KIMI SPREGOVORIL
Njegov prvi avto je bil lada, zdaj vozi ferrarija
Finec Kimi Räikkönen brez dlake na jeziku v pogovoru za revijo SportBild. S Sebastianom Vettlom imata skupni cilj: popeljati Ferrari spet do lovorike.
Odpri galerijo
Finski zvezdnik Kimi Räikkönen s sinom Robinom in ženo Minttu FOTO: AFP
LJUBLJANA – Čeprav bo Ferrarijev dirkač Kimi Räikkönen 17. oktobra dopolnil že 39 let, še zdaleč ni za staro šaro. To je jasno pokazal tudi pred tednom na Hungaroringu, na katerem si je s tretjim mestom pridirkal že svojo 99. uvrstitev na zmagovalni oder v formuli 1, s katero na večni lestvici zaseda peto mesto za Nemcem Michaelom Schumacherjem (155), Angležem Lewisom Hamiltonom (126) ter Francozom Alainom Prostom in Nemcem Sebastianom Vettlom (oba po 106). V pogovoru za zadnjo izdajo nemške revije SportBild se je finski zvezdnik med drugim razgovoril o očetovski vlogi, sinu Robinu, moštvenem sotekmovalcu Vettlu in Ferrariju.
Gospod Räikkönen, kakšno je vaše trenutno razpoloženje?
Odvisno od tega, ali mi boste stopili na živec ali ne.
Odkar ste ponosni očka in imate dva otroka, delujete veliko bolj sproščeno.
Morda je res tako, ne vem. Moje življenje je postalo napornejše, vendar tudi srečnejše. Zasebno sem bil že od nekdaj povsem drugačen. Verjetno mnogi mislijo, da živim noro življenje. A ni tako. Le moja služba je nekoliko drugačna. Zaradi nje tudi moram dajati intervjuje, zavoljo katerih se potem znajdem v časopisih, čeprav tega sploh ne maram.
Kako sta sin Robin (tri leta) in hčerka Rianna (eno leto) spremenila vaše življenje?
Zelo. Ko prvič slišiš, da boš očka, sploh nimaš predstave, kako zelo se bo spremenilo tvoje življenje. Robin postavlja veliko vprašanj, na katera je treba odgovoriti. Všeč mi je, kako nedolžni so otroci, tako neobremenjeni v glavah. Hkrati je Robin moj novi najboljši prijatelj. Življenje se z otroki šele zares začne in dobi večji pomen.
Svojčas ste veljali za ledenega moža, ki ga prav nič ni moglo iztiriti – niti v dirkalniku. Kako je s tem zdaj?
Vas zanima, ali me je bilo strah, ko sem sina prvič držal v rokah? Da, bil sem malo napet, ko sem ga šel iskat v porodnišnico. Nisem vedel, kaj moram narediti, ko je prvič zajokal. Zdaj imam že izkušnje.
Ali je formula 1 zaradi otrok manj pomembna za vas?
Ne, kajti formula 1 nikoli ni bila moje življenje. To znam ločiti, zelo dobro pravzaprav. Moje zasebno življenje se močno razlikuje od tistega na dirkališču. Obožujem dirkanje, vsega preostalega pa ne. Zaradi tega tudi ne bom imel težav, ko bom končal kariero. Moji prijatelji so že kmalu spoznali, da mi ne postavljajo vprašanj o moji službi, saj ne dobijo pravih odgovorov. V zasebnosti pač nočem govoriti o dirkanju.
Mar to velja tudi za Robina?
Zdaj je že toliko star, da razume, kaj počnem. Ve, da je moj dirkalnik rdeče barve. Zanima ga marsikaj in je edini, ki dobi odgovor od mene.
Ali bo šel sin po vaših stopinjah?
Ne vem, kaj bo počel. Za avtomobile in motorje se sicer zelo zanima – tako kot njegov oče. (Smeh.) Če sam ne bi postal dirkač, bi zagotovo delal nekaj v zvezi z avtomobili, četudi so bili tisti časi popolnoma drugačni. Moj prvi avtomobil je bil lada, zdaj vozim ferrarija. Smešno se mi zdi, ker Robin v avtomobilu nikoli noče sedeti zadaj, ampak zmeraj le spredaj. V nič ga ne bom silil, lahko bo delal, kar bo želel.
Nazaj k vaši službi: vam je všeč, ker vas Sebastian Vettel stalno hvali in ponavlja, da bi vas rad zadržal v moštvu?
Zagotovo je to bolje, kot če bi govoril, da sem idiot. No, saj mi to tudi reče, vendar bolj poredko. (Smeh.) A šalo na stran: že od nekdaj sva se dobro razumela. Med nama ni politike ali drugačnega sranja, temveč normalno moško prijateljstvo. Seveda bi rad ostal pri Ferrariju, vendar pa je to odločitev odgovornih v Maranellu. Nanjo čakam prav tako nestrpno kakor vi.
Kako takšno moško prijateljstvo sploh deluje v tem zelo političnem športu?
Med nama ni ovinkarjenja, poleg tega se Sebastian kljub uspehu ni spremenil. Četudi se zaletiva drug v drugega, to razčistiva že z enim pogovorom. Tako je bilo tudi po najinem lanskem trčenju v Singapurju. Zna prevzeti krivdo, tako kot tudi jaz. V takšnem prijaznem vzdušju je seveda veliko lažje delati in izboljševati dirkalnik. Poleg tega imava skupni cilj: Ferrari spet popeljati do naslova svetovnega prvaka.
