FRANČEK GORAZD TIRŠEK
Nanijeva specialiteta so klobase
Slovenski paralimpijec Franček Gorazd Tiršek, dobitnik srebrne in bronaste medalje v Tokiu, pomaga mami Ireni voditi domačo gostilno.
Odpri galerijo
»Tole še povem: Nani je bil kot otrok zelo pedanten. Ko se je lotil risanja slike, je vztrajal do konca in končal šele takrat, ko je bilo tako, kot si je zamislil,« se mama Irena spomni petletnega fantiča. FOTOGRAFIJE: Drago Perko
Gornji Grad se je včeraj kopal v soncu. V pričakovanju praznika. Jutri zvečer oz. v ponedeljek zgodaj zjutraj se domov, tja v rodni Gornji Grad, vrača 46-letni paralimpijec parastrelec Franček Gorazd Tiršek, ki je do sinoči, ko smo tole pisali, osvojil dve paralimpijski kolajni.
Danes zjutraj ima še eno tekmo, Gornji Grad ne bo spal. Frančkova mama Irena bo pokonci, 68 let ima, tako ali tako vstaja nekaj pred peto. Vodi Gostilno pri Jošku, ki ima bogato tradicijo. Včeraj je lepo dišalo iz kuhinje, nekaj pred 10. uro smo prišli k hiši, Irena Tiršek, Frančkova mama, in sodelavka sta pripravljali malice, delavci so naročili pasulj s suhim mesom, drugi so se odločili za pečenko s krompirjem. »Par minut prosim počakajte,« se je priporočila gostiteljica Irena, potem pa hitro prisedla k mizi.
»Rojena sem bila v Gornjem Gradu, gostilna ima dolgo tradicijo. Starši so odločili, da ostanem doma in vodim tole naprej. To so bili še časi, ko smo otroci ubogali,« smeje doda urejena, topla in prisrčna gospa. Moža je spoznala v domači gostilni, bil je mesar iz Savinjske doline, leta 1973 sta se vzela, ustvarila sta si dom, rodila sta se jima hči Nika in sin Franček Gorazd. Hči se je omožila, Franček Gorazd je ostal doma. Življenje Ireno preizkuša, z vsemi izzivi pa se spopade hrabro in junaško.
»Ko je bilo hčerki pet let, se je z bratrancem igrala, premikala sta prazno omaro, ob tem pa se je odvil vijak pri neonski luči. Zadela sta jo, steklo ji je padlo v oko, tako da se je poškodovalo, potem pa si je z roko še obrisala okoli veke. Odpeljali smo jo v celjsko bolnišnico, tam so mi rekli, da bo pač tako ostalo. Pa sem rekla, da tako pač ne more biti, že iz estetskega razloga. Pomoč smo poiskali v Ljubljani, kjer so nekako uredili oko tako, da ga je začela odpirati. Ko so videli, kako sem se angažirala, mi je dr. Dovšak pomagal, da sem prišla v stik z zdravniki iz Beograda. Tam so jo operirali, oko odpira, ima lečo, vidi dobro, danes je mati dveh otrok in profesorica, vse je prišlo na svoje mesto,« opiše prvo izkušnjo, ki je dobila srečen epilog.
Leta 2003 je prišla nova preizkušnja. Sin Nani, kot ga kličejo vsi v Gornjem Gradu, se je s prijatelji popeljal z avtom, ta je padel v grapo. »Ni hujšega za mamo, kot da se otroku kaj zgodi,« se spominja tega dne. Padel je iz avta, poškodbe pa take, da je tetraplegik. Zdravniki domačim niso dajali velikih upov. »Brez besed sem bila, ko sem ga videla. V Celju sem ga obiskala, ležal je v komi. Ko se je zbudil, sam ni mogel nič. Hranili so ga po žlički. Pred nesrečo je bil poln življenja, potem pa kot bilka. A sem verjela, da se bo iz tega izkopal, da bo zmogel živeti samostojno. To se je tudi zgodilo,« nadaljuje Irena, ki se še kako dobro spomni dne, ko ga je videla hoditi. Bilo je v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča v Ljubljani.
