Nasvet Dončiću: Ni treba vedno poslušati trenerja!

Jugoslavija je leta 1970 gostila 6. svetovno košarkarsko prvenstvo, sploh prvo v Evropi! Zaključni turnir je med 16. in 24. majem potekal v Ljubljani v Hali Tivoli, kjer je naša reprezentanca s kapetanom, danes 82-letnim Ivom Daneuom, postala svetovni prvak.



S tedanjim kapetanom smo obujali spomine na evforijo, ki je zajela vso nekdanjo državo, na krilih navijačev pa je Jugoslavija segla po prvem od treh naslovov najboljšega na svetu.

Kako vam gre v teh koronačasih?
»Sem trpežen človek, marsikaj prenesem. Sem pa malce manj s prijatelji po gostilnah. Zato tudi pazim na težo, zame kuha in skrbi žena. Bolj ali manj sem doma. Pa saj to ni problem. So ljudje na tem svetu, ki imajo večje in hujše težave. Imamo tudi srečo, da živimo na takem koncu Ljubljane, kjer je na 200 metrov vse na dosegu roke: trgovina Mercator, Žitova pekarna in lekarna. Ko pa se odpravim ven, si nadenem masko.«

Kdo v teh dneh hodi po trgovinah?
»Prve tri tedne sem hodil jaz, ker je bila žena prehlajena že pred izbruhom virusa. Pihalo je, pa ni imela šala. Zdaj hodi ona, sam stopim po časopise.«

Minuli mesec sta praznovala 55 let zakona!
»Poročila sva se 17. aprila 1965, 55 let je že. To je kar lepa doba.«

Zagotovo, čestitke! Kje tiči skrivnost?
»Poznala sva se že deset let pred poroko. Resnično imava dolg stalež. Sem eden redkih Slovencev, ki ni ločen. Zdržala sva, prenašala me je, jaz pa njo.«

Je bilo v teh dneh še kaj več časa za obujanje spominov, ne nazadnje zaznamujemo 50 let od začetka svetovnega prvenstva in naslova svetovnega prvaka, ki ste ga 24. maja 1970 osvojili v Ljubljani.
»Niti ne, morda je nekaj več zanimanja zadnje čase prav v Sloveniji. Sicer sem v stiku s prijatelji, soigralci iz Srbije, Hrvaške. Ne obremenjujem se s tem. Predvsem me ta obletnica spomni, da sem danes 50 let starejši, kot sem bil na tekmovanju. Pa sem bil že takrat malce star, 32 sem jih imel.«

S kom ohranjate stik?
»Z Beograjčani: Nemanjo Đurićem, Dragutinom Čermakom, Dragoslavom Ražnatovićem, vidim se tudi z Vladimirjem Cvetkovićem, čeprav sva bila en čas na bojni nogi, a sva spet prijatelja. Pa s Hrvati se slišim, Petrom Skansijem, Ratkom Tvrdićem, Damirjem Šolmanom, Josipom Giergio pa tudi z Lazarjem Lečićem. Bil je pomočnik Ranka Žeravice na svetovnem prvenstvu v Ljubljani, pozneje tudi trener Olimpije, danes smo družinski prijatelji. V minulih dneh, predvsem 1. in 9. maja, sem dobil precej sporočil s partizanskimi pesmimi.«

Načrtujete kako snidenje?
»Praviloma sem jih organiziral jaz, navezal sem jih na rojstne dneve še treh prijateljev, Petra Kralja, Igorja Jelnikarja in Marka Vrhovca, vsi smo bili rojeni leta 1937. Petra žal ni več med nami. Na pet let smo slavili, in takrat sem povabil tudi svoje prijatelje iz celotne nekdanje Jugoslavije. Zdaj sem malce omagal, tudi po finančni plati. Ne zmorem, da bi več gostil toliko ljudi, nazadnje je bilo to za mojo 80-letnico. Smo se pa nekaj pogovarjali, zadeve je vodil Miklavž Sever, da bi ob tem jubileju naredili nekaj skupaj s Halo Tivoli. A je zaradi koronavirusa padlo v vodo, Košarkarska zveza Slovenije pa nima interesa za take stvari. Pa bi bilo lepo, če bi nas zbrala.«

Zakaj se zdi, da v Sloveniji takim zadevam ne znamo dati pravega pomena?
»Ne vem, ne bi bil rad preveč kritičen do Slovenije in Slovencev. A če bi bilo to svetovno prvenstvo kjer koli drugje na območju nekdanje Jugoslavije, bi iz tega zdaj naredili velik pomp. Pa saj osebno tega pompa ne želim, ampak malce bi se pa bilo vseeno dobro spomniti tega.«

