Med čakanjem se zabava z žogo kot v otroških letih

Nogometna igrišča tako kot večina drugih športnih aren so v zadnjih treh tednih prazna. Tudi na osrednjem kranjskem stadionu je tako. Namesto da bi Triglav nadaljeval svoj boj za uveljavitev in predvsem obstanek v prvoligaški druščini, so igralci na prisilnem dopustu. Med njimi tudi najbolj izkušeni – Aleš Mertelj, 33-letni domačin iz Hotemaž, nekoč v vijoličnem dresu ljubljenec mariborskega občinstva in udeleženec velikih predstav pod evropskimi žarometi. Z družino je zdaj v domačem zavetju ob vznožju Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp, kot se rad pošali, ob partnerici Maši, ki jo je spoznal v svojem mariborskem obdobju, ima odlična trenerja zdaj stalno ob sebi – šestletno in triletno hčerko. »Ne, ni nam dolgčas. Treniram kar z njima! Sicer pa si še sami, zdaj ko imamo čas, izdelamo kakšen pripomoček za domači fitnes,« se nasmehne in ozre k dnevom, ko je preprosto prisiljen vzdrževati telesno pripravljenost brez neposredne navzočnosti trenerjev in soigralcev: »Vsi se trudimo po najboljših močeh. Klubski kondicijski trener (Lidio Melis, Italijan z izkušnjami tudi iz serie A ter Honveda iz Budimpešte, o. p.) nam sestavlja program, smo v rednem stiku, s soigralci se pogovarjam zlasti o zdravju domačih, saj je to v teh dneh najbolj pomembno. Na srečo pa imam pred hišo dvorišče, omogoča mi vadbo v naravi, pravzaprav sem si zasukal čas za 25 let v preteklost, ko sem se zabaval sam z žogo – jo brcal v zid ali na streho, pa čakal, da se vrne, in se tako učil pravilnega ustavljanja.«

Poučni Ljudski vrt

Njegov Triglav tik pred prekinitvijo ni blestel, nazadnje je izgubil doma s Celjem s kar 0:5, pred tem je ostal praznih rok tudi v Sežani. »Vem, pogosto smo v tej sezoni nihali med odličnimi in bledimi predstavami. Pri klubu so tudi zamenjali trenerja, obenem smo se dobro pripravili za drugi del. Jasno pa je, da brez izjemnega vložka na igrišču ni želenega rezultata. Tudi ko smo nanizali nekaj zmag, je konkurenca nabirala točke, zato nam pogled na lestvico nikakor ni dovoljeval ležernega pristopa. Želimo si utrditi svoje mesto v prvoligaški družbi,« si je na jasnem najbolj izkušeni nogometaš sedanje kranjske zasedbe. V karieri se je naučil marsikaj, zlasti v devetih letih pri mariborskem klubu, ko je od blizu spoznaval utrip prestižne lige prvakov in si priboril reprezentančni dres. Zato mu zdaj seveda ni težko prenašati bogatih izkušenj k mlajšim soigralcem pri Triglavu. »Res sem se od vstopa v Ljudski vrt naučil ogromno. Predvsem, koliko truda in energije moraš vložiti za uspeh v športu. To vedno polagam na srce mlademu rodu. Veliko je odrekanja, a ni lepšega na igrišču, kot so zmage, podpora s tribun, užitek nastopov proti najuglednejšim klubom ali reprezentancam,« pravi nogometaš, ki ga je pri Mariboru navdušilo zlasti to, da so igralci razmišljali samo o svojem delu, pisarna je bila prepuščena zgolj odgovornim iz vodstva. Tudi zato zdaj ne more razmišljati o razlogih za odhod Zlatka Zahovića in Darka Milaniča. Zdaj mu misli uhajajo predvsem v kranjsko nogometno pomlad.