Na motociklu v ritmu sambe

Ime Franco izhaja iz germanskega jezika in pomeni svoboden človek. Ko pogledate pristnega, 25-letnega dirkača z bujnimi lasmi, morate priznati, da mu to ime ustreza. Franco Morbidelli je s svojim motociklom navajen sprejemati izzive in prestavljati meje zmogljivega, zunaj steze pa ga določa njegovo dobro razpoloženje.
 

Notranja moč

Življenje do njega ni bilo preveč prijazno. Prezgodnja izguba očeta ga je zelo prizadela, a Francu je uspelo poiskati notranjo moč, da je prebrodil težave. Kljub vsemu je izjemno sproščen in vedno nasmejan človek. Mogoče ravno zato, ker je moral prehitro odrasti in se zaveda svojih prioritet v življenju.

Rodil se je v Rimu brazilski materi in italijanskemu očetu. Je otrok dveh kultur. »Od mame Cristine sem podedoval ljubezen do sambe, narave in življenja. Pomirjenost in sprostitev prihajata z brazilske strani moje družine, občutek, da se preprosto prepustim in grem s tokom,« se izpove. »Po očetu Liviu pa sem se naučil biti čim bolj resen. Ti dve duši sobivata v meni. Spominjam se, kako sem bos igral nogomet na belih plažah Recifeja in nogometne turnirje s prijatelji v Tavullii. Prijatelji in motocikli spremljajo moje življenje. Motocikel mi predstavlja svobodo in zabavo. Tako kot samba.«
 

Dveletnik na motociklu

Franco je, ko je bil star komaj dve leti, skočil na majhen motor in se z družino preselil v Tavullio, rojstni kraj Valentina Rossija. Kljub nadarjenosti ni sledil običajni poti preostalih motociklistov, ki običajno začnejo na državnem prvenstvu, nato pa se pridružijo svetovnemu v nižjih razredih. Zaradi finančnih težav je Franco leta 2011 debitiral na evropskem prvenstvu razreda superstock 600 in dosegel prvi uspeh.

Trdo delo se je izplačalo in leta 2013 je osvojil naslov evropskega prvaka. To mu je prineslo tri nastope z ekipo Gresini Racing, sledila pa je prva polna sezona v moto2 leta 2014. Prve stopničke je osvojil v Indianapolisu leta 2015, prve zmage pa se je po 53 dirkah GP veselil v Katarju leta 2017.
 

Prva zmaga

»Moja prva GP-zmaga v Dohi je bila zame zelo čustven dogodek. Težko je verjeti, toda v vseh teh letih nikoli nisem razmišljal o tem, da ne bom zmagal. Pomanjkanje uspeha mi ni bilo v breme, saj sem vedel, da bo prišel kot rezultat trdega dela, in na koncu smo to tudi storili. Uporabljati moraš glavo in še naprej verjeti vase, ne glede na vse. Če ne uporabljate glave, v tem športu ne obstanete dolgo,« pove Franco, ki se dobro spominja svoje prve zmage, ki jo je posvetil očetu Liviu.


Morbidelli je bil od tega dne neustavljiv in je z osmimi zmagami ter dvanajstimi stopničkami dosegel naslov svetovnega prvaka v moto2. »Zakaj se počutim posebnega? To je dolga zgodba. Sem dirkač, ki ni prišel po običajni poti v motoGP, torej skozi moto3 in moto2, kot počne večina drugih. Nasprotno, moje ozadje je superbike. Kljub temu mi je uspelo osvojiti prvenstvo moto2. Imel sem nekaj dobrih rezultatov v motoGP in zdaj želim doseči več. Želim se izboljšati. Zavedam se, da sem hiter, in lahko sem še hitrejši. Pozimi sem trdo delal, da bi postal še boljši motociklist in športnik.«
 

Rossi je njegov prijatelj in tekmec

Franco ve, kako težko je bilo priti do točke, kjer je zdaj, pa tudi, kakšno srečo ima. »Bil sem eden prvih, ki so se Valentinu pridružili na njegovem Ranču. Mislim, da je bilo leta 2012. Takrat smo imeli samo ovalno stezo, t. i. Americana izzivi z Valentinom, Markom Simoncellijem in Mattiajem Pasinijem pa so bili epski.« Njegovi spomini na te čase so še kako živi: »Veliko sem se naučil iz Rossijevih nasvetov na treningih na Ranču pa tudi iz tega, da sem ga preprosto opazoval, kako se giblje, kako vozi. Pomislite samo na otroka, ki vsak dan igra in trenira nogomet z Lionelom Messijem! Valentina poznam že od 13. leta. Na začetku sem bil čustven, nato pa sem začel razlikovati športnika od prijatelja. Od njega sem se veliko naučil.«


Franca Morbidellija je vedno gnala motivacija po napredku in izboljšanju, zato je iz sezone v sezono nadaljeval učenje in premikanje meja. »Od Valentina kot športnika sem se naučil ljubiti to, kar počnemo, ne samo na progi med dirkami, ampak tudi med treningom. Od Valentina kot človeka pa sem se naučil, da je preprostost nekaj, kar dodaja vrednost, in ne obratno.«