Ni veliko manjkalo, pa bi Nika Prevc nenamerno prijela gada
Nika Prevc je kot druga slovenska smučarska skakalka po Niki Križnar (2020/21) osvojila veliki kristalni globus. Z njim je ponovila podvig svojega brata Petra (2015/16) in postavila nov mejnik dinastije iz Selške doline, ki je tako postala še prva družina s skupnima zmagama v svetovnem pokalu v moški in ženski konkurenci. V posebnem pogovoru je vzhajajoča zvezdnica iz Dolenje vasi, ki je 15. marca praznovala 19. rojstni dan, razkrila marsikaj zanimivega o svojih začetkih, ciljih, bratih, konjičkih, strahu, študiju ...
Intervju je bil narejen pred poleti v Vikersundu.
Kaj je skrivnost vašega uspeha v tej izjemni sezoni?
V tem, da se trudim na slehernem treningu pokazati čim več. Zelo pomembno je tudi samozaupanje: ko ga imam, se to močno pozna pri skokih. Imamo tudi zelo dobro strokovno ekipo in verjamem v njihovo delo.
Katere so ob izjemnem odskoku vaše prednosti?
Pravijo, da so moja prednost tudi sodniške ocene, ki jih prejemam za slog. Omenila bi še gibljivost in željo po uspehu, ki me žene naprej vsak dan.
Kje pa vidite pri sebi še rezerve?
Največ jih imam v glavi. Včasih imam preveliko željo, zaradi katere si na hrbet naložim pretežko breme. Na trenutke bi morala biti bolj potrpežljiva. Ko si mlajši, se želiš dokazati v stvareh, ki jih še ne obvladaš. Da se jih naučiš, potrebuješ določen čas.
Kdaj ste se navdušili nad tem športom, so bili »krivci« vaši bratje?
Že od nekdaj smo radi doma z alpskimi smučmi skakali na vsakem kuclju. Potem sem začela po televiziji spremljati brata Petra in si močno zaželela skakati s pravimi smučmi.
Kako se spominjate svojega prvega skoka?
Ko sem začela obiskovati osnovno šolo, sem ga opravila na navadni sneženi skakalnici na Gorenji Savi. Pojma nimam, kako je bil videti, mi je pa smešno, ko se spomnim, da sem se pred odhodom na prvi trening spraševala, ali potrebujem tudi smučarske palice.
Ste se kdaj ukvarjali tudi s katerim drugim športom?
Ne, nikoli. Ko sem hodila v vrtec, sem šla na plavalni tečaj – da sem se naučila plavati. A mi ni bilo všeč.
Nekdanja avstrijska šampionka Daniela Iraschko-Stolz je med komentiranjem tekem že večkrat rekla, da ste med najpogumnejšimi skakalkami na svetu. Kaj vam pomenijo takšne izjave?
Všeč mi je, da prepoznajo mojo kakovost. Na skakalnici me res ni nikoli strah, bojim se le neuspeha.
Kaj je zdaj za vas neuspeh?
Odvisno. Zadovoljna sem z vsako uvrstitvijo med deseterico, težko pa rečem, da je, recimo, 15. mesto slabo, če ga dosežem v neugodnih razmerah ali s kakšno popravljeno nalogo.
Ali vas je strah česa drugega? Morda pajkov, kač ...?
Žuželke mi niso najbolj prijetne, tudi kače ne bi pobožala. Nanje imam sicer slab spomin, saj ni veliko manjkalo, da bi enkrat, ko sem se v hribih sklonila, da bi utrgala malino, prijela za gada. Tudi v jami se ne počutim dobro.
Kako gledate na to, da je toliko skakalcev iz iste družine tako uspešnih?
To se mi zdi zelo dobro. Mogoče je na našo uspešnost vplivala vzgoja staršev ali morda to, da smo imeli tako dobre zglede znotraj družine.
Kaj vse ste se naučili od bratov?
Od vsakega sem kopirala tisto, kar mi je bilo všeč. Poleg tega sem si, če so koga za katero stvar ošteli, to zapomnila in potem sama tega nisem počela.
Kako ste sprejeli Petrovo odločitev, da bo sklenil kariero?
Povsem ga razumem. To je šport, s katerim se ne moreš ukvarjati vse življenje. Glede na to, kako skače v zadnjem času, se mi zdi lep trenutek za slovo.
Kako gledate na najhujšo tekmico, Avstrijko Evo Pinkelnig, ki deluje povsem drugače kot vi?
Eva je zares zelo ekstrovertirana, a je hkrati tudi izjemno srčna. Čeprav verjetno enako misliva in čutiva, ona to lažje pokaže navzven.
Imate najljubšo skakalnico, prizorišče?
Najljubša skakalnica mi je srednja v Libercu, kar zadeva tekme za svetovni pokal, pa mi je bilo najbolj všeč v Oberhofu. Zelo se že veselim tudi poletov v Vikersundu.
Kaj pa Ljubno?
Zelo mi ustreza njegova bližina in domačnost. Veselim se tudi finala v Planici, saj se mi zdi zelo lepo sezono zaključiti doma.
Kaj najraje počnete v prostem času?
Takrat grem rada ven – na sprehod. Zelo uživam v zimskih športih, ki jih rada gledam, še raje pa se ukvarjam z njimi. Uživam v drsanju in smučanju, za kar pozimi žal nimam veliko časa, potem pa mi sneg uide.
Kako ste se naučili vožnje z monociklom?
Nad tem so me navdušili bratranci. Učenje vožnje z monociklom mi je predstavljalo poseben izziv, ker je bilo tako težko. Šlo je za dolgotrajen proces in zelo sem bila vesela vsakega minimalnega napredka. To zdaj zame ni več nobena znanost, uporabljam pa ga za vožnjo do frizerja, ki ga imam v vasi.
Imate še kakšne posebne sposobnosti?
Končala sem nižjo glasbeno šolo, igrala sem klavir, za katerega pa se zdaj usedem sila poredko.
Ste se že odločili glede študija?
Vpisala se bom na bibliotekarstvo, ker bi bilo študij restavratorstva, o katerem sem razmišljala, nemogoče usklajevati s skoki.
Kateri so vaši kratkoročni in dolgoročni cilji?
Trenutno imam pred očmi osvojitev velikega kristalnega globusa, poleg tega bi rada v Vikersundu poletela čim dlje. Glede na to, da si lahko že pri teh letih priborim prvi globus, bi jih rada osvojila več. Že od otroštva sanjam o zlati olimpijski lovoriki, usmerjam se tudi k odlični predstavi na nordijskem SP. Upam, da bom izpolnila čim več ciljev in da bom med kariero čim bolj uživala.
