Mirnopeški junak slovenskega motociklizma

Mirna Peč je imela v zgodovini nekaj eminentnih imen. Pesnik Tone Pavček in mojster diatonične harmonike Lojze Slak sta glas o kraju ponesla v svet. Nekako v ozadju pa je ostalo ime Ludvika Stariča, bolj znanega po njegovem vzdevku Leteči Kranjec, ki se je rodil prav v Mirni Peči, v svetu doživel slavo in čast, umrl pa leta 1989.

Mojster in strokovnjak

»Morda bi ga res najbolje opisale besede zamolčani junak slovenske zgodovine,« meni Leopold Pungerčar, predsednik Zveze moto klubov Slovenije in organizator tradicionalnega vseslovenskega velikonočnega blagoslova motoristov v Mirni Peči. »Ludvik Starič je bil naš vzor in navdih v več pogledih: v njegovih treh knjigah se jasno vidi, da je motoroznanstvo precej dobro poznal. Danes ni tako redko, da motoristi sploh ne vedo, kako motor deluje. Ludvik Starič je to dobro vedel, vse je obvladal v nulo. Ne pozabimo, da je bil tudi inovativni letalec,« poudari Pungerčar, ki je bil tudi pobudnik, da se ob 10-letnici občine Mirna Peč (bilo je leta 2009) Ludviku Stariču v spomin pripravi posebno znamenje.

Na spominski plošči v središču rojstnega kraja je jasno razvidna njegova strast do spidveja in jadralnega letalstva. V občini imajo v načrtu, da bi nekoč uredili tudi posebno spominsko sobo Ludvika Stariča. To je najmanj, kar si ta slavni krajan zasluži. »Staričev sin Miloš še danes spremlja naše delo,« pripomni Pungerčar in pove, da se je minuli ponedeljek nameraval oglasiti v očetovem rojstnem kraju, pa mu zdravje tega ni dovolilo.

Prodal očetovo harmoniko

Ludvik Starič je bil rojen leta 1906, v prvi svetovni vojni pa je ostal brez bratov. Na srečo se je iz Amerike vrnil oče, ki je šel tja s trebuhom za kruhom, da bi prehranil številno družino. Po vojni za Ludvika doma očitno ni bilo bodočnosti, zato je šel najprej v Doberdob, potem pa v Trst, kjer se je izučil za mehanika in zidarja. Ko se je vrnil domov, je sanjal o tem, da bi imel vozniški izpit. Ker denarja za to ni imel, je prodal očetovo harmoniko in pridobil tako želeni izpit za avto. Vojsko je služil v Novem Sadu, sprva pri letalstvu, potem v avtomobilskem odredu, nazadnje pa je bil letalski mehanik.

Do prvega motorja je prišel leta 1931, ko je postal član Motokluba Ilirija. To je bil BSA 250, s katerim je kljub težavam zmagal na krožni cestni dirki Naklo–Tržič–Naklo. V prihodnjih letih je osvojil tudi tehniko dirt-track, predhodnika današnjega spidveja. Vadil je v Ljubljani, pri čemer je nogometašem v Kranju uničil igrišče.

Vzdevek je dobil v Zagrebu

Leta 1933 (potem pa še leta 1935) je prvič postal jugoslovanski prvak. Tako na državnem prvenstvu kot na vnovičnem nastopu je startal s sposojenim motorjem. Ker mu je šlo tako dobro, ga je zagrebška publika začela klicati Leteči Kranjec. Ta uspeh mu je odprl vrata v svet. Nastopal je v Franciji, Avstriji, na Češkem in Poljskem. Motor, imenoval ga je Rdeči lovec, je predel kot mucek. Po uspehu v Pragi je postal tovarniški voznik Jawe, a je prav v Pardubicah na treningu pred tekmo za zlato čelado doživel hudo nesrečo. Skoraj dva tedna je bil v komi, a se je vrnil na šampionski način. Dve leti pred začetkom druge svetovne vojne so ga povabili v Vroclav, kjer je tudi zmagal. Tekma je potekala pod patronatom nacističnega voditelja Adolfa Hitlerja. V svoji motoristični karieri je zbral 32 zmag.

Vmes se je Ludvik Starič navdušil še nad jadralnim letalstvom. Po vojni je bil namreč vlačilec jadralcev. V Ljubljani je bil še vodja avtomehanične delavnice, 17 let pa je delal v Mercatorju. Častni krog je odpeljal leta 1963. Ostal pa je spomin na bistrega moža, ki je zmagoval tudi s slabšim motorjem, a z izjemnim tehničnim znanjem.