Resnično je verjel v Andrejo

Da so se na nedavnem svetovnem prvenstvu v Dohi tudi v slovenskem taboru veselili kolajne, je z drugim mestom v kategoriji do 63 kg poskrbela Andreja Leški. Kot trener jo je na zmagovalni oder popeljal Luka Kuralt. Za 28-letnega Ljubljančana, ki je letos prevzel vodenje članske ekipe pri JK Bežigrad, je to največji uspeh v tej vlogi. A z njim se ne namerava zadovoljiti.

Kako ste doživeli uspešen trenerski ognjeni krst na članskem SP?

»Ker sem bil prvič kot trener na tem tekmovanju, je bilo to zame nekaj novega. Prvenstvo sem doživljal kot vsako drugo tekmo, svoje varovance sem poskušal čim bolje pripraviti na dvoboje, vzdušje in rezultati prihajajo za menoj. Kako velik uspeh je dosegla Andreja, sem se začel zavedati po vrnitvi domov. To je bil zelo dober uvod v moje trenersko delo na najvišji ravni.«

Leškijeva je med drugim izjavila, da je čutila, kako zelo ste verjeli vanjo.

»Resnično sem verjel vanjo, ker je v preteklosti že dokazala, česa je sposobna. Ima bogato znanje juda in obvlada široko paleto tehnik. Ko se zbere za tekmo in osredotoči na dvoboje, lahko doseže lepo uvrstitev, kot ji je to znova uspelo tudi na SP.«

Zanimivo, da je po sanjski sezoni 2021 in rezultatski krizi, s katero se je spopadala lani, zablestela na najpomembnejšem letošnjem tekmovanju.

»Kot je tudi sama rekla, se ji je po OI v Tokiu, na katerih ni mogla nastopiti zaradi pravila, po katerem lahko v sleherni kategoriji tekmuje le po en judoist iz vsake države, malo podrlo. Trenažni proces so motile tudi poškodbe. Na srečo so priprave za Doho minile brez večjih težav.«

Kako ste bili zadovoljni s preostalimi varovanci Kajo Kajzer, Patricijo Brolih in Martinom Hojakom?

»Ocenjujem, da so bili vsi štirje, vštevši Andrejo, zelo dobro pripravljeni. Na žalost je Martin že med prvim dvobojem storil napako, ki ga je stala napredovanja. Kaja in Patricija sta prikazali dobre borbe, prva je ugnala dve močni tekmici (Poljakinjo Julio Kowalczyk in Portugalko Telmo Monteiro), ki že imata kolajne s SP in drugih tekmovanj. Na žalost je potem izgubila s poznejšo finalistko, Japonko Haruko Funakubo. Brolihova pa je morala po uvodni zanesljivi zmagi priznati premoč Izraelki Inbar Lanir, ki se je potem ovenčala z zlato lovoriko.«

Že kmalu po vrnitvi iz Katarja ste spet zavihali rokave.

»Drži. Že čez nekaj dni se odpravljamo na turnir za veliko nagrado v Linzu (med 25. in 27. t. m.), na katerem bo prav tako možno osvojiti dragocene točke v kvalifikacijah za OI v Parizu. Andreja, Kaja, Patricija in Martin, ob njih pa bo nastopil tudi mladi Juš Mecilošek, bodo poskušali poseči po čim boljših uvrstitvah, si z njimi (še) izboljšati položaje na lestvici, ki bi lahko na naslednjih tekmah prinesli na papirju lažje tekmece.«

Vodenje članske ekipe pri bežigrajskem klubu ste prevzeli letos, nad mlajšimi judoisti pa ste bedeli že prej, kajne?

»Da. Ko sem leta 2014 končal športno pot, sem pri JK Bežigrad postal trener mlajših selekcij. Od tedanjih varovancev jih že nekaj trenira s člansko ekipo.«

Zakaj ste sklenili kariero?

»Razlogov je bilo več. Eden od njih je bila zagotovo poškodba, ob njej pa so mi tudi študijske obveznosti na fakulteti za šport preprečevale, da bi se lahko stoodstotno posvetil judu. Zaradi tega sem se odločil za prehod v trenerske vode, a si nisem predstavljal, da bom tako kmalu postal glavni trener. To priložnost sem dobil, ko vodstvo kluba ni podaljšalo sodelovanja z Uzbekistancem Andrejem Šturbabinom. Ker sem že prej pomagal in delal z njimi, zame prehod ni bil velik. Verjetno je bil večji za športnike, saj se način dela nekoliko razlikuje od prejšnjega. Pred kratkim sem se sicer odločil še za magistrski študij menedžmenta v športu na ekonomski fakulteti. Čeprav bo težko usklajevati vse skupaj, bom poskušal to končati v naslednjem letu.«

Glavni cilj pa so OI?

»Da, na poti do njih pa nas čaka več manjših ciljev, med njimi masters v začetku avgusta v Budimpešti in nato evropsko prvenstvo v začetku novembra v Montpellierju. Nato pa se bomo osredotočili na OI.«

Do kam segajo vaše sanje?

»Do olimpijske kolajne.«