V Spielbergu ste v cilj pridrveli pred Vettlom, v Hockenheimu ste se mu opravičili, ker ste ga zadrževali. Ali mu pomagate v boju za lovoriko proti Lewisu Hamiltonu?
Od določenega trenutka naprej ima v prvenstvu prednost moštvo. To mi je popolnoma jasno, saj nisem tu od včeraj. To je zame tako normalno kot za vas, ko imate intervju.
Gospod Räikkönen, kakšno je vaše trenutno razpoloženje?
Odvisno od tega, ali mi boste stopili na živec ali ne.
Odkar ste ponosni očka in imate dva otroka, delujete veliko bolj sproščeno.
Morda je res tako, ne vem. Moje življenje je postalo napornejše, vendar tudi srečnejše. Zasebno sem bil že od nekdaj povsem drugačen. Verjetno mnogi mislijo, da živim noro življenje. A ni tako. Le moja služba je nekoliko drugačna. Zaradi nje tudi moram dajati intervjuje, zavoljo katerih se potem znajdem v časopisih, čeprav tega sploh ne maram.
Kako sta sin Robin (tri leta) in hčerka Rianna (eno leto) spremenila vaše življenje?
Zelo. Ko prvič slišiš, da boš očka, sploh nimaš predstave, kako zelo se bo spremenilo tvoje življenje. Robin postavlja veliko vprašanj, na katera je treba odgovoriti. Všeč mi je, kako nedolžni so otroci, tako neobremenjeni v glavah. Hkrati je Robin moj novi najboljši prijatelj. Življenje se z otroki šele zares začne in dobi večji pomen.
Svojčas ste veljali za ledenega moža, ki ga prav nič ni moglo iztiriti – niti v dirkalniku. Kako je s tem zdaj?
Vas zanima, ali me je bilo strah, ko sem sina prvič držal v rokah? Da, bil sem malo napet, ko sem ga šel iskat v porodnišnico. Nisem vedel, kaj moram narediti, ko je prvič zajokal. Zdaj imam že izkušnje.
Ali je formula 1 zaradi otrok manj pomembna za vas?
Ne, kajti formula 1 nikoli ni bila moje življenje. To znam ločiti, zelo dobro pravzaprav. Moje zasebno življenje se močno razlikuje od tistega na dirkališču. Obožujem dirkanje, vsega preostalega pa ne. Zaradi tega tudi ne bom imel težav, ko bom končal kariero. Moji prijatelji so že kmalu spoznali, da mi ne postavljajo vprašanj o moji službi, saj ne dobijo pravih odgovorov. V zasebnosti pač nočem govoriti o dirkanju.
Mar to velja tudi za Robina?
Zdaj je že toliko star, da razume, kaj počnem. Ve, da je moj dirkalnik rdeče barve. Zanima ga marsikaj in je edini, ki dobi odgovor od mene.
Ali bo šel sin po vaših stopinjah?
Ne vem, kaj bo počel. Za avtomobile in motorje se sicer zelo zanima – tako kot njegov oče. (Smeh.) Če sam ne bi postal dirkač, bi zagotovo delal nekaj v zvezi z avtomobili, četudi so bili tisti časi popolnoma drugačni. Moj prvi avtomobil je bil lada, zdaj vozim ferrarija. Smešno se mi zdi, ker Robin v avtomobilu nikoli noče sedeti zadaj, ampak zmeraj le spredaj. V nič ga ne bom silil, lahko bo delal, kar bo želel.
Nazaj k vaši službi: vam je všeč, ker vas Sebastian Vettel stalno hvali in ponavlja, da bi vas rad zadržal v moštvu?
Zagotovo je to bolje, kot če bi govoril, da sem idiot. No, saj mi to tudi reče, vendar bolj poredko. (Smeh.) A šalo na stran: že od nekdaj sva se dobro razumela. Med nama ni politike ali drugačnega sranja, temveč normalno moško prijateljstvo. Seveda bi rad ostal pri Ferrariju, vendar pa je to odločitev odgovornih v Maranellu. Nanjo čakam prav tako nestrpno kakor vi.
Kako takšno moško prijateljstvo sploh deluje v tem zelo političnem športu?
Med nama ni ovinkarjenja, poleg tega se Sebastian kljub uspehu ni spremenil. Četudi se zaletiva drug v drugega, to razčistiva že z enim pogovorom. Tako je bilo tudi po najinem lanskem trčenju v Singapurju. Zna prevzeti krivdo, tako kot tudi jaz. V takšnem prijaznem vzdušju je seveda veliko lažje delati in izboljševati dirkalnik. Poleg tega imava skupni cilj: Ferrari spet popeljati do naslova svetovnega prvaka.
V Spielbergu ste v cilj pridrveli pred Vettlom, v Hockenheimu ste se mu opravičili, ker ste ga zadrževali. Ali mu pomagate v boju za lovoriko proti Lewisu Hamiltonu?
Od določenega trenutka naprej ima v prvenstvu prednost moštvo. To mi je popolnoma jasno, saj nisem tu od včeraj. To je zame tako normalno kot za vas, ko imate intervju.
