Ni bil strah, bolj nezaupanje
Komaj 16-letna Tina Erzar je nedvomno ena od najbolj nadarjenih smučarskih skakalk na svetu. Kako zelo je dobra, dokazuje iz tekme v tekmo. Kljub mladosti skače in leti že skoraj tako kakor največje zvezdnice tega športa. Med vrstnicami ji daleč naokrog ni para. Izjemno nadarjenost je Tina potrdila tudi na februarskem mladinskem svetovnem prvenstvu v Planici, na katerem se je prepričljivo ovenčala z zlato lovoriko, potem ko je preskočila vse – celo štiri leta starejše – tekmice.
»Skoke sem začela trenirati v 3. razredu osnovne šole. Zakaj sem si izbrala prav ta šport, še sama ne vem. Enkrat sem na šoli videla skakalni bilten in potem sem tako dolgo pregovarjala svojo mami, da me je peljala v klub, v katerem sem se do konca navdušila nad skakanjem. Tako se je vse skupaj začelo,« se je Erzarjeva spomnila svojih prvih skokov.
Njena želja, da bi postala skakalka, je bila res goreča. »Ker me je bilo v otroštvu zelo strah višine, je večina dvomila, da bi lahko trenirala ta šport, a sama sem vsem dvomljivcem odgovarjala, da to v resnici niti ni bil strah, temveč bolj nezaupanje. Sčasoma sem jim dokazala, da se ne bojim višine in da mi gre pravzaprav dobro od nog,« je podoživela sila obetavna skakalka, ki je hitro napredovala.
Sprva je trenirala pri SD Dolomiti, čez čas pa je prestopila k SSK Ihan. »To je bilo težko obdobje, o katerem ne bi rada preveč govorila. Zelo sem vesela, da je Vili Tepeš vseskozi ostal z menoj in da je zdaj moj zasebni trener. Četudi mi kdaj ni šlo, je verjel vame. Še zdaj, ko sem v reprezentanci A, me spodbuja in mi pomaga. Običajno se vidiva nekajkrat na teden. Ko se mi kdaj zalomi, pride tudi k meni domov, mi pokaže posnetke in potem me v manj kot tednu dni spet sestavi in tako pripravi, da začnem spet dobro skakati,« je pojasnila. Na glavnega trenerja slovenske ženske vrste Jurija Tepeša, ki je – mimogrede – Vilijev nečak, se, kot je sama pripomnila, še ni povsem navadila. »Verjetno bom potrebovala še nekaj časa, da se bova dokončno ujela.«
Glavni cilj Lake Placid
Starejše kolegice so jo v reprezentanci dobro sprejele. »Sprva sem imela sicer določene težave s komunikacijo, toda zdaj se po mojem vse dobro razumemo med seboj, ekipa pa je zelo povezana. Verjamem, da je to naša prednost in da bomo vedno držale skupaj,« je prepričana 16-letnica iz Gameljn pod Rašico. Na njeni prvi tekmi za svetovni pokal januarja letos v Beljaku so ji reprezentančne kolegice pripravile poseben krst. »Imela sem več izzivov, ki jih zlepa ne bom pozabila. Na večerji sem morala odgovarjati na vprašanja iz skokov, v primeru napačnega odgovora pa sem morala plesati račke. Ker so me vsi gledali, mi ni bilo najbolj prijetno ...«
Obiskuje 2. letnik biotehniškega izobraževalnega centra – smer slaščičarstvo. »Za to šolo sem se odločila le zaradi svoje kariere, saj vem, da bi se morala na gimnaziji učiti veliko več. Od šestega razreda naprej, ko sem postala dobra, malo – če se grdo izrazim – zanemarjam šolo. Vse sem podredila temu, da bi uspela v skokih, ki sem jim posvetila vso mladost. Če bi se mi začelo v šoli kaj podirati, bi se mi verjetno tudi v športu, česar pa res nočem,« je povedala in pristavila, da so ji šli v prvem letniku zelo na roke. »Zdaj v drugem, ko veliko manjkam, pa so začeli malo komplicirati ...« Kot je dodala, se bo po koncu kariere najbrž vpisala še kam.
Za prihajajočo zimo ima podobne cilje kot lani. »Čim bolje bi se rada odrezala v (med)celinskem pokalu, saj menim, da še spadam tja, kar najbolje pa si želim izkoristiti tudi priložnosti med elito. Moj glavni cilj v sezoni pa bo mladinsko SP v Lake Placidu (med 10. in 16. februarjem 2025), na katerem si želim ubraniti naslov svetovne prvakinje. Od sebe bom dala vse, da se bom domov vrnila z vsemi tremi zlatimi kolajnami. Če se bo odvijalo po željah, bi lahko nastopila tudi na članskem SP v Trondheimu (med 26. februarjem in 9. marcem), kjer mi obe skakalnici zelo ustrezata. Če bom še malce dvignila formo, verjamem, da bom blizu izpolnitvi norme,« se je razgovorila Erzarjeva, katere sanje segajo vse do osvojitve velikega kristalnega globusa.
»Seveda si želim tudi olimpijsko kolajno, najraje kar zlato, moja velika želja pa je tudi polet prek 200 metrov.« Med skakalkami je že od nekdaj njena vzornica Nika Vodan, med fanti pa Avstrijec Daniel Huber in Norvežan Kristoffer Eriksen Sundal. Prostega časa zaradi šolskih in športnih obveznosti nima veliko. »Ko ga imam, rada igram odbojko na mivki. Med njo lahko odmislim vse okoli sebe, hkrati pa naredim nekaj zase,« je zaupala Erzarjeva, ki je tri leta trenirala tudi atletiko, kar ji je koristilo tudi pri skokih. »Večinoma smo tekli, sama pa sem najraje metala vorteks. Vmes sem vadila tudi nogomet, ki ga še vedno igram zelo rada. Če bi zdaj končala skakalno kariero, bi se vrnila na nogometno igrišče ...«
