Moral upravičiti, da je idol Ester Ledecke

PHOENIX PARK – Žanu Koširju se je od srca odvalila velikanska skala, potem ko je po izgubljenem polfinalu na OI sebi v prid odločil dvoboj za bronasto kolajno. Z njo se je – kot je večkrat ponovil po imenitnem uspehu – na neki način spet vrnil med žive in na zemljevid deskanja na snegu.

Kaj vam je rojilo po glavi, potem ko so vas z motornimi sanmi odpeljali na start malega finala?
»Da sem budala. Že večkrat se mi je zgodilo, da sem zamočil, ko sem se počutil boljšega. Po polfinalu sem bil jezen, zato sem v cilju počel stvari, ki jih nisem vajen od sebe. Morda to ni bilo videti najlepše, a tako sem se pač v tistih trenutkih počutil. Mislil sem že, da sem dobil tisti dvoboj.«

Tudi od spodaj je bilo videti, da ste ciljno črto prečkali pred Leejem.
»Vztrajam, da sem bil hitrejši, tako je bilo videti tudi na velikem zaslonu. Toda nihče od ljudi pri Mednarodni smučarski zvezi (FIS) ali kdor koli drug ni hotel niti slišati, da bi še enkrat pogledali posnetek. Poleg tega nikjer nisem videl svojega časa. Kakor nisem imel nobenega vpliva na to, kdaj bodo kvalifikacije in kdaj finale, ne na to, ali bo sijalo sonce ali padal sneg, in ne na to, ali bo proga mehka ali ledena, tako tudi na vrstni red nisem mogel vplivati. Smo se pa spet naučili nekaj novega; zdaj vemo, da sta dve časomerilni napravi (A in B), pri čemer je naprava A postavljena nižje kot B, merodajna pa je le prva. Če bi to vedel, bi roko iztegnil še bližje k tlom. A zdaj ni več smiselno, da bi se počutil oškodovanega in bil jezen na kogar koli, navsezadnje imam kolajno, naj pa ljudje sami presodijo, kdo je bil zanje zmagovalec tega dvoboja.«

Omenili ste, da niste šli na polno. Mar niste tvegali vsega, ker ste bili na hitrejši progi?
»Nisem vedel, da je Sangho tako blizu mene, saj ga nisem videl. To je bil zame šok. Prepričan sem bil namreč, da je vsaj nekaj metrov za menoj. Če bi vedel, da mi je za petami, bi zagotovo bolj pritisnil.«

Ste z Leejem na to temo izmenjali katero besedo?
»V minulih dneh je bil zelo spoštljiv in vljuden do mene, na podelitvi pa je šel mimo mene zelo hladno. Ne vem, ali je bil v svojem stanju zaradi kolajne ali pa je na to vplival razplet najinega dvoboja.«

Kako ste doživeli slovesno podelitev?
»Pokazala mi je, da je to poseben dosežek. Vse moje garanje le ni bilo zaman. Vsak dan sem šel iz cone udobja, dogajale so se mi stvari, ki jih niti opisati ne znam. Včasih sem delal sistemsko, lahko bi matematično določil, kolikokrat sem bil v fitnesu, koliko uteži sem dvignil in koliko sem pretekel, zdaj pa je šlo iz dneva v dan, pri čemer sem vsakič dal vse od sebe, četudi sem naredil le deset počepov. Na takšen način sem svoje telo spet dvignil na raven, da sem na najpomembnejši tekmi dosegel največ. Kolajna me je na neki način vrnila med žive, na koncu koncev jih prejmejo le najboljši. A želel sem si zlato, vedel sem, da lahko posežem po njem.«

Kako bi tukajšnjo kolajno primerjal s tistima na prejšnjih OI?
»V Sočiju sem imel občutek, kot da bi zadel na loteriji, tu pa je, kot da sem dobil nekaj, kar že imam. A sem v to odličje vložil veliko več kot v prvi dve. Verjetno bom šele sčasoma spoznal, kaj mi je zares uspelo. Vendar ne le meni, temveč vsem, ki so ostali z menoj, to pa so le tisti, ki so dejansko še verjeli vame, in teh je bilo dosti manj kot v mojih najboljših časih.«

S tremi olimpijskimi kolajnami ste med najuspešnejšimi slovenskimi športniki.
»Na svojih krstnih OI v Vancouvru sem bil šesti, potem sem v Sočiju osvojil dve odličji in še tu v Pjongčangu eno, vse to v osmih letih. Ne vem, ali je (bil) še kdo tako stanoviten, pri čemer je treba vedeti, da sem se leta 2009 hudo poškodoval, zaradi česar sem moral pod nož. V Sočiju je šlo po načrtih, zatem sem imel spet veliko težav, ampak sem spet tukaj. To je dokaz moje delavnosti, tega, da nikoli ne obupam. Lahko povem, da sem v minulih dneh deloval s šestimi različnimi fizioterapevti, pomagali so mi strokovnjaki iz drugih ekip, šel sem tudi na tukajšnjo polikliniko k domačim zdravnikom.«

Kaj so vam rekli kolegi iz reprezentance?
»Tim (Mastnak) mi je po polfinalu svetoval, naj ne pretiravam, češ da sem veliko boljši od drugih. Njegov nasvet sem upošteval, tako da na začetku nisem veliko tvegal. Ves čas me je spodbujala tudi Gloria (Kotnik).«

Kaj pa četrti član moštva Rok Marguč? Ali morda čutite zavist v ekipi?
»Jasno je, da ne delujemo kot močna ekipa oziroma po principu vsi za enega, eden za vse, ampak bolj vsak zase.«

Kaj si mislite o podvigu Ester Ledecke?
»Že to, da se je odločila, da je deskanje njen šport št. 1, smučanje pa št. 2, nam je seveda deskarjem ugajalo. Mi smo namreč nanjo vedno gledali kot na alpinko. Na začetku je bila zelo sramežljiva, tako da nisem imel nobenega stika z njo, v tej sezoni pa me je zmeraj malo pogledala in mi zaželela srečo, česar prej nisem bil vajen, saj je vedno gledala v tla. Ko je na novinarski konferenci izjavila, da sem njen idol, kar mi je potem potrdila na žičnici, sem si rekel, da bom moral zdaj to upravičiti. Uspelo ji je nekaj, kar se mi zdi precej nemogoče. Bojim se, da se ji bo zgodilo enako kot meni, da se bo – če bo nadaljevala v takšnem ritmu – poškodovala. Sicer pa me precej spominja name, želi si biti bistveno boljša od tekmic, toliko, da bi jih najraje kar uničila.«