DAKAR
Naj živi Argentina
Pred desetimi leti na Dakarju ni bilo niti enega argentinskega motociklista; zdaj je Kevin Benavides kot prvi Južnoameričan zmagal v elitni kategoriji.
Odpri galerijo
Šele pri zadnjem metru je spoznal, da je prvi. FOTO: Ishaan Bhataiya/Monster Energy
Dirkač Monster Energy Honda Racing Teama, ki prihaja iz Salte, je pripadnik nove generacije, ki se je v reli zaljubili po prihodu Dakarja v Južno Ameriko leta 2009.
Poleg zmage Kevina Benavidesa na letošnjem Dakarju v Savdski Arabiji je ekipa Monster Energy Honda z drugim mestom lanskega zmagovalca Dakarja Rickyjem Brabecom dosegla zgodovinsko dvojno zmago, kar je Hondi nazadnje uspelo leta 1987 s Cyrilom Neveujem in Edijem Oriolijem.
»Te sanje lovim že vrsto let in le malo ljudi se zaveda poti, bolečine in napornih treningov, ki so bili potrebni za ta dosežek,« je po 14 dneh dirkanja in 7466 prevoženih kilometrih dejal Benavides. »Žrtvoval sem osebno življenje, da sem tu. Zadovoljstvo je večje od solz, vendar ne morem nehati jokati. Zahvaljujem se vsem ljudem, ki so me podpirali na tej dolgi poti do zmage, začenši z mojo družino. Brat ni mogel končati dirke, a tudi on je del tega uspeha.«
Kevin Benavides, predani enduro motociklist, je leta 2014 blestel na mednarodni preizkušnji ISDE Six Days of San Juan, naslednje leto je presedlal na reli Desafio Ruta 40, s čimer si je prislužil mesto v ekipi Honda South America. Argentinec je leta 2016 prodrl na sceno Dakarja in z impresivnim 4. mestom zasedel časopisne naslove. Po odličnem prvencu je sledila briljantna sezona, v kateri je zmagoval tako doma kot v tujini.
Leta 2017 je bil potrjen kot Hondin tovarniški dirkač, od katerega se je na Dakarju dosti pričakovalo, vendar si je med treningom 15 dni pred začetkom zlomil roko. Ni se predal in se je naslednje leto vrnil še močnejši. Benavides se je uspešno boril z vodilnimi motociklisti, dokler se ni na 10. etapi izgubil, kar ga je na koncu stalo priložnost, da bi zmagal. A tudi uvrstitev na drugo mesto za Matthiasom Walknerjem je bila prelomnica v njegovi karieri.
»Navigacija je bila ključna za zmago na letošnjem Dakarju. To je bil najtežji reli, kar sem jih doživel. Spremembe v vodstvu so bile nenehne in boj ni ponehal. Napetost je bila velika. Kot še nikoli doslej je letos prihajalo do neverjetnih vzponov in padcev. Bili so dnevi, ko smo vodili, dnevi, ko smo izgubljali in ko smo morali loviti druge. To je bila divja vožnja na vlakcu smrti. S potovalno knjižico je bila prava loterija: pravi izziv za možgane. Šest do sedem sprememb smeri v istem polju in črke tako majhne, da postanejo skoraj nevidne, ko se vozite s povprečno hitrostjo 110–120 km/h,« nadaljuje Benavides.
Devetega januarja je Kevin Benavides v bivaku v Hailu praznoval 32. rojstni dan. Takrat si ni mogel predstavljati, da se mu bo kmalu uresničila največja želja. »Če se ozrem, je bila to nora dirka s stalnimi preobrati. Zmagal sem na 9. etapi, toda moj brat je utrpel nesrečo in bil sem v skrbeh zanj, nato se je ponesrečil še Nacho, ki je vodil v skupnem seštevku, Joan Barreda pa je na 11. etapi, le en dan pred koncem, končal z odstopom.« Z umikom močnih tekmecev, kot so Toby Price, Nacho Cornejo in Joan Barreda, je boj za naslov tako potekal med Argentincem in njegovim moštvenim kolegom ter branilcem naslova Rickyjem Brabecom in KTM-ovim dirkačem Samom Sunderlandom.
