Ne pričakujem, da bi Tina Maze vedela zame
Je prva Slovenka, ki je postala profesionalna smučarka, po karieri je bila v Ameriki uspešna tudi v poslovnem svetu, postala je predsednica ženskega nogometnega kluba.
Odpri galerijo
Andreja Leskovšek McQuarrie se je po smučarski in poslovni karieri posvetila tudi ženskemu nogometu. FOTO: Igor Mali
Reprezentančno kariero je začela 1981., stara komaj 16 let. Na začetku je bila v ekipi z Metko Jerman, Anjo Zavadlav in Nušo Tome, na koncu pa z Matejo Svet, Veroniko Šarec in Katjušo Pušnik. To so bili časi Bojana Križaja, Jureta Franka in Ingemarja Stenmarka, časi, ko je vsa Jugoslavija živela za smučanje in se je med navijanjem za naše junake in junakinje belih strmin vse ustavilo. Andreja Leskovšek McQuarrie je bila mladinska svetovna prvakinja v slalomu in druga v veleslalomu, sedemkratna članska državna prvakinja, nastopila je tudi na olimpijskih igrah v Sarajevu, kjer je slavil njen takratni fant Jure Franko.
Po številnih uspehih je doživela veliko smolo in zaradi hude poškodbe pri smuku končala kariero že pri 21 letih. Kot prva Jugoslovanka je odsmučala v Ameriko, postala je profesionalka v Utahu in si s tekmami zaslužila denar za študij psihologije.
V ZDA je spoznala sedanjega moža in bila po karieri profesionalne smučarke uspešna v poslovnem svetu. Od leta 2010 sodeluje pri pripravi olimpijskih iger, odgovorna je za povezavo Mednarodnega olimpijskega komiteja z nacionalnimi komiteji.
Do leta 2010 je z možem in dvema otrokoma živela v ZDA in Kanadi, potem so se preselili v Komendo, kjer vodi svoje podjetje in sodeluje pri pripravi olimpijskih iger in drugih športnih dogodkov. Je tudi predsednica Ženskega nogometnega kluba Radomlje.
Kako ste kot nekdanja vrhunska alpska smučarka, ki je po tekmovalni karieri dolga leta živela v Ameriki, pristali v nogometu v Komendi oziroma v Radomljah?
Moja hči že od malega igra nogomet. V Kanadi, kjer smo živeli, vsi, fantki in punčke skupaj, igrajo nogomet. Ko smo se leta 2010 preselili v Slovenijo, takrat je hči hodila v drugi razred, je bil nogomet na šoli samo za fante in je nato trenerja prosila, ali lahko z njimi hodi na nogometni krožek. Sledilo je še nekaj sošolk in vse so se nato vpisale v ŽNK Radomlje.
In tam ste postali šefica ...
Gre seveda za prostovoljno funkcijo! Ko so me prosili, ali bi postala predsednica, sem malo omahovala, saj imam precej službenih obveznosti. A potem sem si mislila, da si tako rekoč že vse življenje prizadevam, da bi imele ženske enake možnosti kot moški, o tem, kako je ženskam v športu težje, smo tudi velikokrat razglabljali. Poleg tega pri pripravi olimpijskih iger sodelujem pri ženskah v športu, in zaradi vsega tega sem funkcijo pač morala sprejeti.
V Kanadi torej ni delitve na ženski in moški nogomet?
Ne, na začetku ne. To je čisto druga mentaliteta. V Vancouvru, kjer smo živeli, igrajo v različnih ligah mešane ekipe in ob sobotah se mestni parki spremenijo v igrišča. Zanimanje je tako veliko, da se naredijo velike vrste čakajočih, ki bi se radi prijavili, in večkrat zmanjka prostih mest za vse otroke. Tam je nogomet del življenja. Pri nas večinoma še vsi mislijo, da punce ne znajo brcati žoge, in potem tako res ostane. Tako se v moški prvi ligi obračajo milijoni, v ženski pa je vse še vedno prostovoljno, starši smo še sponzorji svojim otrokom. V tujini pa je ženski nogomet že dobro uveljavljen in tudi sponzorji v tem vidijo velik potencial. Tudi nekaj Slovenk igra v najboljših klubih v Evropi, a zanje skoraj nihče ne ve.
