Libero, ki mu daleč naokoli ni bilo para
Danes rojstni dan praznuje Marko Elsner. V Beogradu so ga imeli vsi radi.
Odpri galerijo
Marko Elsner (desno) se je vedno najbolje počutil med navijači in preprostimi ljudmi. FOTO: Matej Družnik
Marko Elsner danes praznuje 60. rojstni dan. Eden od slovenskih nogometnih velikanov ima za seboj bogato in vznemirljivo kariero, v kateri so se pisala nenavadna in čudovita poglavja.
V osemdesetih letih minulega stoletja je bil Ljubljančan (Moščan) ljubljenec širše beograjske raje, ne le nogometnih privržencev Crvene zvezde. Tudi Partizanovi so ga imeli radi oziroma so ga spoštovali. Markova človeška in igralska veličina, zabavna ter začinjena z urbanimi mitia, je bila znana po vsej nekdanji državi, od Triglava do Vardarja.
»V Beogradu sem preživel čudovita leta. Ko sem leta 1987 odšel v tujino v Francijo k Nici, kamor me je odpeljal Partizanov trener Nenad Bjeković, sem bil že zrela osebnost,« se je spomnil drugega dela kariere, ki je nogometni zagon dobila leta 1978, ko ga je v Olimpijo iz Slovana pripeljal njegov oče, nestor slovenskih nogometnih trenerjev Branko Elsner.
»Slabo leto sva bila skupaj, potem so me brusili Dušan Varagić, Vukašin Višnjevac in Nedeljko Gugolj. Leta 1983 je po mene prišel Dragan Džajić in me odpeljal v Beograd,« je o svoji poti od moščanskega ljudskega fakina do beograjskega zvezdnika povedal slavljenec.
Prvi vrhunec v reprezentančnem poglavju je imel na olimpijskih igrah v Los Angelesu leta 1984. S Srečkom Katancem sta bila med udarnimi možmi in sta se vrnila z bronasto kolajno.
Deverić, Mirsad Baljić, Tomislav Ivković ...« je naštel Marko, ki je nesrečno sklenil reprezentančno pot za Jugoslavijo. Znamenita kvalifikacijska tekma za evropsko prvenstvo proti Angliji na Marakani je bila njegova zadnja, 18. v plavem dresu. Z vratarjem Maurom Ravnićem sta zakuhala visok poraz z 1 proti 4, po njem je pri selektorju Ivici Osimu prišel na seznam odstreljenih.
»Se zgodi. Takrat je začelo veljati pravilo, po katerem vratar ne sme ujeti žoge, Mauro me je zmedel, ker je stekel ven iz vrat, potem ... Kriv sem bil, nekdo je moral plačati davek za poraz. Osim me je tedaj prekrižal, česar mu ne zamerim. Nogomet ima svojo logiko,« je sprejel odgovornost eden tehnično najbolj podkovanih srednjih branilcev, zdaj že izumrlega položaja libera. V tej vlogi je bil res mojster, ki mu ni bilo para daleč naokoli.
»Igral sem na vseh možnih položajih, od napadalnega do zadnjega zveznega igralca. Veliko golov sem zabil. Specializacija in raznovrstnost sta le dobrodošli. Vedno pravim, da vsakdo, ki se je kdaj uril v zvezni vrsti, z lahkoto igra na položaju štoperja in tudi na bočnem. Le še za obrambne naloge se mora usposobiti,« je po malem ošvrknil zdajšnje branilce, ki jim manjka raznovrstnosti in igralnih odlik.
V Slovenijo se je z družino vrnil po osemnajstih letih od odhoda v Beograd. Zdomstvo je sklenil na Azurni obali v Nici. Nadvse ponosen je na to, da je nogometne gene prenesel na sinova. »Od očeta do Luke, Roka in vnukov se prenaša nogometni gen Elsnerjevih,« je sklenil nogometaš in človek, ki nima sovražnikov. Vse najboljše, Marko.
V osemdesetih letih minulega stoletja je bil Ljubljančan (Moščan) ljubljenec širše beograjske raje, ne le nogometnih privržencev Crvene zvezde. Tudi Partizanovi so ga imeli radi oziroma so ga spoštovali. Markova človeška in igralska veličina, zabavna ter začinjena z urbanimi mitia, je bila znana po vsej nekdanji državi, od Triglava do Vardarja.
»V Beogradu sem preživel čudovita leta. Ko sem leta 1987 odšel v tujino v Francijo k Nici, kamor me je odpeljal Partizanov trener Nenad Bjeković, sem bil že zrela osebnost,« se je spomnil drugega dela kariere, ki je nogometni zagon dobila leta 1978, ko ga je v Olimpijo iz Slovana pripeljal njegov oče, nestor slovenskih nogometnih trenerjev Branko Elsner.
»Slabo leto sva bila skupaj, potem so me brusili Dušan Varagić, Vukašin Višnjevac in Nedeljko Gugolj. Leta 1983 je po mene prišel Dragan Džajić in me odpeljal v Beograd,« je o svoji poti od moščanskega ljudskega fakina do beograjskega zvezdnika povedal slavljenec.
Prvi vrhunec v reprezentančnem poglavju je imel na olimpijskih igrah v Los Angelesu leta 1984. S Srečkom Katancem sta bila med udarnimi možmi in sta se vrnila z bronasto kolajno.
Izjemni rod nogometašev
»Da prideš do finala, je treba imeti tudi srečo. Nam je je malo zmanjkalo. Tedaj je bilo v zasedbi le 18 igralcev, a to je bil rod odličnih igralcev, pozneje vodilnih v članski reprezentanci – Dragan Stojković, Mehmed Baždarević, Boro Cvetković, Stjepanni podpisa
»Se zgodi. Takrat je začelo veljati pravilo, po katerem vratar ne sme ujeti žoge, Mauro me je zmedel, ker je stekel ven iz vrat, potem ... Kriv sem bil, nekdo je moral plačati davek za poraz. Osim me je tedaj prekrižal, česar mu ne zamerim. Nogomet ima svojo logiko,« je sprejel odgovornost eden tehnično najbolj podkovanih srednjih branilcev, zdaj že izumrlega položaja libera. V tej vlogi je bil res mojster, ki mu ni bilo para daleč naokoli.
»Igral sem na vseh možnih položajih, od napadalnega do zadnjega zveznega igralca. Veliko golov sem zabil. Specializacija in raznovrstnost sta le dobrodošli. Vedno pravim, da vsakdo, ki se je kdaj uril v zvezni vrsti, z lahkoto igra na položaju štoperja in tudi na bočnem. Le še za obrambne naloge se mora usposobiti,« je po malem ošvrknil zdajšnje branilce, ki jim manjka raznovrstnosti in igralnih odlik.
V Slovenijo se je z družino vrnil po osemnajstih letih od odhoda v Beograd. Zdomstvo je sklenil na Azurni obali v Nici. Nadvse ponosen je na to, da je nogometne gene prenesel na sinova. »Od očeta do Luke, Roka in vnukov se prenaša nogometni gen Elsnerjevih,« je sklenil nogometaš in človek, ki nima sovražnikov. Vse najboljše, Marko.