Za zmago potrebuješ ekipo in na predvečer zadnje etape, dolge 455 km, s 225 km specialne etape od Janbuja do Džede, je imela ekipa Monster Energy Honda Team dva dirkača, ki sta se borila za naslov: Benavidesa in Brabeca. Bila je še posebno vroča in suha noč. Ob 5.30 je bilo še temno, ko je Kevin Benavides stopil iz ekipnega avtodoma. Vžgal je motocikel in ekipa je njegove prve metre pospremila s ploskanjem. Enako je storila za Rickyja. Hrumenje motociklov in ploskanje mehanikov sta bili edino slovo ekipe od junakov, ki sta se spoprijela z največjim izzivom.
»Nemogoče je odpeljati popoln Dakar. Storil sem napake in utrpel bolečine. Padel sem, si prerezal nos, močno nabil oba gležnja, a želja po zmagi je prevladala. Šele pri zadnjem metru sem spoznal, da sem zmagal.« Kevin Benavides je usmeril prst v nebo in v objemu mehanikov svojo prvo zmago na Dakarju posvetil osebi, ki je bila vedno z njim. Paulu Goncalvesu, ekipnemu kolegu, ki se je leta 2020 na Dakarju smrtno ponesrečil.
Ta dan je bil sicer najhitrejši Ricky Brabec, a to ni bilo dovolj za zlato tuareško trofejo. Toda Američan je Hondi prinesel fantastično dvojno zmago, kar je le potrditev, da je zmaga na Dakarju skupinsko delo. Posamezniki lahko zmagajo, toda za njimi stoji ekipa, ki živi iste sanje, daje vse od sebe in jim je vedno na razpolago.
Kevin Benavides ob zmagi na reliju Dakar FOTO: Cristiano Barni/Monster Energy
Poleg zmage Kevina Benavidesa na letošnjem Dakarju v Savdski Arabiji je ekipa Monster Energy Honda z drugim mestom lanskega zmagovalca Dakarja Rickyjem Brabecom dosegla zgodovinsko dvojno zmago, kar je Hondi nazadnje uspelo leta 1987 s Cyrilom Neveujem in Edijem Oriolijem.
Uresničene sanje
»Te sanje lovim že vrsto let in le malo ljudi se zaveda poti, bolečine in napornih treningov, ki so bili potrebni za ta dosežek,« je po 14 dneh dirkanja in 7466 prevoženih kilometrih dejal Benavides. »Žrtvoval sem osebno življenje, da sem tu. Zadovoljstvo je večje od solz, vendar ne morem nehati jokati. Zahvaljujem se vsem ljudem, ki so me podpirali na tej dolgi poti do zmage, začenši z mojo družino. Brat ni mogel končati dirke, a tudi on je del tega uspeha.«
Kevin Benavides, predani enduro motociklist, je leta 2014 blestel na mednarodni preizkušnji ISDE Six Days of San Juan, naslednje leto je presedlal na reli Desafio Ruta 40, s čimer si je prislužil mesto v ekipi Honda South America. Argentinec je leta 2016 prodrl na sceno Dakarja in z impresivnim 4. mestom zasedel časopisne naslove. Po odličnem prvencu je sledila briljantna sezona, v kateri je zmagoval tako doma kot v tujini.
Leta 2017 je bil potrjen kot Hondin tovarniški dirkač, od katerega se je na Dakarju dosti pričakovalo, vendar si je med treningom 15 dni pred začetkom zlomil roko. Ni se predal in se je naslednje leto vrnil še močnejši. Benavides se je uspešno boril z vodilnimi motociklisti, dokler se ni na 10. etapi izgubil, kar ga je na koncu stalo priložnost, da bi zmagal. A tudi uvrstitev na drugo mesto za Matthiasom Walknerjem je bila prelomnica v njegovi karieri.