Menite torej, da ne obstajajo ženski in moški športi?
Obstaja samo šport, o tem sem prepričana. Moj cilj pri ŽNK Radomlje ni, da bi vse ženske morale igrati nogomet, ampak da vsaka deklica vsaj ima možnost, da bi ga igrala. Da se zaveda, da ga je sposobna, in da ne misli, da je to moški šport. Nogomet je najbolj priljubljen šport na svetu in zakaj tudi ženske ne bi uživale pri tem. To miselnost je treba preseči in poskrbeti, da se tudi ženske lahko uveljavijo v vseh športih. Poglejte, kako se dogaja v smučarskih skokih. Na lastna ušesa sem nekoč slišala, kako je nekoč pred olimpijskimi igrami neki funkcionar zagovarjal tezo, da skakanje ni zdravo za ženske!
Že od nekdaj ste upornica! Tako ste se po nekaj poškodbah in po končani tekmovalni karieri preselili v ZDA in postali prva poklicna smučarka, kar je bilo v socialistični Jugoslaviji nekaj nezaslišanega.
Res je bilo nezaslišano, da bi nekdo smučal in s tem še zaslužil. Meni pa je s tem uspelo preživeti in doštudirati psihologijo. V resnici je bil to skok v neznano, saj še nobena pred mano ni pomislila na kaj takega. Pri tem mi je veliko pomagal pokojni Tomaž Cerkovnik, ki mi je uredil kontakte.
Pa vas ni bilo nič strah kar oditi v Ameriko in pustiti vse za sabo?
O ja, me je bilo strah. In tudi ni bilo tako lahko kar odpotovati, saj je bila letalska vozovnica zelo draga. Da sem zaslužila zanjo in da sem imela kaj jesti, sem morala kar nekaj časa delati v turistični agenciji. Sem imela pa veliko srečo, da sem že na prvih dveh tekmah zmagala in s tem dobro zaslužila. Prav neverjetno se mi je zdelo, da sem prejela 10.000 dolarjev, prej pa sem jih imela komaj 20 v žepu.
Presenetljivo pri vaši karieri je to, da ste jo morali končati že pri 21 letih zaradi poškodbe, čeprav ste bili najboljša smučarka v reprezentanci.
Poškodba se je res zgodila po veliki neumnosti. Kot najboljšo v reprezentanci so me dali voziti smuk, prav tako Veroniko Šarec, čeprav ga sploh nismo trenirali. Prijavili so naju zato, da je imela reprezentanca plačano bivanje v hotelu. Takrat ni bilo šanse, da bi se temu uprli. Po poškodbah so naju poslali domov, jaz sem bila na vozičku, Veronika na berglah. Meni je potrgalo vse ligamente v kolenu, samo nekaj zadnjih ga je še držalo skupaj. To je bilo praktično slovo od smučanja.
Ali zaradi tega gojite kakšne zamere?
Ne, nikogar ne krivim za to, z nikomer nisem skregana. Vse jemljem kot del sistema. Takrat je bilo tako, da če si izgubil eno sezono, kot sem jo jaz, se nisi mogel več vrniti v reprezentanco. Nihče ni verjel, da bi lahko po takšni poškodbi sploh nadaljevala tekmovalno kariero. Saj sem naslednje leto spet poskusila, a sem startala čisto zadaj, in po desetih vožnjah sem imela koleno kot balon.
Prav tako je bilo del sistema, da niste mogli na olimpijske igre v Lake Placidu leta 1980, čeprav ste bili najboljši v jugoslovanski reprezentanci. Ali tudi tega nikomur ne zamerite?
Stara sem bila 16 let in sem si mislila, da tako pač je. Rekli so mi, da sem premlada, pozneje pa sem izvedela, da je obstajalo nekakšno glasovanje, kdo bo šel na OI. In to glasovanje ni bilo povezano s smučanjem, ampak je bilo politično, glasovali so jugoslovanski športni funkcionarji. V tem sistemu smo bile posameznice povsem nemočne. Danes je vse to drugače in se kaj takega sploh ne bi moglo zgoditi. Lahko bi se pritožila na takšno odločitev, takrat pa ni bilo nikogar.
