Ne razume, zakaj se nihče ne upre

LJUBLJANA – Primož Ulaga je kot prvi slovenski smučarski skakalec slavil zmago na tekmi novoletne turneje, to je bilo leta 1987 v Innsbrucku. Enega svojih najodmevnejših uspehov je 56-letni Ljubljančan, zdaj predsednik SSK Ilirija, podoživel v pogovoru, v katerem je razkril, da na 67. tekmovanju štirih skakalnic, ki se bo v soboto začelo v Oberstdorfu, v skupnem seštevku pričakuje vsaj enega našega reprezentanta med elitno deseterico.

Dotaknil se je tudi vrnitve Petra Prevca, glavnega trenerja Gorazda Bertonclja, predsednika zbora in odbora za skoke in nordijsko kombinacijo Ljuba Jasniča …

Na novoletni turneji ste dosegli več vidnih uvrstitev, piko na i pa ste jim postavili z zmago v Innsbrucku. Z njo ste si – tako kot drugi zmagovalci – prislužili posebno mesto v spominski sobi na Bergislu. Kako se spominjate tega podviga?
»To je bila naša prva zmaga na novoletni turneji. Na neki način smo orali ledino in sedanjim rodovom posredno omogočili, da imajo na voljo tako dobre razmere za trening, o kakšnih smo lahko mi le sanjali. Mi smo se še vsi učili in osvajali nekaj, česar ni še nihče pred nami.«

Kaj je bilo tistega 4. januarja '87 drugače, da ste končno tudi na tem prestižnem tekmovanju premagali vso konkurenco?
»Če se ne motim, sem bil po uvodni seriji še peti. V finalu mi je uspel še en vrhunski nastop in nato sem nestrpno čakal na razplet. Na koncu se je izkazalo, da je bilo to, to. Ko sem, denimo, zmagal v Thunder Bayu, sem že vnaprej vedel, da sem lahko prvi, saj mi je šlo že na treningu zelo dobro, v Innsbrucku pa ni bilo tako. Verjamem, da smo bili že prej sposobni zmagati na turneji, na kateri smo običajno iztržili manj od želja; podobno kot na OI leta 1984 v Sarajevu. Ne vem, morda smo podleg(a)li pritisku lastnih pričakovanj, medijev in javnosti.«

Kako ste doživljali turnejo?
»To je vsekakor velika zgodba. Morda sem imel – ko sem še sam tekmoval – še bolj občutek, da nisi pravi šampion, če nisi vsaj enkrat zmagal tudi na turneji. Na njenih tekmah je bilo zmeraj vsega veliko več kot povsod drugod: gledalcev, opremljevalcev, pokroviteljev in vas, novinarjev.«


Peter Žonta, ki je leta 2004 ponovil vaš podvig na Bergislu, mi je omenil, da so ji skakalci rekli tudi turneja hrenovk.
»Da, teh smo imeli po zadnji tekmi v Bischofshofnu že vrh glave. Se je pa v vseh teh letih marsikaj spremenilo; v mojih časih nobena skakalnica ni imela ogrevalnega prostora, tako da smo se preoblačili kar v kombiju. Niti sedežnic ni bilo, povsod smo morali peš na vrh zaletišč. Najbolj zahtevno je bilo v Bischofshofnu, saj so tam, kjer smo se mi vzpenjali, hodili tudi navijači, tako da je bila pot že dodobra shojena in zato izjemno spolzka. S skakalnimi čevlji je bila seveda hoja še toliko zahtevnejša.«

