Michael Jordan pomagal do slovenskega rekorda (FOTO)
Nekateri slovenski športni rekordi imajo dolgo brado. Eden od teh je bil tudi dosežek Matjaža Leskovarja, ki je pred 22 leti v kategoriji dirkališčnega kolesarjenja v disciplini sprint na 200 metrov postavil čas 10,905 sekunde. Od minule sobote ima Slovenija novega rekorderja – 47-letni Ljubljančan Eduard Žalar je v kvalifikacijski vožnji v švicarskem mestecu Grenchen v tej disciplini dosegel odličen čas. Razdaljo 200 metrov je premagal v 10,762 sekunde. »Rekord je neke vrste prestiž. Morda bombonček za javnost, da zastriže z ušesi, sam pa želim pritegniti pozornost za to športno panogo,« pove novi rekorder o tem, kaj sploh pomeni njegov dosežek. Zagotovo pa je to zanj tudi izvrstna vzpodbuda za zagnano, recimo kar garaško delo za naprej.
Eduard je športu zapisan od mladih nog, treniral je atletiko, odbojko, borilne veščine, obožuje pa tudi prosto potapljanje, hribolazenje s cepini. »Šport je moje glavno vodilo v življenju,« prizna, ob tem pa se spomni, da je kot otrok, star je bil pet, morda šest let, po televiziji s široko odprtimi očmi, to poudari, spremljal dokumentarni film o kolesarjenju na pisti oziroma ovalu. »Slišal sem, da kolesarji dosežejo hitrost do 65 kilometrov na uro. To me je začaralo,« sklene spomine iz otroštva. Vse skupaj pa je pri njem oživelo pred tremi leti, ko je sredi odmevnega projekta, v 24 urah z dna slovenskega morja na Triglav, opravil tudi trening na urejenem in lično obnovljenem velodromu v Češči vasi pri Novem mestu. »Kot strela z jasnega me je prešinila ideja za nov projekt, v glavi pa vprašanje, zakaj ne bi na tem področju naredili nekaj novega. Želel sem se preizkusiti v tej kolesarski panogi in jo oživiti. Vse kot poizkus uvrstitve na olimpijske igre,« nadaljuje Eduard.
Avstralsko in nizozemsko znanje
V Sloveniji kljub poplavi kolesarskih trgovin ni primernega kolesa in opreme za dirkališčno kolesarstvo. Tudi trenerjev z ustreznim znanjem ni. Zato je šel po pomoč na tuje. »Tako mi je roko podala avstralska kolesarskodirkališčna akademija, ki mi je dala dva trenerja. Michaela Jordana, ki je specialist za pisto, in Shana Perkinsa, ki kot nekdanji vrhunski kolesar prinaša bogato zakladnico praktičnih nasvetov za na stezo. Shane je bil leta 2004 mladinski svetovni prvak na pisti, leta 2012 tudi ekipni svetovni prvak, po menjavi reprezentance pa leta 2017 tudi evropski podprvak v dresu Rusije,« izvemo. Pri fizični pripravi mu pomaga priznani nizozemski strokovnjak Christian Bosse.
»Tekmovanje na pisti zahteva tudi kakovostno kondicijsko plat treninga, ta pa temelji na fitnesu. Tudi pri tem so mi sprva pomagali Avstralci,« pove Eduard, ki treninge kondicije in moči opravlja v Ljubljani, tam se intenzivno tudi sam ukvarja s fitnes industrijo, kolesarske treninge pa opravlja v Češči vasi. Pohvali dobro stezo na Dolenjskem, kjer trenira trikrat na teden, zadnje mesece v mrzlem neogrevanem športnem objektu.
V Novem mestu so zaradi dragih energentov oktobra zaprli edini bazen, brez ogrevanja pa je ostal Olimpijski center Novo mesto, ki premore pokriti velodrom. »Mraz in nizke temperature so fiziološko gledano najslabše možne razmere za moj trening. V takem okolju telo reagira in deluje drugače. Mišica ni enako prožna, živčni sistem deluje počasneje, kapilare se ožajo in nastopi vazokonstrikcija. Hladen zrak povzroča večji zračni upor. Dejansko daješ vse od sebe, trening pa je zaradi razmer, kot sem jih opisal, na ravni od 88- do 90-odstotne realne zmogljivosti. To je hendikep. V Švici sem dosegel svoj maksimum, ki ga prej nisem poznal. Pridobil sem 10 odstotkov več učinkovitosti kot na treningih, to pa ima za posledico tudi reakcije, ki so manj optimalne – linija vožnje ni več optimalna, vožnja ni tehnično dovršena. V opisanih razmerah je napredek majhen,« Eduard pove o razmerah, ki jim je bil kos. Ambicij mu ne manjka. Rad bi na olimpijske igre v Pariz. »Kvalifikacije za Pariz so sestavljene iz devetih tekem – šestih dirk pokala narodov, dveh evropskih in enega svetovnega prvenstva. Da pa se lahko pojavim na eni od takih dirk, moram do konca februarja zbrati 250 točk za lestvico mednarodne kolesarske zveze,« pove o kriterijih, da se poda na lov za vozovnico (28 jih je na voljo) v Pariz. Do konca februarja ga čakajo še tri tekme.
»Morda je tako videti, a ne morem trenirati kot absolutni profesionalec, saj imam tudi kopico poslovnih obveznosti. A po drugi strani vem, da se z zvrhano mero discipline in znanja lahko doseže marsikaj,« je jasen Eduard, ki z omenjenimi strokovnjaki deluje na daljavo, kar v današnjem svetu ni ovira, še manj novost. Trenira šestkrat na teden, 70 odstotkov treninga nameni kondiciji, preostalo je delo na pisti. V fitnesu mu družbo delajo uteži, s katerimi opravlja specifičen trening za moč in eksplozivnost. Na pisti pa dela intervale, ki so relativno kratki, a zato toliko bolj intenzivni. Po navadi naredi od tri do štiri na trening, opravi pa jih s »150-odstotno intenzivnostjo«.
Tehnološki biser
»Kolo za dirkanje po velodromu je formula 1 med kolesi. Na prvi pogled se zdi zelo primitivno. Nima zavor, premore zgolj neposreden prenos in ima le eno prestavo. Danes lahko taka kolesa dizajnirajo nekdanji inženirji ekip iz sveta formule 1, celo giganti avtomobilizma, kot je znamka Lotus, sodelujejo v razvojnih procesih teh resničnih tehnoloških biserov. Kolesa niso ravno najlažja, polno opremljena tehtajo dobrih osem kilogramov. Na posameznih mestih so krepko ojačana, da zdržijo vse pritiske in pospeške. So tudi zelo aerodinamična, pri izdelavi pa se uporablja karbon. Sestavljeno stane tja do 30.000 evrov ali še več,« Eduard opiše kolo, na katero sede s svojimi 100 kilogrami in ga požene v dir.
S svojim projektom želi poskrbeti za razvoj panoge dirkališčnega kolesarstva. Verjame, da bo uspešen. Če nič drugega, mu je uspelo za ta šport navdušiti sina Vala. »Spomnim se, da je sin moje treninge vedno spremljal z velikimi očmi. Potem pa je prišlo jutro, ko je prišel do mene in rekel, da bi tudi sam poizkusil. Danes ima 17 let in trenira z mano. Je prvi končni produkt mojega projekta,« ponosno doda Eduard, ki mu uspeva predvsem, ker je to njegov način življenja. Do Pariza in naprej!