Ste v reprezentanci po poškodbi sploh imeli koga, ki vam je stal ob strani?
Ne, počutila sem se zelo sama, saj od smučarske zveze nisem dobila nobene podpore. Ne jaz ne drugi. Pomagala sta mi edino oče Roka Petroviča Krešimir in njegova žena Nada. Veliko smo se pogovarjali in Krešimir mi je pokazal avtogeni trening. Že z zanimanjem zame sta mi veliko pomagala.
Ali to ni bilo izkoriščanje – vsi smo občudovali junake belih strmin in navijali za vas, v ozadju pa so športni funkcionarji z vami tako ravnali? Se niste počutili kot gladiator, ki mora v areno?
Ne, to pa ne. Zame je bil to najbolj čaroben čas v mojem življenju in z veseljem in z vsem srcem sem bila članica reprezentance. Čutili smo ogromno podporo ljudi in to so bili res nepozabni časi. Škoda bi si bilo spomine na tista lepa leta pokvariti z zamerami.
Kako pa gledate na današnje smučarke, še posebno na Tino Maze? Sta se kdaj o tem pogovarjali?
S Tino Maze se osebno ne poznava. Ob vsem, kar je dosegla, niti ne pričakujem, da bi vedela zame. Uspehov današnjih smučark se ne da primerjati z našimi. Me smo bile uspešne že z uvrstitvijo med prvih deset, medtem ko je Tinin uspeh tako rekoč neponovljiv. Ona je vse, o čemer smo smučarke iz 80. let lahko le sanjale. Sicer pa sem malo slovenskega smučanja zamudila, ker sem živela v Ameriki.
Kako ste se po študiju znašli v ZDA in potem v Kanadi?
Po študiju sem opravljala različna dela, nekaj časa sem bila v pisarni guvernerja zvezne države Utah odgovorna za mednarodne poslovne odnose. Moja prva služba je bila delo asistentke pri lastniku verige športnih trgovin. Prvi dan pridem v službo in mi reče, da greva pogledat njegovo trgovino v Kaliforniji. Samo debelo sem gledala, ko me je odpeljal na letališče in sva se z njegovim zasebnim letalom odpeljala v Kalifornijo. Potem sem od leta 1998 sodelovala pri organizaciji olimpijskih iger, najprej za OI v Salt Lake Cityju 2002, in to počnem še danes. Je kar ogromno dela, saj je treba poskrbeti za vso komunikacijo med sodelujočimi državami in organizatorko, za vse registracije in akreditacije športnikov, skratka za vse, da potem vse dobro funkcionira.
Imela sem veliko srečo, da sem že prvi dve tekmi zmagala in s tem dobro zaslužila.
Po številnih uspehih je doživela veliko smolo in zaradi hude poškodbe pri smuku končala kariero že pri 21 letih. Kot prva Jugoslovanka je odsmučala v Ameriko, postala je profesionalka v Utahu in si s tekmami zaslužila denar za študij psihologije.
V ZDA je spoznala sedanjega moža in bila po karieri profesionalne smučarke uspešna v poslovnem svetu. Od leta 2010 sodeluje pri pripravi olimpijskih iger, odgovorna je za povezavo Mednarodnega olimpijskega komiteja z nacionalnimi komiteji.
Do leta 2010 je z možem in dvema otrokoma živela v ZDA in Kanadi, potem so se preselili v Komendo, kjer vodi svoje podjetje in sodeluje pri pripravi olimpijskih iger in drugih športnih dogodkov. Je tudi predsednica Ženskega nogometnega kluba Radomlje.
Kako ste kot nekdanja vrhunska alpska smučarka, ki je po tekmovalni karieri dolga leta živela v Ameriki, pristali v nogometu v Komendi oziroma v Radomljah?
Moja hči že od malega igra nogomet. V Kanadi, kjer smo živeli, vsi, fantki in punčke skupaj, igrajo nogomet. Ko smo se leta 2010 preselili v Slovenijo, takrat je hči hodila v drugi razred, je bil nogomet na šoli samo za fante in je nato trenerja prosila, ali lahko z njimi hodi na nogometni krožek. Sledilo je še nekaj sošolk in vse so se nato vpisale v ŽNK Radomlje.