Leta 1970 se je prvenstvo v Ljubljani začelo ... Kje pa ste bili na pripravah?
»Opravili smo jih v Avstriji v zimskem smučarskem središču Bad Kleinkirchheim, bivali smo v elitnem hotelu Pulverer. Tam so bile številne noblese, starejše baronice, ki so bile že vdove. Spomnim se, kako je Zoran Slavnić delal iz kruha kroglice in jih obstreljeval, Slavnić je bil lump. Tudi med kondicijskimi vajami je zabušaval, misleč, da ga selektor Ranko Žeravica ne vidi. Tako on kot Cvetković sta ostala brez nastopa. Ne vem pa, zakaj ga ni vzel v reprezentanco. Morda tudi na osnovi posebnih testov, ki jih je pripravil za nas selektor Žeravica. Take teste so uporabljali tudi v ameriški vojski. Vprašanja so bila tudi taka, s kom bi šel v kino, s kom bi šel v kino, če bi imel dekle ...«

Vi ste prvenstvo odigrali poškodovani.
»Januarja 1970 sem si na lepem v 2. polčasu tekme proti Radničkemu natrgal zadnjo ložo oz. stegensko mišico na desni nogi. Zato sem nosil gumijasto nogavico. Če prvenstvo ne bi bilo v Ljubljani, ne bi igral. Pa so rekli, da se bojijo, da bodo ljudje bojkotirali prvenstvo, če me ne bo.«

Zakaj?
»Selektor Žeravica je leta 1967 za evropsko prvenstvo pomladil reprezentanco, za nas starejše ni bilo več prostora. Smo pa prej prav tako leta 1967 postali svetovni podprvaki. Pomlajena ekipa je na evropskem prvenstvu na Finskem po spletu okoliščin izpadla in pristala na 9. mestu. Novinarji so po tem neuspehu bombardirali selektorja, da je nas starejše spet vrnil v ekipo. Leta 1968 smo bili olimpijski podprvaki, leta 1969 pa drugi na EP v Italiji. Žeravici nisem nikoli zameril, ker me je 1967. umaknil. Ostala sva dobra prijatelja!«

V Ljubljani ste potem vendarle igrali.
»Smo, a mi je žal, ker so me imeli ljudje v drugačnem spominu. Skupaj sem dosegel 10 točk, več sem jih dosegal na posamezni tekmi, na parketu sem prebil 64 minut.«

Ste imeli dogovor s selektorjem, koliko boste igrali?
»Rečeno je bilo, da me pošlje v igro, ko me potrebuje. A čim manj. Po eni nogi sem skakal. Bal sem se, da se situacija poslabša. Dejansko sem se po levi nogi šlepal po parketu.«

Med prvenstvom niste bivali v Ljubljani.
»Bili smo na Bledu v Park hotelu, od tam smo se vozili na treninge in tekme. Prometa ni bilo veliko, uro smo porabili.«

Kaj ste delali med vožnjo?
»Ni bilo tišine, v avtobusu je bilo vedno veselo, veliko šaljivcev je bilo na kupu. Ob tem se spomnim na svetovno prvenstvo leta 1963 v Braziliji: za šest kilometrov od dvorane do hotela smo potrebovali dve uri, čeprav smo imeli policijsko spremstvo spredaj in zadaj in še po dva policaja na stopnici avtobusa. To je bil spektakel, kot bi gledal film. Kdo bi ob tem še razmišljal o tekmi.«

Je bilo pred začetkom svetovnega prvenstva kaj pritiska?
»Rekli so, da je bil, jaz ga nisem čutil. Lahko sem prenašal vse skupaj. Več treme sem imel proti ekipam, od katerih smo bili na papirju boljši. Proti ZDA, Braziliji in Sovjetski zvezi nismo imeli kaj izgubiti.«

Jugoslavija je uvodoma s 66:63 ugnala Italijo, potem je s kar 80:55 padla Brazilija, zatem še Čehoslovaška (94:84) in Urugvaj (63:45). Naslov ste potrdili proti ZDA (70:63), poraz na zadnji tekmi proti Sovjetski zvezi (72:87) pa ni bil usoden.
»Na prvi tekmi proti Italiji smo imeli tremo, tudi Josip Broz - Tito je bil na tekmi, komaj smo zmagali. Proti Braziliji je bilo zelo dobro, niti v igro mi ni bilo treba vstopiti. Proti Čehoslovaški in Urugvaju smo se potrudili. Sem pa večkrat poudaril, da v športu ne gre brez sreče, ki pa spremlja hrabre. Kakovost dobrih ekip je, da zmagujejo tudi s slabšo igro.


