Leon Štukelj: ploskali so mu bolj kot Mohamedu Aliju

LJUBLJANA – Slovenija se vse od osamosvojitve uvršča med najuspešnejše države po številu osvojenih olimpijskih kolajn na prebivalca. Ob prvih nastopih pod petimi raznobarvnimi krogi je bil njen največji mednarodni zvezdnik vendarle skromen mož, ki je žel vrhunske gimnastične uspehe kot član Kraljevine Jugoslavije. Širša slovenska javnost je Leona Štuklja bolje spoznala šele med OI v Barceloni 1992., svetovna pa štiri leta pozneje v Atlanti. Danes mineva 20 let od njegove smrti pri častitljivih sto letih.

Žive legende v Atlanti

»Pierru de Coubertinu se ni moglo niti sanjati, kaj se bo razvilo iz njegove olimpijske zamisli. Šport je postal največja grupacija svetovne družbe. Če njegove prvinske vrednote prenesemo v današnji čas in mu dodamo vse neverjetne razsežnosti, ki jih ima olimpizem, je to velika podpora prizadevanju za mir. Za profesionalizacijo športa je kriv razvoj. Amaterizem, ki je zaznamoval moje obdobje, je bil bolj vzgojen in bolj ponižen, človeku je dajal bistveno več impulza na normalno življenje, kot ga športniki dobijo danes,« je vztrajal Leon Štukelj dan pred začetkom olimpijskih iger v Atlanti, ko sva s kolegom Vitom Divcem med intervjujem za Delo komajda sledila njegovim iskrivim mislim ter sprehodom skozi čas in različna torišča življenja, čeprav sva bila s seštevkom najinih let za dve desetletji mlajša.

Naslednji večer je neuničljivi sogovornik postal tema razprav po vsem svetu.

Pravo epidemijo navdušenja in ponosa je izzval le 161 cm visoki starec, ko je strumno zakorakal na osrednji oder med slovesnostjo ob odprtju iger v Atlanti. Kot najstarejši živeči dobitnik zlate olimpijske kolajne se je na odru pridružil telovadcema Nadii Comaneci in Vitaliju Ščerbu, atletoma Bobu Beamonu in Carlu Lewisu, plavalcema Dawn Fraser in Marku Spitzu, skakalcu v vodo Gregu Louganisu in boksarju Teofilu Stevensonu, medtem ko se je Mohamed Ali pripravljal na prižiganje olimpijskega ognja. Druščina živih legend je bila popolna, največje ovacije pa je požel Štukelj. Ko je uradni napovedovalec razkril, da je star že 97 let, gledalci kar niso mogli verjeti svojim očem, saj je poskakoval kot mladenič in živahno odzdravljal vsem navzočim. Med njimi je bil tudi predsednik ZDA Bill Clinton z ženo Hillary, ki je v znak odobravanja močno stisnil pest in vzkliknil »yes!«.

Bolje pomilostiti kot obsoditi

Posnetek je postal viralen še pred množičnim izbruhom družabnih omrežij in po njih kroži še danes. Celo hollywoodski producenti so kazali veliko zanimanje, da bi posneli film o nekdanjem telovadcu iz majhne Slovenije, ki je osvojil kar 20 kolajn na največjih tekmovanjih, med njimi šest na olimpijskih igrah (tri zlate v Parizu 1924. in Amsterdamu 1928. na drogu, krogih in v mnogoboju). Njegova zbirka bi bila bržkone še bogatejša, če ne bi jugoslovanska reprezentanca izpustila iger v Los Angelesu 1932. zaradi previsokih stroškov in če si ne bi konec istega leta poškodoval hrbtenice. Štiri leta pozneje, star že skoraj 38 let, je vendarle še osvojil srebrno kolajno na OI v Berlinu in se posvetil svojemu poklicu. Že med dejavno športno kariero je dokončal študij prava ter deloval kot sodnik v rodnem Novem mestu, Lenartu in Mariboru, kjer je živel vse do smrti 8. novembra 1999, toda ker je po drugi svetovni vojni prišel navzkriž z oblastmi zaradi političnih pogledov, so mu prepovedali opravljati sodniški poklic in ga za kratek čas celo zaprli.

In čeprav so ga v času njegovih največjih športnih podvigov častili kot junaka, je utonil v pozabo vse do osamosvojitve Slovenije. Težave je prenašal pokončno in spravljivo ter do smrti le štiri dni pred 101. rojstnim dnevom ponavljal, da je vsem že davno odpustil. »Po srcu sem bil vedno razsodnik o tem, kaj je prav in kaj ne, kaj je dobro in kaj je slabo. In če si v dvomih, je bolje pomilostiti kot obsoditi,« je pojasnil poglede na življenje, ki mu je prineslo vse barvne odtenke ter navdihnilo mnoge. Zgolj ob njegovi stoletnici je prišlo v Slovenijo 165 posebnih poročevalcev iz tujine.

V športu našel veselje do življenja

»Sem zapriseženi telovadec. Zato mi je bilo smešno, da so me začeli tlačiti med filmske zvezdnike. V Parizu 1924. me je navdušil plavalec Johnny Weissmüller, ki je pozneje zaslovel kot Tarzan, v Berlinu sem se slikal z atletom Jessejem Owensom, ki je sesul v prah Hitlerjev mit o nadvladi arijske rase. Jaz pa sem v športu našel tisto najbolj prvinsko – veselje do življenja,« je razkril in se strinjal, da je bil vedno zvest svojim vrednotam, ki jih je pridobil pri gimnastiki. »Sokol je postal leta 1907, ko je bil star devet let, in med drugimi telovadil s slikarjem Božidarjem Jakcem, s katerim sta prijateljevala vse življenje. Sokoli so mu bili všeč, ker so lepo peli in bili lepo oblečeni, biti sokol pa je zanj pomenilo, da je bil narodno zaveden, visoko moralen, demokratičnih načel in telesno pripravljen,« je ocenil dr. Ivan Čuk o prvem slovenskem junaku youtuba.
Spomini na Atlanto še danes sprožajo podobna čustva kot pred 23 leti, zato lahko le ugibamo, kaj vse bi Leon Štukelj doživel med naslednjimi OI v Sydneyju, za katere je že prejel posebno povabilo prirediteljev. Toda nepozabni slovenski olimpionik, ki je bil navdih tudi velikemu Miroslavu Cerarju, jih žal ni dočakal.