»To so trenutki, ko te oblije nepopisna sreča. Ni obupal, tudi mi nismo obupali. Tudi molila sem veliko, prav molitev je bila moja velika tolažba!« ne skriva Irena. Nani se je po nesreči vrnil domov, hitro je našel smisel v športu, ki ga je imel rad kot otrok. Bil je lokostrelec, dobro pa je igral tudi mali nogomet. »Bil je vztrajen igralec, vedno je pokrival najboljše nasprotnike. Veliko turnirjev smo osvojili po njegovi zaslugi,« nam zaupa Milan Mekiš, predsednik ŠD Gornji Grad. »Ko je prišel po nesreči domov, je potreboval izziv, našel ga je v strelstvu. Izjemno se je trudil, da nas je prepričal, da smo ga jemali resno,« iskreno prizna danes do neba na Nanija ponosni Milan. Mama Irena pa pristavi, da je že imel izkušnje s strelstvom, saj je bil lovec. »Z vsakim uspehom, ki ga je dosegel, mu je zrasla samozavest, predvsem pa je osebnostno rasel,« upravičeno ponosno nadaljuje mama, ki je danes sinova velika navijačica! Skupaj živita doma.
»Na tekme ne hodim, so predaleč, sem pa vesela in ponosna, ganjena sem bila, ko je osvojil dve medalji v Tokiu,« navrže in ne skriva solza sreče.
Še vedno vstaja ob pol petih, skuha kavo prvim gostom, potem pa nadaljuje delo v kuhinji. Tja do popoldneva, potem pa v nabavo in pripravo za nov dan. Kar 14 let je že vdova, mož Franc je umrl prehitro. Energije ji ne zmanjka. »Ta poklic moraš imeti rad. To ni za osem ur, potem pozabiš na vse ali pa si prost,« iskreno doda. Bolniške ni poznala, ves čas je trdo delala, kljubovala je tudi svoji bolezni in zmagala. Mama in prijatelji povedo, da se Nani dva meseca pred veliko tekmo umakne, takrat mu dajo mir. »Ni mu bilo lahko pred igrami v Tokiu. Potreboval je mir, pritisk in pričakovanja so bili veliki. Ni hotel razočarati ne sebe ne drugih. Vedel pa je, česa je sposoben. Vse je podredil cilju,« pove mama, ki se veseli sinove vrnitve.
»Ko pride domov, najraje poje kako specialiteto iz divjačinskega mesa pa nekaj na žlico ne sme manjkati,« nadaljuje Irena, ki ji je sin v veliko pomoč tudi doma. »Če je treba, sprejme naročilo ali priskrbi, če je treba kam na hitro. Razbremeni me tudi, da gre na banko,« opiše njegov delokrog. »Po očetu je tudi mesar, enkrat ali dvakrat na leto dela klobase, pečenice in krvavice so njegova specialiteta,« še izvemo na obisku pri Tirškovih. Mama Irena pohvali tudi domačo občino Gornji Grad, župana Antona Špeha in direktorja občinske uprave Zdenka Purnata, domačini za svojega junaka pripravljajo sprejem, kot ga še ni bilo. Menda bodo kraj celo preimenovali!
Pa Irena? Danes je pomirjena. Življenje jo je preizkušalo. Je ponosna babi dveh vnukov, ki imata strica Nanija izjemno rada, vesela je, ker se dobro razumejo. »Pa vesela sem, ker je sin uspešen pri tem, kar dela. Pa tudi zato, ker ima prijateljico Leo, s katero se zelo dobro razume, pogosto sta skupaj, imata skupne cilje,« sklene Irena, zlata mama našega srebrnega Nanija, ki so mu v veliko oporo tudi v Strelskem društvu Mrož, Občini Velenje in Športni zvezi Velenje.
Dve kolajni, iz Ria in Londona, bosta v teh dneh dobili eminentno družbo iz Tokia!