Ob tem pa smo imeli izjemno podporo s tribun, publika je bila naš šesti igralec. Vsa država je dihala z nami! Nihče ni še nikoli omenil, da je bilo na tekmah tudi do 300 gledalcev več v dvorani. Izredni študentje na arhitekturi so ponaredili vstopnice, sedeli so na stopnicah. Reditelji iz tega niso delali težav. V dvorani ni bilo incidentov, petard. Če bi se to zgodilo, bi šel tudi sam za mikrofon in jim navil ušesa.«

Ključna je bila zmaga proti ZDA, v eni od minut odmora je selektor Ranko Žeravica dejal, da morate zdržati.
»V dvorani je bilo tako bučno, da včasih trenerja nisi niti slišal. Dostikrat smo igrali, ne da bi nam dajal kdo kake napotke. Seveda smo si želeli te zmage proti ZDA. Sem pa pred časom tudi Luki Dončiću dejal, skupaj smo nekaj snemali, da zna in ve toliko, da mu ni treba vedno poslušati trenerja. Dobrodušno se je nasmehnil.«

Ravno proti ZDA ste dosegli pomembne štiri točke!
»V igro sem stopil pet minut pred koncem, ko smo vodili za dve oz. štiri točke. En koš sem dosegel z horogom, drugega pa iz skok šuta z leve. Nisem se silil. Takrat je dobro igral Nikola Plečaš pa Petar Skansi je bil tu. Dve zmagi nam je priboril Krešimir Ćosić. Bili smo kolektiv, vsak je prispeval svoje. Ranko Žeravica je imel teorijo, da ima enakovrednih 12 igralcev. Košarkarjev, ki so izstopali, kot npr. Radivoj Korać ali jaz, ni maral. A sem se vklopil. Če mi ni šel met, sem podajal. Če sem zadeval, sem več metal.«

Poraz na zadnji tekmi proti Sovjetski zvezi (72:87) ni bil usoden.
»Slabše smo igrali. Sprl sem se s soigralci. Videti je bilo, kot da nočejo igrati. Pa so mi rekli: pusti nas, lahko izgubimo za 100 točk, pa smo svetovni prvak. Meni to bilo všeč zaradi publike. A ni šlo, doživeli smo poraz.«

Za naslov prvaka ste dobili tudi denarno nagrado.
»Prve finančne nagrade oz. prvi denar se je pojavil po olimpijskih igrah v Mehiki leta 1968, ko smo bili nagrajeni v okviru Zveze organizacij za telesno kulturo (SOFKA). V Olimpiji so se denarne nagrade začele, ko je prišel Vinko Jelovac. Za naslov svetovnega prvaka smo prejeli po milijon dinarjev in pol. To je bila takrat vsota dobrih petih plač. Kot zaposlen na Zagrebškem velesejmu sem imel med 280.000 in 300.000 dinarji na mesec.«

Za vami je bleščeča kariera. Vam je morda za kaj žal?
»Ne! Ne samo za Real, ki me je vabil, a nisem nikoli videl pisne ponudbe. Poleg tega bi moral emigirati iz Jugoslavije, saj ni imela diplomatskih odnosov s Španijo, ki jo je tedaj vodil Franco. Lahko bi šel tudi v Nemčijo, kjer je delal moj prvi trener profesor Boško Marinič. Bil je kondicijski trener v nemškem klubu Rot-Weiss Essen.


Tam je imel za 45 minut dela na dan. Ker je bil priden kot mravljica, je našel košarkarski klub, kamor me je povabil. Delal bi v tovarni jogijev in dobil 800 mark na mesec, 400 pa bi mi jih plačali še za igranje košarke. Pa nisem šel. Bil sem indoktriniran. Oče mi je umrl leta 1949, bili smo izseljeni v Srbijo. Mama pa mi ni znala razložiti, da nemščina nima veze s Hitlerjem, nacizmom in fašizmom.«

Košarka in ves šport sta se globalizirala. Tudi v Sloveniji, ki sega po naturaliziranih igralcih.
»Saj tudi podjetja kupijo strokovnjake. To je zdaj tudi v športu. Kdo bi si mislil, da bo kdaj temnopolti Američan igral v Sovjetski zvezi ali pa bil celo član reprezentance Rusije? Drugi delajo, zakaj ne bi tudi mi? Anthony Randolph, jaz mu pravim kar Tonček Randolph, je izredno simpatičen, izvrstno se je vključil v ekipo in morda celo bolj grizel kot kdo drug.«

Radi tudi potujete. Kam vas še vleče?
»Veliko sem že videl, nisem pa šel na Tajsko, čeprav so me vabili. Rad bi obiskal Islandijo. Rad se kopam, tam pa je ogromno termalnih vrelcev gejzirjev.«​

Začela sva s hrano, pa še končajva.
»Najraje imam šmorn, pašto fižol in testenine. Najboljši šmorn je naredila gospa Julčka na Ribniški koči na Pohorju. Pa tudi moja žena naredi dobrega!«