Ekipa Monster Energy Honda FOTO: Julien Delfosse/Monster Energy
»Navigacija je bila ključna za zmago na letošnjem Dakarju. To je bil najtežji reli, kar sem jih doživel. Spremembe v vodstvu so bile nenehne in boj ni ponehal. Napetost je bila velika. Kot še nikoli doslej je letos prihajalo do neverjetnih vzponov in padcev. Bili so dnevi, ko smo vodili, dnevi, ko smo izgubljali in ko smo morali loviti druge. To je bila divja vožnja na vlakcu smrti. S potovalno knjižico je bila prava loterija: pravi izziv za možgane. Šest do sedem sprememb smeri v istem polju in črke tako majhne, da postanejo skoraj nevidne, ko se vozite s povprečno hitrostjo 110–120 km/h,« nadaljuje Benavides.
Najboljše rojstnodnevno darilo
Devetega januarja je Kevin Benavides v bivaku v Hailu praznoval 32. rojstni dan. Takrat si ni mogel predstavljati, da se mu bo kmalu uresničila največja želja. »Če se ozrem, je bila to nora dirka s stalnimi preobrati. Zmagal sem na 9. etapi, toda moj brat je utrpel nesrečo in bil sem v skrbeh zanj, nato se je ponesrečil še Nacho, ki je vodil v skupnem seštevku, Joan Barreda pa je na 11. etapi, le en dan pred koncem, končal z odstopom.« Z umikom močnih tekmecev, kot so Toby Price, Nacho Cornejo in Joan Barreda, je boj za naslov tako potekal med Argentincem in njegovim moštvenim kolegom ter branilcem naslova Rickyjem Brabecom in KTM-ovim dirkačem Samom Sunderlandom.
Zmago je posvetil ekipnemu kolegu Paulu Goncalvesu, ki se je smrtno ponesrečil na lanskem Dakarju.
Za zmago potrebuješ ekipo in na predvečer zadnje etape, dolge 455 km, s 225 km specialne etape od Janbuja do Džede, je imela ekipa Monster Energy Honda Team dva dirkača, ki sta se borila za naslov: Benavidesa in Brabeca. Bila je še posebno vroča in suha noč. Ob 5.30 je bilo še temno, ko je Kevin Benavides stopil iz ekipnega avtodoma. Vžgal je motocikel in ekipa je njegove prve metre pospremila s ploskanjem. Enako je storila za Rickyja. Hrumenje motociklov in ploskanje mehanikov sta bili edino slovo ekipe od junakov, ki sta se spoprijela z največjim izzivom.
Negotovost do zadnjega metra
»Nemogoče je odpeljati popoln Dakar. Storil sem napake in utrpel bolečine. Padel sem, si prerezal nos, močno nabil oba gležnja, a želja po zmagi je prevladala. Šele pri zadnjem metru sem spoznal, da sem zmagal.« Kevin Benavides je usmeril prst v nebo in v objemu mehanikov svojo prvo zmago na Dakarju posvetil osebi, ki je bila vedno z njim. Paulu Goncalvesu, ekipnemu kolegu, ki se je leta 2020 na Dakarju smrtno ponesrečil.
To je bila nora dirka s stalnimi preobrati.
Ta dan je bil sicer najhitrejši Ricky Brabec, a to ni bilo dovolj za zlato tuareško trofejo. Toda Američan je Hondi prinesel fantastično dvojno zmago, kar je le potrditev, da je zmaga na Dakarju skupinsko delo. Posamezniki lahko zmagajo, toda za njimi stoji ekipa, ki živi iste sanje, daje vse od sebe in jim je vedno na razpolago.
