Mama Janje Garnbret razkrila, kaj ima hčerka najraje, ko pride domov
Minulo sobotno kosilo je bilo za Slovence malce drugačno. En zamah z žlico ali vilicami, potem pa premor in pogled v televizijski ekran ali pa v telefon sredi mize. V pariški steni se je za svoje drugo zlato odličje borila 25-letna Janja Garnbret. Tudi kak grižljaj se je kje ustavil, ko so dekleta v steni zanihala, peristaltika pa je obstala, ko je bila v steni naša junakinja. V soboto ji ni bilo lahko, dokazano, pa tudi priznala je. Na mukah se prepoznajo junaki in junakinje, kar Janja zagotovo je. Obranila je naslov olimpijske prvakinje v športnem plezanju in le potrdila, da ji na svetu ni para.
Zjokala sta se
»Z možem sva tudi danes, dan po tekmi, najbolj srečna oče in mama na svetu. Ta druga medalja je zagotovo bolj čustvena kot prva. Ko je v soboto postala olimpijska prvakinja, sva se zjokala,« je za Slovenske novice povedala Darja Garnbret, mama naše zlate olimpijke, veselja nad hčerkinim uspehom ni skrival niti oče Vili. Družina živi v Šmartnem pri Slovenj Gradcu.
»Tokratna zlata medalja je drugačna kot tista prva iz Tokia. Takrat je bilo plezanje prvič na igrah, bil je covid-19. Letos je naslov branila in bila uspešna. Ne zavedamo se, kako veliki pritiski so bili. Zdelo se je, da so ji zlato že kar pred tekmo dali okoli vratu,« je nadaljevala Darja.
Janja se je pred igrami oglasila doma. »Pritiska, s katerim se je soočala, nisva čutila. Pa je tega niti ne sprašujeva. Ko pride domov, zdaj itak živi v Ljubljani, se pogovarjamo vse, le o plezanju ne. Zadnjič sta s trenerjem Romanom Krajnikom prišla mimo, ker sta trenirala v Prevaljah. Bila je sproščena in dobre volje. Ko pride domov, to je enkrat na mesec, imamo radi, da smo skupaj, da se stisnemo, da je po naše,« pove mama in razkrije: »Ko pride takole domov, ima najraje palačinke z orehovim nadevom.«
Zvečer se je javila
Vili in Darja nista bila na olimpijski tekmi, boj za kolajno sta spremljala doma. »Rada greva na tekme, ki so v bližini: v Innsbruck, Arco, München. Imava tudi taki službi, zato v Pariz niti ne bi mogla. Naju pa je štirikrat vprašala, ali res ne prideva. Še v petek zvečer naju je klicala, da se malce slišimo. Pa se mi zdi, da je klicala, da preveri, ali sva v Parizu,« smeje dodaja mama Darja. Ostala sta doma in medaljo tudi proslavila.
V soboto je bilo pri Garnbretovih veselo. Popoldne so prišli sosedje in družno so proslavili Janjin uspeh. »Okoli 21. ure pa nas je Janja poklicala, to je bilo veselo. Smo jo dali kar na zvočnik, da smo jo vsi slišali,« pove Darja. Z istimi sosedi so včeraj spili kavo in se spet poveselili.
Izjemna družba
Z drugo zlato kolajno v olimpijski kombinaciji športnega plezanja se je Janja Garnbret sto let za prvim slovenskim olimpijskim zlatom Leona Štuklja pridružila izbrani druščini slovenskih olimpionikov, ki so na najvišji stopnički stali več kot enkrat; dvakrat je na najvišji olimpijski stopnički stala tudi njena koroška rojakinja Tina Maze, ki je bila dvakrat zlata pred desetimi leti v Sočiju (smuk in veleslalom).
Kepa v želodcu
Darja se spomni, da Janji v otroštvu ni bilo nič težko. Sprva je plezanje trenirala v Slovenj Gradcu, potem v Velenju. »Ko je končala v službi, ji je oma pripravila kosilo in jo pospremila do avtobusne postaje, ki je 20 metrov od našega doma. Janja je počakala avtobus za Velenje in se odpeljala na trening. V Velenju jo je pričakala prijateljica in skupaj sta odšli na trening. Z možem sva zaposlena v Velenju in tako sva jo počakala do 19., ko je končala. Sledila je pot domov, pa domača naloga. Vse to, tudi v času gimnazije, sva počela z veseljem,« pove Darja in poudari, da sta hčer podpirala vedno in povsod.
Danes odhajata na Letališče Jožeta Pučnika, kamor prihaja slovenska olimpijska odprava. »Pa na sprejem na Kongresni trg greva, se zelo veseliva,« pove Darja in še, da je te dni zelo veselo pri hiši, da se obiski kar izmenjujejo, telefon pa nima časa, da se napolni.
»Tak kamen se nama je odvalil od srca. Cel teden sem imela v želodcu kar kepo. To smo starši. Saj po eni strani si praviš, vse bo dobro. Po drugi strani pa te nekje v kotičku kljuva: kaj pa če ...« prizna mama, da jo je močno stisnilo, ko je Janjo v soboto na tekmi zabolel prst.
Tak kamen se nama je odvalil od srca. Cel teden sem imela v želodcu kar kepo.
»Zmogla je. Ko je bilo konec, ni takoj vedela, da je prvakinja. A je z očmi poiskala trenerja Romana, pa ji je bilo jasno, da je prva,« še dodaja mama, ki jo je navdušila srebrna Američanka Brooke Raboutou. »Brooke je tak sonček. Z Janjo sta dva tedna trenirali skupaj, Janja ne skriva ničesar,« smo še izvedeli od mame, ki je vesela, da ima hči ob sebi pravo ekipo: trenerja Romana Krajnika, fizioterapevta Mateja Bombača, menedžerja Floriana Klinglerja in Tilna Lamuta, ki skrbi za odnose z javnostmi.