Danes zjutraj ima še eno tekmo, Gornji Grad ne bo spal. Frančkova mama Irena bo pokonci, 68 let ima, tako ali tako vstaja nekaj pred peto. Vodi Gostilno pri Jošku, ki ima bogato tradicijo. Včeraj je lepo dišalo iz kuhinje, nekaj pred 10. uro smo prišli k hiši, Irena Tiršek, Frančkova mama, in sodelavka sta pripravljali malice, delavci so naročili pasulj s suhim mesom, drugi so se odločili za pečenko s krompirjem. »Par minut prosim počakajte,« se je priporočila gostiteljica Irena, potem pa hitro prisedla k mizi.
»Rojena sem bila v Gornjem Gradu, gostilna ima dolgo tradicijo. Starši so odločili, da ostanem doma in vodim tole naprej. To so bili še časi, ko smo otroci ubogali,« smeje doda urejena, topla in prisrčna gospa. Moža je spoznala v domači gostilni, bil je mesar iz Savinjske doline, leta 1973 sta se vzela, ustvarila sta si dom, rodila sta se jima hči Nika in sin Franček Gorazd. Hči se je omožila, Franček Gorazd je ostal doma. Življenje Ireno preizkuša, z vsemi izzivi pa se spopade hrabro in junaško.
Spomin na prvo odličje iz leta 2012 v domači gostilni
»Ko je bilo hčerki pet let, se je z bratrancem igrala, premikala sta prazno omaro, ob tem pa se je odvil vijak pri neonski luči. Zadela sta jo, steklo ji je padlo v oko, tako da se je poškodovalo, potem pa si je z roko še obrisala okoli veke. Odpeljali smo jo v celjsko bolnišnico, tam so mi rekli, da bo pač tako ostalo. Pa sem rekla, da tako pač ne more biti, že iz estetskega razloga. Pomoč smo poiskali v Ljubljani, kjer so nekako uredili oko tako, da ga je začela odpirati. Ko so videli, kako sem se angažirala, mi je dr. Dovšak pomagal, da sem prišla v stik z zdravniki iz Beograda. Tam so jo operirali, oko odpira, ima lečo, vidi dobro, danes je mati dveh otrok in profesorica, vse je prišlo na svoje mesto,« opiše prvo izkušnjo, ki je dobila srečen epilog.
Solze sreče, ko je shodil
Leta 2003 je prišla nova preizkušnja. Sin Nani, kot ga kličejo vsi v Gornjem Gradu, se je s prijatelji popeljal z avtom, ta je padel v grapo. »Ni hujšega za mamo, kot da se otroku kaj zgodi,« se spominja tega dne. Padel je iz avta, poškodbe pa take, da je tetraplegik. Zdravniki domačim niso dajali velikih upov. »Brez besed sem bila, ko sem ga videla. V Celju sem ga obiskala, ležal je v komi. Ko se je zbudil, sam ni mogel nič. Hranili so ga po žlički. Pred nesrečo je bil poln življenja, potem pa kot bilka. A sem verjela, da se bo iz tega izkopal, da bo zmogel živeti samostojno. To se je tudi zgodilo,« nadaljuje Irena, ki se še kako dobro spomni dne, ko ga je videla hoditi. Bilo je v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča v Ljubljani.
»To so trenutki, ko te oblije nepopisna sreča. Ni obupal, tudi mi nismo obupali. Tudi molila sem veliko, prav molitev je bila moja velika tolažba!« ne skriva Irena. Nani se je po nesreči vrnil domov, hitro je našel smisel v športu, ki ga je imel rad kot otrok. Bil je lokostrelec, dobro pa je igral tudi mali nogomet. »Bil je vztrajen igralec, vedno je pokrival najboljše nasprotnike. Veliko turnirjev smo osvojili po njegovi zaslugi,« nam zaupa Milan Mekiš, predsednik ŠD Gornji Grad. »Ko je prišel po nesreči domov, je potreboval izziv, našel ga je v strelstvu. Izjemno se je trudil, da nas je prepričal, da smo ga jemali resno,« iskreno prizna danes do neba na Nanija ponosni Milan. Mama Irena pa pristavi, da je že imel izkušnje s strelstvom, saj je bil lovec. »Z vsakim uspehom, ki ga je dosegel, mu je zrasla samozavest, predvsem pa je osebnostno rasel,« upravičeno ponosno nadaljuje mama, ki je danes sinova velika navijačica! Skupaj živita doma.
