Na Japonskem želi najti žlahtni sklad med urbanim in mitičnim

Najlepše se je v teh časih umirjati nekje v naravi, v zelenju in ob žuborenju voda. Nekateri to počnejo iz športnih nagibov. Kajakašica Eva Terčelj je svetovna prvakinja v slalomu na divjih vodah iz leta 2019, z evropskih prvenstev ima ekipno zlato iz Tacna 2017 in letošnje posamično srebro iz Ivree, dvakrat je bila med dekleti najboljša na stari celini v konkurenci do 23 let, okitila se je tudi z zlatim odličjem na mladinskem SP. Da ne omenjamo vseh drugih žlahtnih kovin, seveda tudi v ekipni konkurenci. Zadnje v italijanski Ivrei je za potnico na letošnje olimpijske igre v Tokio najbolj sveže. »To je kazalnik, da sem letos na visoki ravni, zadovoljna sem, da mi je uspelo prikazati tako dobre vožnje,« je tudi z besedami potrdila občutke, da je na pravi in uspešni tekmovalni poti. Lani je pred sezono zamenjala čoln. »Sicer sem pred letošnjo še preizkušala različne modele, a nisem se odločila za nobeno drastično spremembo. Tekmujem z enakim modelom kot lani, veslam v čolnu češkega proizvajalca Galasport,« navrže 29-letna Ljubljančanka. Nekdanji as Jernej Abramič jo zdaj vadi že tretje leto, svežino in nadgradnjo vadbenih metod čuti tudi naša asinja. »Zelo dobro sva se ujela, odlično sodelujeva, kar se ne nazadnje pozna pri rezultatih. Hkrati menim, da sem napredovala in da mi tudi na velikih tekmovanjih uspeva pokazati to, kar znam, kar je na koncu koncev najpomembnejše.« Naravne ali zdaj modne umetne proge za divjevodaše? Eva je za prve. »Ko sem začela tekmovati, je bila večina tekem na naravnih progah, tudi v Sloveniji imamo številne proge v naravnem okolju. Zato so mi bile zagotovo bliže. A v zadnjem času je vedno več tekmovanj na povsem umetnih progah, sploh olimpijske igre, kjer je karakteristika vode nekoliko drugačna. A sem se v zadnjih letih prilagodila tudi na to vrsto prog, ker na njih opravimo tudi nekaj treninga,« razloži. Tudi v Tokiu bo tako, za Terčeljevo pa je Japonska sicer verjetno najbolj zanimiva dežela od vseh, v katerih je bila. »V oči zares pade to nasprotje med velikimi mesti, povsem urbanim življenjem, in med lastno zgodovino, mitičnostjo, ruralnim okoljem. Njihova kultura se v mnogih stvareh razlikuje od naše,« opiše izkušnje iz dežele vzhajajočega sonca.

Voda pušča prosto pot domišljiji

Kajakaštvo jo je potegnilo tudi zato, ker je veslal starejši brat Matic. »Kratek čas sem se ukvarjala z gimnastiko, smučanjem. A veslaš lahko po kateri koli reki, jezeru, predvsem je to igra. Voda je resnično prvina, ki omogoča številne in različne stvari, pušča prosto pot domišljiji. Šport je na splošno pomemben del mojega življenja, tudi v prostem času grem rada v naravo, na družabnih medijih objavljam slike s turnih smuk. Rada preživljam čas v naravi. Večinoma tudi izrabim možnost, da denimo v drugih športih, s smučarskim tekom, pozimi opravim del kondicijskega treninga,« se od narave ne loči v nobenem letnem času. Žlahtna krotilka divjih voda je leta 2018 magistrirala na fakulteti za arhitekturo in se podala v nadgradnjo svoje športne poti. »Zdaj, po koncu študija, ni toliko deljenja med interesne panoge, ki me zanimajo, več je časa za osredotočenost in regeneracijo pri športu. Je pa arhitektura še vedno pomemben del mojega življenja, a trenutno prevladuje šport. Ko pomislim, kako sem se med študijem razvijala, vidim neko znanje, ki ga lahko uporabim na različnih področjih. Arhitektura ni ozko usmerjena, je široko področje, zajema in združuje številne panoge. Podobno razmišljanje sem našla v športu, to lahko združujem in si s tem pomagam na vseh področjih,« je vsestranska pridna študentka in z odličji okinčana športnica. Kje na svetu pa jo je najbolj navdušil vplet funkcionalne arhitekture v okolico, da je slednje obdržalo šarm? »V vsaki državi lahko najdeš kakovostno arhitekturo, vsaka je specifična glede na okolje. Ne bi mogla prav izpostaviti nekega kraja.« No, ideja o sodobnem središču za kajak in kanu denimo v Tacnu ima že dolgo brado, idejo arhitekturne rešitve pa je Eva Terčelj podala z naslednjimi besedami: »Tacen že od leta 1991, ko je bil zgrajen umetni kanal, še ni doživel večje prenovitve in posodobitve. A vidi se, da ljudje tja zelo radi zahajajo, predvsem poleti je zelo veliko obiskovalcev, ki se v zelenem okolju zelo dobro počutijo. Modernizacijo vidim v sožitju z zelenjem in naravo, naš šport je v naravi in povezan z vodo. Sicer tudi v trajnostni zasnovi spremljajočih objektov, ki so nujni za funkcioniranje in uporabo ter za organizacijo tekem. A vse predvsem kot zelena arhitektura v sožitju z naravo.«