Veliko imate povedati tudi zoper višino nagradnega sklada na tekmovanju štirih skakalnic.
»O tem je škoda izgubljati besed. Ko je Žonta zmagal v Innsbrucku, sem šel po njegovo nagrado, ki je takrat znašala 30.000 švicarskih frankov. Zdaj, skoraj petnajst let pozneje, zmagovalec prejme trikrat manjšo vsoto?! To ni logično. Če je bilo takrat prvo mesto vredno 30.000 frankov, bi jih moral zdaj najboljši dobiti vsaj 50.000! Za tako veliko prireditev se mi zdijo tako majhne nagrade podcenjujoče do športa in športnikov. Toda ljudje v skokih so očitno hitro zadovoljni z malim, ker so pač tako vzgojeni, to pa pristojnim očitno ustreza. A ne razumem tega, da se vsem vse zdi v redu tako, kot je. V alpskem smučanju so, denimo, nagrade občutno večje, Ilka Štuhec in Žan Kranjec, ki sta nas navdušila prejšnji teden, sta za zmage prejela dosti več denarja kot skakalci, pa je šlo za tekme, ki niso imele prav veliko gledalcev niti kakšne posebne tradicije; še posebno če jih primerjam s prizorišči na novoletni turneji, okrog katere se vrti ogromno denarja zaradi televizijskih pravic, številnih bogatih pokroviteljev, prodanih vstopnic. Že kvalifikacije so običajno razprodane, kaj šele tekme. Zaradi navijačev so polni hoteli, mest(ec)a živijo od tega, vsi imajo določene koristi, skakalci pa tekmujejo za drobiž. Ni mi jasno, zakaj se nihče ne upre temu.«

Slovenska reprezentanca je novo sezono začela pod vodstvom novega glavnega trenerja Gorazda Bertonclja. Kako ste zadovoljni s startom?
»Že večkrat sem rekel, da bo težko ponoviti uspehe prejšnjega selektorja Gorana Janusa, ki je s svojo energijo naredil ogromno. V slovenskem (skakalnem) prostoru ne vidim nikogar drugega, ki bi bil tako samozavesten in prepričan o tem, da smo lahko najboljši na svetu. Tega Goran ni skrival; večkrat je na glas povedal, da si želi biti prvi v pokalu narodov. Tako razmišljajo le redki. Če drugi niso verjeli vanj, je bil sam od vsega začetka prepričan vase in v svojo ekipo. Le kdo bi si pred osmimi leti mislil, da bo s svojimi varovanci dosegel, kar je? Ljubitelji skokov pri nas bodo morali biti zdaj potrpežljivi, kajti po mojem bodo uvrstitve med deseterico že zelo v redu. Sem ter tja bodo skočili na stopničke, prav veliko več pa ne pričakujem.«

Kaj pa si lahko od naših orlov obetamo na turneji?
»Timi Zajc, ki je tačas skupno najboljši Slovenec, je še premlad, da bi lahko od njega pričakovali, da bo nosil celotno breme. Domen Prevc je malce spremenil način skakanja. Ko mu (od)skok uspe dobro, je zelo tekoč. A mu pogosto zmanjka višine, tako da se nato plazi nad doskočiščem. Toda on zna vsekakor presenetiti največje ase, čeprav je po izkušnjah in znanju njegov brat Peter kljub vsemu naš najbolj vroči kandidat za vidnejšo uvrstitev. Če sem iskren, sem bil prijetno presenečen nad tem, v kakšnem slogu se je vrnil v kvalifikacijah Engelberga, kjer je nato na tekmah iztržil manj, kot je kazal na treningih in v kvalifikacijah.«

Ali se lahko po vašem vrne na nekdanje položaje?
»Če bi skakal tako, kot je še pred tremi leti, ko se je z odskočne mize izstrelil kot puščica in s seboj čez prelet vzel vso hitrost, bi bil spet v vrhu. O tem sem prepričan. Nihče me ne bo prepričal, da je šel v treh sezonah razvoj toliko naprej, da s tistim skakanjem ne bi mogel zmagovati. Pri njem je lahko pozitivno to, da je lačen tekem. Morda mu bo to, da je bil nekaj časa odsoten, celo koristilo; v prejšnji zimi je bil namreč vseskozi zraven, pa mu ni šlo. Pri meni se je kdaj zgodilo, da sem po kakšni gripi, zaradi katere nisem treniral deset dni, prišel na skakalnico in nato prvi skok izvedel najbolje. V tem športu več treninga ne pomeni nujno daljših skokov, vsega mora biti ravno prav za telo in glavo.«