V gostilni ne manjka Nanijevih slik.
»Na tekme ne hodim, so predaleč, sem pa vesela in ponosna, ganjena sem bila, ko je osvojil dve medalji v Tokiu,« navrže in ne skriva solza sreče.
Ponosna babi
Še vedno vstaja ob pol petih, skuha kavo prvim gostom, potem pa nadaljuje delo v kuhinji. Tja do popoldneva, potem pa v nabavo in pripravo za nov dan. Kar 14 let je že vdova, mož Franc je umrl prehitro. Energije ji ne zmanjka. »Ta poklic moraš imeti rad. To ni za osem ur, potem pozabiš na vse ali pa si prost,« iskreno doda. Bolniške ni poznala, ves čas je trdo delala, kljubovala je tudi svoji bolezni in zmagala. Mama in prijatelji povedo, da se Nani dva meseca pred veliko tekmo umakne, takrat mu dajo mir. »Ni mu bilo lahko pred igrami v Tokiu. Potreboval je mir, pritisk in pričakovanja so bili veliki. Ni hotel razočarati ne sebe ne drugih. Vedel pa je, česa je sposoben. Vse je podredil cilju,« pove mama, ki se veseli sinove vrnitve.
Zvonovi za olimpijcaV kraju, kjer stoji po prostornini največja katedrala v Sloveniji, katedrala sv. Mohorja in Fortunata, srečamo tudi dušnega pastirja Ivana Šumljaka, šest let je v Gornjem Gradu. Ko je Nani osvojili kolajni, je od sreče vklopil zvonove! »Soočil se je s svojo preizkušnjo, s športom si je osmislil življenje. To nam govori o tem, kako pomembno je zdravje,« pove sogovornik in opozori, da kolajni nista le športni uspeh, ampak tudi navdih za vse. »Ko pride Nani, bo noro,« se veseli Milan, ki često pride na obisk. »Rad reče pridi, bova probala tole jelenovo salamo. Nareže, potem pa razdeli po mizah v gostilni. Dober človek je. Pa še tole vam povem: Nani bo medaljo prinesel tudi z naslednjih iger v Parizu!« še izvemo za slovo.
»Ko pride domov, najraje poje kako specialiteto iz divjačinskega mesa pa nekaj na žlico ne sme manjkati,« nadaljuje Irena, ki ji je sin v veliko pomoč tudi doma. »Če je treba, sprejme naročilo ali priskrbi, če je treba kam na hitro. Razbremeni me tudi, da gre na banko,« opiše njegov delokrog. »Po očetu je tudi mesar, enkrat ali dvakrat na leto dela klobase, pečenice in krvavice so njegova specialiteta,« še izvemo na obisku pri Tirškovih. Mama Irena pohvali tudi domačo občino Gornji Grad, župana Antona Špeha in direktorja občinske uprave Zdenka Purnata, domačini za svojega junaka pripravljajo sprejem, kot ga še ni bilo. Menda bodo kraj celo preimenovali!
Osvojil je že štiri paralimpijske kolajne. Vse pod taktirko selektorice Polone Sladič.
Pa Irena? Danes je pomirjena. Življenje jo je preizkušalo. Je ponosna babi dveh vnukov, ki imata strica Nanija izjemno rada, vesela je, ker se dobro razumejo. »Pa vesela sem, ker je sin uspešen pri tem, kar dela. Pa tudi zato, ker ima prijateljico Leo, s katero se zelo dobro razume, pogosto sta skupaj, imata skupne cilje,« sklene Irena, zlata mama našega srebrnega Nanija, ki so mu v veliko oporo tudi v Strelskem društvu Mrož, Občini Velenje in Športni zvezi Velenje.
