Miha Zarabec pred današnjo tekmo: To bo 'klanje'

Miha Zarabec je bil še pred kratkim z eno nogo že na izhodnih vratih rokometne reprezentance, na lanskem SP na Poljskem sta pri organizaciji napada poleg Deana Bombača prednost dobila Domen Makuc in Rok Ovniček. Ker sta oba poškodovana, je Trebanjec odpotoval še na eno veliko tekmovanje.

Na uvodni tekmi 16. evropskega prvenstva je pokazal odlično igro in ukrotil žilave tekmece s Ferskih otokov in bo močan adut selektorja Uroša Zormana tudi na današnji tekmi proti Poljski (18.00), na kateri si lahko Slovenci v Berlinu zagotovijo napredovanje v drugi del eura 2024 v Hamburgu.

Proti Ferskim otokom ste dosegli sedem golov, po tekmi pa dejali, da sta pomembni samo dve točki in da je treba veliko stvari izboljšati. So po prespani noči občutki drugačni?

»Precej stvari moramo popraviti. Res pa je, da proti Ferskim otokom nismo imeli nobenih izkušenj od prej. Proti Poljakom nam bo iz tega vidika precej lažje, poznamo jih, njihova igra nam bolj ustreza. Na prvi tekmi smo bili v krču, bili čudni vsi skupaj, tudi živčni, zato se je tekma razvijala, kot se je. Prepričan pa sem, da bo odslej bolje steklo.«

Slovenija je lani v Katovicah utišala dvorano in zmagala za devet golov. Nekaj slovenskih igralcev si je kruh služilo na Poljskem, Uroš Zorman je pustil ogromen pečat v Kielcah, manjšega tudi Dean Bombač. Zdaj ste tam vi, pri Wisli Plock. Verjetno dobro veste, kaj pričakovati, mar ne?

»To drži, a moramo vedeti, da sta Zorman in Bombač zapustila Poljsko že pred leti, jaz pa sem šele prišel. Poljaki so vmes zamenjali selektorja, Marcin Lijewski je prinesel neko novo energijo. Ne smemo se zanašati na lansko izkušnjo. Poljaki so bili doma, na njih je bil ogromen pritisk, pričakovanja nerealno visoka. Zdaj je drugačna zgodba, nevtralen teren, pritiska ni.

Kakor jih opazujem tukaj v hotelu, so sproščeni. Res je, da proti Norveški niso pokazali veliko (poraz s 21:32; op. p.), toda to bo čisto druga tekma. To bo 'klanje', saj se oboji zavedamo, da ravno ta tekma prinaša potnika v Hamburg. Kar se je dogajalo do sedaj, ne bo štelo nič.«

Miha Zarabec je Ferske otoke premagal z njihovim orožjem, hitrostjo. FOTO: Slavko Kolar

Ste s Poljaki kaj v navezi v hotelu, je bilo kaj zbadanja?

»Bili smo skupaj, navzven delujejo nebogljeno, tarnajo nad boleznimi, odpovedmi. Proti Norveški jih nekaj sploh ni igralo. Sem pa prepričan, da je to zgolj njihova taktika. Vedeli so, da jim tekma z Norveško ne bo prinesla veliko. Že dolgo se pripravljajo na nas, saj vedo, da jih zmaga pelje naprej.

Ne bomo se ujeli v njihovo psihološko zanko. Rezerv imamo veliko, moramo pa že od začetka pokazati, da smo boljši, da se ne bomo spet v 40. minuti gledali in spraševali, kaj delamo narobe, in čakali, da nekdo povleče voz.«

Poljaki bi težko bili drugačna ekipa od Ferskih otokov. Boste vozili slalom med poljskimi hrusti?

»Njihova obramba je drugačna, zdaj je v njej tudi Kamil Syprzak iz Pariza (207 cm; op. p.). Ne vem, kako se bodo lotili tekme. Mi smo proti Ferskim otokom želeli igrati več na krožnega napadalca, ker smo bili večji in močnejši, a nam to ni steklo. Mogoče bo v soboto šlo bolje. Moramo sesuti njihov ritem in tako posledično tudi njih.«

Vi doživljate nov reprezentančni preporod, okoliščine so botrovale temu, da ste spet nepogrešljivi člen. Kot bi se film zavrtel nekaj let nazaj, celo do OI v Riu 2016 ali brona v Franciji 2017 ...

»Ja, kar nekaj tekmovanj sem že dal skozi in morda se komu zdi, da sem imun na vse. Toda ko pride velik turnir, ko prideš v veliko mesto, veliko dvorano, ko začutiš vzdušje na prvi tekmi, ti ni vseeno. Sploh, ko igraš za državni grb. Tudi veterani se spet počutimo kot mladinci. To so lepi občutki, a zavedamo se, da pred nami ni več veliko teh tekmovanj. Kar nekaj nas je takšnih, ki se bomo morali počasi posloviti. Zato si toliko bolj želimo še nekaj velikega narediti. Na vsaki tekmi moramo uživati, saj se nikdar ne ve, kdaj bo zadnja. Priložnosti ni veliko v življenju in velja jih izkoristiti.«

Med vrsticami je mogoče razbrati, da razmišljate tudi o OI v Parizu. Drži?

»Pariz bi bil res sanjski. Ko bodo čez štiri leta igre v Los Angelesu, bom pri 36 težko kos mladi gardi, ki trka na vrata.«