Kako vidite zdajšnjo prevlado Japonca Rjojuja Kobajašija?
»Verjetno Rjoju niti sam ne ve, zakaj tako zelo blesti. Njegovi skoki so res prava poezija, tehnično brezhibni, tako rekoč popolni. Zaradi njih ga bo zdaj res težko kdo zaustavil na poti h končnemu slavju; večja verjetnost je, da ga bo kje odneslo predaleč in bo padel.«

Sven Hannawald, nekdanji nemški šampion, ki v zadnjih letih deluje kot strokovni komentator pri Eurosportu, bi si upal staviti, da bo Kobajaši porušil mnogo rekordov.
»Težo verjamem, da bo Prevčeve. A po drugi strani, če dobro premislim, je Rjoju začel res odlično. Zdaj je že pri štirih zmagah, šestih stopničkah in 556 točkah. Če bo nadaljeval v takšnem slogu, bi se res lahko približal Petrovi rekordni sezoni ali jo celo presegel.«

S čim bi bili zadovoljni, kar zadeva Slovence?
»Če se – glede na imena in vse, kar imajo na voljo – nihče ne bi prebil do 10. mesta, bi bil to zame neuspeh. Navsezadnje smo tako visoko posegali že v mojih časih, ko nismo imeli ničesar, da bi se (o)prijeli. Pričakovati je, da so se v zadnjih letih kaj naučili iz uspehov, navsezadnje je Jani Grilc, ki je prehodil vso pot skupaj z Janusom, še zmeraj zraven.«

Kako sicer gledate na Bertonclja?
»Prav veliko o njem (še) ne morem reči. Glede na vse je bil verjetno res še najboljša izbira. A pogrešam tisto zmagovito miselnost, ki jo je imel Goran. On je prišel s svojimi varovanci na tekmo zmagat, ne da bo deseti.«
Ali je tudi vas začudil način, kako so spomladi zamenjali Janusa?
»Verjamem, da je po sedmih sezonah nastala določena zasičenost, to je normalno. Če sem iskren, sem že pred Planico slutil, da bodo Gorana zamenjali, kako so to storili, pa je bilo tipično slovensko. Kot da bi mu zavidali vse, kar je dosegel.«

Kako komentirate zadnje dogodke v zvezi z odstopom predsednika odbora in zbora za skoke in nordijsko kombinacijo Ljuba Jasniča ter nato preklicem tega?
»To je bila prava zmešnjava, za katero sem izvedel iz medijev. Od Jasniča, ki se je še januarja na vse kriplje boril, da bi postal še enkrat predsednik, bi bilo sicer pošteno, da bi o svojem umiku najprej obvestil klube. Zakaj je sploh podal odstop, mi ni znano, bojda zato, ker ta položaj naj ne bi bil združljiv z vlogo podpredsednika Smučarske zveze Slovenije. A zdaj je pa kar naenkrat vse v redu in sta funkciji združljivi? Ne razumem. Moram pa izraziti nezadovoljstvo našega kluba nad neizpolnjevanjem lani sprejetega dogovora, po katerem bi morala vsa skakalna društva pri nas dobiti določena sredstva od planiške prireditve za svetovni pokal v poletih. V prejšnjem letu smo dobili kombije na lizing, letos pa ničesar, ker naj bi imeli organizatorji poleg kandidature za nordijsko SP 2023 še velike stroške z izvedbo tekem v smučarskih tekih in nordijski kombinaciji. Toda odgovorni ne razumejo, da se bo – če bodo začeli klubi zapirati vrata – pri nas ponovila zgodba nekdanje velesile Finske. Kakor mi govorijo kolegi, imajo v določenih društvih – tudi zaradi manjšega vpisa otrok – resne težave. Pa saj ne pričakujemo veliko, recimo dobrih 100.000 evrov za vseh 22 klubov oziroma manjšo pomoč pri, denimo, nakupu opreme. Klubi so namreč osnova, v njih se naredijo Peterke, Prevci itn. Brez društev ne bo reprezentantov niti spektakla v Planici, ki je tako velik dogodek, da bi prireditelji preprosto morali vsakič znova ustvariti toliko denarja, da bi ga bilo dovolj tudi za proizvodnjo – klube. Žalostno, da tega odgovorni ne uvidijo, konec koncev smo vsi na isti barki.«