S 16 leti je smučala za jugoslovansko reprezentanco. FOTO: Janez Pukšič
Gre seveda za prostovoljno funkcijo! Ko so me prosili, ali bi postala predsednica, sem malo omahovala, saj imam precej službenih obveznosti. A potem sem si mislila, da si tako rekoč že vse življenje prizadevam, da bi imele ženske enake možnosti kot moški, o tem, kako je ženskam v športu težje, smo tudi velikokrat razglabljali. Poleg tega pri pripravi olimpijskih iger sodelujem pri ženskah v športu, in zaradi vsega tega sem funkcijo pač morala sprejeti.
V Kanadi torej ni delitve na ženski in moški nogomet?
Ne, na začetku ne. To je čisto druga mentaliteta. V Vancouvru, kjer smo živeli, igrajo v različnih ligah mešane ekipe in ob sobotah se mestni parki spremenijo v igrišča. Zanimanje je tako veliko, da se naredijo velike vrste čakajočih, ki bi se radi prijavili, in večkrat zmanjka prostih mest za vse otroke. Tam je nogomet del življenja. Pri nas večinoma še vsi mislijo, da punce ne znajo brcati žoge, in potem tako res ostane. Tako se v moški prvi ligi obračajo milijoni, v ženski pa je vse še vedno prostovoljno, starši smo še sponzorji svojim otrokom. V tujini pa je ženski nogomet že dobro uveljavljen in tudi sponzorji v tem vidijo velik potencial. Tudi nekaj Slovenk igra v najboljših klubih v Evropi, a zanje skoraj nihče ne ve.
Menite torej, da ne obstajajo ženski in moški športi?
Obstaja samo šport, o tem sem prepričana. Moj cilj pri ŽNK Radomlje ni, da bi vse ženske morale igrati nogomet, ampak da vsaka deklica vsaj ima možnost, da bi ga igrala. Da se zaveda, da ga je sposobna, in da ne misli, da je to moški šport. Nogomet je najbolj priljubljen šport na svetu in zakaj tudi ženske ne bi uživale pri tem. To miselnost je treba preseči in poskrbeti, da se tudi ženske lahko uveljavijo v vseh športih. Poglejte, kako se dogaja v smučarskih skokih. Na lastna ušesa sem nekoč slišala, kako je nekoč pred olimpijskimi igrami neki funkcionar zagovarjal tezo, da skakanje ni zdravo za ženske!
Že od nekdaj ste upornica! Tako ste se po nekaj poškodbah in po končani tekmovalni karieri preselili v ZDA in postali prva poklicna smučarka, kar je bilo v socialistični Jugoslaviji nekaj nezaslišanega.
Res je bilo nezaslišano, da bi nekdo smučal in s tem še zaslužil. Meni pa je s tem uspelo preživeti in doštudirati psihologijo. V resnici je bil to skok v neznano, saj še nobena pred mano ni pomislila na kaj takega. Pri tem mi je veliko pomagal pokojni Tomaž Cerkovnik, ki mi je uredil kontakte.
Pa vas ni bilo nič strah kar oditi v Ameriko in pustiti vse za sabo?
O ja, me je bilo strah. In tudi ni bilo tako lahko kar odpotovati, saj je bila letalska vozovnica zelo draga. Da sem zaslužila zanjo in da sem imela kaj jesti, sem morala kar nekaj časa delati v turistični agenciji. Sem imela pa veliko srečo, da sem že na prvih dveh tekmah zmagala in s tem dobro zaslužila. Prav neverjetno se mi je zdelo, da sem prejela 10.000 dolarjev, prej pa sem jih imela komaj 20 v žepu.
Ne, nikogar ne krivim za to, vse jemljem kot del sistema.
Presenetljivo pri vaši karieri je to, da ste jo morali končati že pri 21 letih zaradi poškodbe, čeprav ste bili najboljša smučarka v reprezentanci.
