moglo ustaviti na poti h krstni zmagi v dolini pod Poncami.
Ko sem jo vendarle dočakal, sem bil seveda presrečen. Zmagati na takšnem spektaklu je res čudovito in nepozabno. Ta uspeh mi veliko pomeni tudi zato, ker sem prvi Slovenec, ki je zmagal na planiški letalnici.



Ob koncu sezone 2012/13 ste se nato skupaj z Andražem Pograjcem, Petrom Prevcem in Jurijem Tepešem na velikanki bratov Gorišek veselili še prvega mesta na moštveni tekmi.
Tudi to je bilo nekaj posebnega. Občutki, ki so me takrat prevevali, so bili nepopisni. Ekipni duh je bil izjemen. Lepo je, ko ti takšen podvig pred številnimi navijači uspe skupaj z reprezentančnimi kolegi.

Kar nekaj mejnikov ste postavili, kajne?
Upam, da se jih bo kdo spomnil. Da, nekaj sem pa dosegel v svojem življenju.

Ali se ob teh planiških uspehih spomnite še kakšne anekdote, kot je bila tista s Slovakom?
No, bilo jih je še nekaj, vendar takšne, ki niso za v časopis. Marsikaj se je dogajalo v času planiških tekem.

Kaj pa še kakšna za v javnost?
Po olimpijskih igrah leta 2002 v Salt Lake Cityju, kjer smo osvojili moštveno bronasto kolajno, sem nato v Planici zaradi stave ostrigel Primoža Peterko.

Nepozaben je bil tudi finale leta 2016.
Da, takrat sem bil tretji, drugi in prvi. Po zadnji tekmi sem si nadel orlovo glavo, ki sem jo sicer načrtoval že za novoletno turnejo v Bischofshofnu, z njo v izteku pričakal Petra (Prevca) in ga poškropil s penino.



Zagotovo vam po vseh težavah, ki ste jih imeli v prejšnji zimi, veliko pomenita tudi lansko deseto mesto na posamični tekmi in tretje na ekipni preizkušnji.
Tega tudi nikdar ne bom pozabil. Uvrstitvi sta mi toliko bolj dragoceni, ker sta bili to moji prvi tekmi na letalnici po dveh letih – po operaciji kolena konec novembra 2016. Nekateri so me tedaj že odpisali, pa sem se vrnil.

Ni bilo pa vedno vse lepo, mar ne?
Smučarski skoki so zelo specifičen šport, v katerem so krize zelo pogoste. Verjetno nikomur ni jasno, zakaj prihaja do njih. Prav vsakdo se je soočal s takšnimi in drugačnim težavami, še nikomur se ni uspelo celotno kariero obdržati na vrhu. A na slabe trenutke se hitro pozabi in v spominu ostanejo večinoma le lepi.

Prej sem imel v mislih vaš grozljivi padec iz leta 2001.
Na srečo se ga nič ne spomnim. Bil je res grozljiv. Imel sem srečo, da je bil sneg mehak, zato sem jo kar dobro odnesel. Ko je dve leti prej podobno padel Rus Valerij Kobeljev, je bil ves v mavčni oblogi. Meni so zaradi strgane kite operirali palec na roki, imel sem tudi premaknjeno vretence.

Kako dolgo ste bili v bolnišnici?
Takoj ko sem prišel k sebi, sem zahteval, da grem domov.



Rekli ste mi, da ste si posnetek pozneje še večkrat ogledali.
Da. Ko me kdo vpraša, ali sem kdaj padel, mu pokažem ta posnetek.

Zelo grdo je padel tudi Primož Roglič.
Ko se po doskočišču kotališ 200 metrov, ne moreš veliko pričakovati.

Zanimivo, kakšno kolesarsko zgodbo je spisal po koncu skakalne kariere.
Imel je veliko srečo v nesreči. Ne verjamem, da bi bil v skokih tako uspešen, kot je zdaj v kolesarstvu. Občudujem ga, vem, da je s srcem še vedno pri skokih, kar navsezadnje na zmagovalnem odru pogosto pokaže tudi s telemarkom.

O vas v tej zimi ni bilo veliko slišati. Kaj se je dogajalo z vami?
Potem ko sem v redu začel sezono in med drugim na tekmi za celinski pokal v Kuusamu osvojil tretje mesto, me je dan pred državnim prvenstvom v Planici (23. decembra) tako uščipnilo v hrbtu, da se ga nisem mogel udeležiti. Bolečine in težave so se vlekle kar nekaj časa in izpadel sem iz paketa oziroma ekipe za celinski pokal. Zdaj je moje stanje boljše, v zadnjem obdobju so mi posamezni treningi uspeli že zelo dobro.

Kaj pričakujete od svojega tokratnega nastopa v Planici?
V četrtek bi rad normalno letel v kvalifikacijah, brez ekscesov, nakar bi se rad čim bolje zbral za posamično tekmo.

S čim bi bili zadovoljni oziroma nezadovoljni?
Če se ne bi uvrstil v finale, bi bil malo razočaran. Vse bom naredil, da se prebijem v drugo serijo, potem pa bomo videli, kako visoko se lahko zavihtim.

Kdo so za vas favoriti?
Zagotovo Avstrijec Stefan Kraft, Norvežan Robert Johansson in Poljak Kamil Stoch, morda tudi Japonec Rjoju Kobajaši. Ker že ima veliki kristalni globus, se lahko malo sprosti.

Kaj pa lahko pričakujemo od vaših reprezentančnih kolegov?
Težko rečem karkoli. Zagotovo lahko poseže visoko Timi Zajc, ki je zelo napredoval, tudi Domen Prevc kaže spodbudno formo, ob dobrem dnevu bi lahko vidnejšo uvrstitev dosegel tudi Pero Prevc.

Kot velik ljubitelj motociklističnih dirk ste zagotovo spremljali uvodno letošnjo preizkušnjo za veliko nagrado Katarja.
Moram reči, da sem pričakoval takšen razplet, saj ima Ducati zelo hiter motor, Andrea Dovizioso pa ga zelo dobro vozi. Ne vem, kaj je počel Jorge Lorenzo, mene je namreč zelo razočaral. Ne vem, ali so ga toliko ovirale bolečine od padca? Valentino Rossi pa je – glede na to, da je štartal tako zadaj – s petim mestom veliko izvlekel. Dokler bo dirkal, bom navijal zanj. Menim, da bo letošnja sezona razburljiva do konca.

Ali ste sami – glede na spomladansko vreme – že kaj zapeljali svoj motor iz garaže?
Ne, ker je na cesti preveč peska. Do sobote moram še zdržati, potem bom pa prost.