Najljubši od šestih naslovov s Šmartnim
Sedemdeseta so nova petdeseta, je novodobni izrek všeč Bojanu Prašnikarju, ki bo danes (v več poskusih) upihnil 70 sveč. Za mnoge najboljši slovenski trener se na dnevni ravni ne ukvarja več z nogometom, kot predsednik Zveze nogometnih trenerjev pa ima skupaj s predsednikom strokovnega sveta na NZS Zdenkom Verdenikom še vedno precejšen vpliv. V Šmartnem ob Paki pa tudi na jesen življenja prekipeva od energije. Kar verjemite mu, kadar vam reče, da nima časa, ker je v »penziji«.
»Minilo je, kot bi mignil. A dobro se počutim. Zavedam se, da nismo več mladi, nismo novi, in se moramo temu prilagoditi. Če je kaj dobrega s staranjem, z leti postajaš bolj moder in se sprijazniš s stvarmi. Pri 60.000 kilometrih je tudi za avto pač potreben veliki servis,« je s prispodobo postregel trener, ki je vodil sedem slovenskih klubov, bil z Mariborom štirikrat slovenski prvak in ga v sezoni 1999/2000 prvič pripeljal v ligo prvakov. Prvak je bil tudi z Olimpijo, v treh obdobjih pa je bil slovenski selektor, tudi prvi po osamosvojitvi (1991-93).
Zdravstcvene avanture
Velik servis je imel pred kratkim, ko je drugič operiral kolk. Toda njegova zdravstvene avanture so se začele zelo zgodaj. »Že ko sem bil star šest let, pa tam do 12. ali 13. leta, so mi prepovedali ukvarjanje s športom, ker sem imel senco na pljučih. A sem se vseeno z vrstniki podil za žogo. Potem sem pri dvajsetih zaradi padca izgubil vranico. Spet so mi rekli, konec športa, konec faksa. Pet let kasneje sem odigral prvenstveno tekmo za Šmartno in dal štiri gole Beltincem. Tudi Fakulteto za šport sem končal,« je ovire preskakoval Prašnikar, ki je vodil tudi ciprski Limasol in nemški Energie Cottbus.
Prašnikar je bil nekaj časa profesor telesne vzgoje na celjski Kajuhovi gimnaziji, kjer je bil pred tem dijak. Hkrati je bil tudi trener Elkroja, Celja in Mure, profesionalna trenerska kariera pa je zaživela z osamosvojitvijo Slovenije. Čeprav mu v življenjepisu piše, da je osvojil pet naslovov slovenskega prvaka, si za največji uspeh šteje, da je bil s Šmartnim prvi v slovenski ligi: »Vedno rečem, da sem bil s tremi klubi šestkrat prvak.«
Zajahal svojo hondo
Nogomet še zdaleč ni njegova edina strast. »Bil sem strasten smučar. Zelene površine sem zamenjal za bele. Presmučal sem praktično vso Evropo. Ko sem imel prvo operacijo kolka, sem šel smučat, a tista operacija ni uspela. Po drugem posegu pa se mi je stanje noge bistveno izboljšalo in zdaj ne želim več tvegati,« se je sprijaznil Prašnikar, ki se je podal na vodo. »Prebrodil sem ves Jadran, toda prišla je korona in čoln sem prodal,« se je končala še ena avantura za Prašnikarja, ki se je ogrel za drugačno obliko transporta ... »Motor. Imam hondo, 750 ccm, in še eno 350-kubično. Po Savinjskih Alpah čez Logarsko dolino in po Avstriji se odpravim.«
Nekajkrat na leto gre v Nemčijo, kjer igra njegova 24-letna hčerka Lara. »Ravno naslednji teden grem v München, kjer bo igrala Lara z Eintrachtom. Dobro ji gre, odigrala je že več tekem, kot sem jih jaz imel s Cottbusom. A vedno ji rečem, da sem še vedno boljši, kajti jaz sem premagal Bayern, ona še ne,« se pohvali.