Poškodba se je res zgodila po veliki neumnosti. Kot najboljšo v reprezentanci so me dali voziti smuk, prav tako Veroniko Šarec, čeprav ga sploh nismo trenirali. Prijavili so naju zato, da je imela reprezentanca plačano bivanje v hotelu. Takrat ni bilo šanse, da bi se temu uprli. Po poškodbah so naju poslali domov, jaz sem bila na vozičku, Veronika na berglah. Meni je potrgalo vse ligamente v kolenu, samo nekaj zadnjih ga je še držalo skupaj. To je bilo praktično slovo od smučanja.
Ali zaradi tega gojite kakšne zamere?
Ne, nikogar ne krivim za to, z nikomer nisem skregana. Vse jemljem kot del sistema. Takrat je bilo tako, da če si izgubil eno sezono, kot sem jo jaz, se nisi mogel več vrniti v reprezentanco. Nihče ni verjel, da bi lahko po takšni poškodbi sploh nadaljevala tekmovalno kariero. Saj sem naslednje leto spet poskusila, a sem startala čisto zadaj, in po desetih vožnjah sem imela koleno kot balon.
Kljub nenavadnemu sistemu v času nekdanje Jugoslavije nikomur nič ne zameri. FOTO: Igor Mali
Stara sem bila 16 let in sem si mislila, da tako pač je. Rekli so mi, da sem premlada, pozneje pa sem izvedela, da je obstajalo nekakšno glasovanje, kdo bo šel na OI. In to glasovanje ni bilo povezano s smučanjem, ampak je bilo politično, glasovali so jugoslovanski športni funkcionarji. V tem sistemu smo bile posameznice povsem nemočne. Danes je vse to drugače in se kaj takega sploh ne bi moglo zgoditi. Lahko bi se pritožila na takšno odločitev, takrat pa ni bilo nikogar.
Ste v reprezentanci po poškodbi sploh imeli koga, ki vam je stal ob strani?
Ne, počutila sem se zelo sama, saj od smučarske zveze nisem dobila nobene podpore. Ne jaz ne drugi. Pomagala sta mi edino oče Roka Petroviča Krešimir in njegova žena Nada. Veliko smo se pogovarjali in Krešimir mi je pokazal avtogeni trening. Že z zanimanjem zame sta mi veliko pomagala.
Ali to ni bilo izkoriščanje – vsi smo občudovali junake belih strmin in navijali za vas, v ozadju pa so športni funkcionarji z vami tako ravnali? Se niste počutili kot gladiator, ki mora v areno?
Ne, to pa ne. Zame je bil to najbolj čaroben čas v mojem življenju in z veseljem in z vsem srcem sem bila članica reprezentance. Čutili smo ogromno podporo ljudi in to so bili res nepozabni časi. Škoda bi si bilo spomine na tista lepa leta pokvariti z zamerami.
Kako pa gledate na današnje smučarke, še posebno na Tino Maze? Sta se kdaj o tem pogovarjali?
S Tino Maze se osebno ne poznava. Ob vsem, kar je dosegla, niti ne pričakujem, da bi vedela zame. Uspehov današnjih smučark se ne da primerjati z našimi. Me smo bile uspešne že z uvrstitvijo med prvih deset, medtem ko je Tinin uspeh tako rekoč neponovljiv. Ona je vse, o čemer smo smučarke iz 80. let lahko le sanjale. Sicer pa sem malo slovenskega smučanja zamudila, ker sem živela v Ameriki.
Kako ste se po študiju znašli v ZDA in potem v Kanadi?
Po študiju sem opravljala različna dela, nekaj časa sem bila v pisarni guvernerja zvezne države Utah odgovorna za mednarodne poslovne odnose. Moja prva služba je bila delo asistentke pri lastniku verige športnih trgovin. Prvi dan pridem v službo in mi reče, da greva pogledat njegovo trgovino v Kaliforniji. Samo debelo sem gledala, ko me je odpeljal na letališče in sva se z njegovim zasebnim letalom odpeljala v Kalifornijo. Potem sem od leta 1998 sodelovala pri organizaciji olimpijskih iger, najprej za OI v Salt Lake Cityju 2002, in to počnem še danes. Je kar ogromno dela, saj je treba poskrbeti za vso komunikacijo med sodelujočimi državami in organizatorko, za vse registracije in akreditacije športnikov, skratka za vse, da potem vse dobro funkcionira.
