Menedžerja skoraj kap, ko je videl Adamov avtomobil

Zagotovo ljubiteljem smučarskih skokov ni treba predstavljati Adama Malysza. Poljski šampion, ki je 3. decembra dopolnil 46. let, je v tem športu osvojil tako rekoč vse, kar se je osvojiti dalo. V svoji bogati vitrini oziroma muzeju v Visli hrani kolajne tako z olimpijskih iger kot tudi s svetovnih prvenstev v nordijskem smučanju, s štirimi velikimi kristalnimi globusi pa si na večni lestvici deli prvo mesto z legendarnim Fincem Mattijem Nykänenom.

V daljšem pogovoru nam je zdajšnji predsednik poljske smučarske zveze razkril marsikaj zanimivega iz svojih tekmovalnih časov, krizi rojakov, slovenskih šampionih Primožu Peterki in Petru Prevcu ter Planici.

Kaj se dogaja z vašimi skakalci?

»To je težko reči, kajti celotne priprave so bile po mojem mnenju popolne. Nobenih znakov ni bilo, da gremo v napačno smer. Po mojem je bilo narobe tudi to, da so se po slabem startu v Ruki takoj odpravili še na trening v Lillehammer, kar je bilo očitno preveč zanje. Upoštevati je treba, da imamo v povprečju najstarejšo ekipo. Naši izkušeni možje potrebujejo nekaj več časa za regeneracijo. Ko se začne nato hišica enkrat podirati, je to težko ustaviti. A verjamem, da prihajajo spet boljši časi za nas.«

Ste zadovoljni z glavnim trenerjem Thomasom Thurnbichlerjem iz Avstrije?

»Da, verjamem, da so tudi fantje. Ne smemo pozabiti, da se je Dawid Kubacki v prejšnji zimi dolgo boril za veliki kristalni globus in stopničke v skupni razvrstitvi svetovnega pokala, ki jih je na koncu izgubil tudi zaradi zdravstvenih težav svoje žene. Zanimivo, da v našem strokovnem vodstvu treningov od lani niti niso veliko spreminjali. Seveda bomo po koncu sezone izvedli podrobne analize, proučili, kaj je bilo dobro in kaj ne, ter se poskušali čim bolje pripraviti za prihodnjo sezono.«

Kakšno je vaše mnenje o stalnem spreminjanju pravil v skokih?

»To ni dobro. Po mojem nenehne spremembe tekmovalnih dresov, skakalnih čevljev itn. škodujejo našemu športu. Bolj bi se morali osredotočiti na skakalne osnove in promocijo skokov. Če vemo, kaj se dogaja v nordijski kombinaciji, ki ji grozi, da jo bodo črtali s seznama olimpijskih iger, je to zadnji znak za preplah tudi za nas. Bojim se, da so pred skoki zelo težki časi, narediti moramo vse, da se nam ne bo zgodilo kaj podobnega.«

Kako si razlagate uspešno vrnitev Petra Prevca po lanskem grozljivem padcu v Planici?

»To zame ni presenečenje. Peter je vrhunski športnik, ki točno ve, kaj mora početi. Seveda ima veliko skakalcev po padcih težave z vrnitvijo v vrh. Za Prevca je bilo dobro, da se je dokaj hitro vrnil k treningu. Dalj časa, ko mine od strmoglavljenja, težje je priti nazaj. Poglejte, na primer Nemca Andreasa Wellingerja, ki je po poškodbi potreboval veliko več časa za vnovični preboj v vrh. Mučil se je celo v pokalu FIS, pred kratkim pa se je do zadnjega boril za zlatega orla na novoletni turneji.«

Nam lahko zaupate kakšno zanimivo anekdoto iz svojih tekmovalnih časov?

»Imam eno z novoletne turneje. Ko sem zmagal, sem za nagrado dobil avtomobil. Ključe sem dal svojemu zastopniku, ki je bil doma iz Bischofshofna, sam pa sem odpotoval domov z reprezentanco. Menedžer se je naslednji dan odpravil po vozilo, ker pa tam ni bilo nikogar, je nekomu naročil, da spusti avtomobil z odra. A potem v njem ni bilo motorja, zaradi česar je bil v šoku. Ko si je opomogel, je poklical pristojne pri Volkswagnu, ki so mu pojasnili, da to vozilo uporabljajo le za oglasne namene in da ga morajo zame še naročiti.«

Ste ga nato prejeli?

»Da, vendar sem si ga naročil pripeljati domov na Poljsko. Kot so mi rekli, sem bil tudi prvi, ki sem sprejel oziroma vzel avtomobil. Janne Ahonen ga je večkrat zavrnil, ker ni želel zanj plačati davkov na Finskem.«

Kako se iz vašega tekmovalnega obdobja spominjate slovenskega tekmeca Primoža Peterke?

»Primož je v tistih časih skakal neverjetno dobro in imela sva več zanimivih bitk. Na žalost ga že dolgo nisem videl.«

Imate še kakšno prigodo iz Planice?

»V določenih sezonah je bila zame najlepše prizorišče v koledarju. Ne bom pozabil leta 2007, ko sem se boril za četrti veliki kristalni globus. Po svetovnem prvenstvu v Saporu mi je moj finski trener Hannu Lepistö rekel: 'Zdaj pa v lov na skupno zmago!' Odvrnil sem mu, da za to nimam nobenih možnosti, saj je imel Norvežan Anders Jacobsen pred menoj že 300 točk naskoka. Na moj odgovor je pripomnil, da je to vseeno, da moram le dobro skakati.«

»Ker sem si nato pred finalom v Planici poškodoval nogo, sem res s strahom odpotoval v Slovenijo. A ko sta mi nato dobro uspela prva dva poleta, sem vedel, da je vse mogoče. Potem sem šel s polnim plinom, dobil vse tri tekme in veliki kristalni globus. To je bil eden od mojih najlepših vikendov.«