Nogometni bog izzival celo papeža

Argentinski nogometni trener Cesar Luis Menotti, ki je bil selektor nogometne reprezentance Argentine med letoma 1974 in 1982, je 1978., torej v letu, ko je na domačem svetovnem prvenstvu Argentina prvič osvojila naslov svetovnega prvaka, na prošnjo svojih prihodnjih delodajalcev iz katalonske prestolnice Barcelone napisal oceno o takrat komaj 17-letnem čudežnem dečku argentinskega nogometa – Diegu Armandu Maradoni.

Španski športni dnevnik Marca je v dneh, ko je ves nogometni in športni svet objokoval smrt za mnoge najboljšega nogometaša vseh časov, objavil kratko poročilo, ki ga je 1978. v Barcelono iz Buenos Airesa poslal Menotti. Maradona je šele dve leti igral za enega od bolj znanih klubov v argentinski prestolnici Argentinos Juniors, a že kazal, da utegne postati vrhunski nogometaš.
 

Nepremagljiv

In kakšno oceno je Menotti, ki ga je leta 1977 vpoklical v reprezentanco, poslal na Camp Nou v Barceloni? O njegovi fizični pripravljenosti je zapisal, da je izjemno dobra, vrhunska, prav tako, da je mentalno zelo močan, da je zmožen popolne koncentracije na igro in žogo, da v igri ni sebičen in da je zelo dobra osebnost. O njegovi nogometni tehniki in znanju je zapisal samo eno besedo: nepremagljiv.


Njegove kratke podaje in udarci so pravi čudež. Zaradi izjemnega talenta so ga imenovali El Pibe de Oro (zlati deček) in naziv mu je ostal vso kariero. In začel jo je res silovito. Pri komaj 15 letih, 10 dni pred 16. rojstnim dnevom, je vstopil v igro na tekmi argentinske prve lige med svojimi Argentinos Juniors in ekipo Talleres ter tako postal najmlajši igralec, ki je nastopil na tekmi prve argentinske lige. Že njegova prva poteza je šla v legendo, saj je nasprotnikovega branilca Juana Dominga Cabrera preigral tako, da mu je poslal žogo med nogama. Po tekmi je Maradona izjavil, da se mu zdi, kot da drži nebo v rokah. Prvi gol v prvi ligi je zabil le dva tedna potem, ko je 30. oktobra 1976 praznoval 16. rojstni dan.
 

Božja roka

To, kar je Menotti videl pri 17-letniku, je vse držalo. Maradona je k Barceloni in v Evropo prišel štiri leta po njegovi oceni, leta 1982, pred tem je dve sezoni odigral še za enega najpopularnejših argentinskih klubov, znameniti Boca Juniors. Njegov prestop v prestolnico Katalonije je bil najdražji v nogometni zgodovini, sedem milijonov evrov. Tako kot je bil rekorden njegov prestop čez dve leti v Napoli, ki je moral Barceloni in Maradoni izplačati 10 milijonov evrov.


S svojo igro je v Barceloni, kjer je bil pogosto poškodovan, in zlasti v italijanskem Napoliju postal nogometna ikona. Še posebno pa po svetovnem prvenstvu v Mehiki leta 1986, ko je Argentina še drugič osvojila naslov svetovnega prvaka. V anale nogometne zgodovine je odšla še četrtfinalna tekma med Argentino in Anglijo na stadionu Azteca v Ciudadu de Mexicu. Maradona je dvakrat zadel za zmago Argentine z 2:1, toda nista bila samo oba gola – prvega je dosegel z roko namesto z glavo, pri drugem pa je sam preigral polovico angleškega moštva. O prvem golu je dejal, da ga je dosegel ob pomoči božje roke.

Drugi gol, ko je predriblal peterico angleških branilcev in na koncu še vratarja Petra Shiltona, je Svetovna nogometna zveza (Fifa) leta 2002 po spletnem glasovanju razglasila za najboljšega v 20. stoletju. Zmaga nad Anglijo je bila tudi stvar nacionalnega ponosa, saj so Britanci Argentino štiri leta prej porazili v vojni za Falklandsko otočje. Nogometna zmaga v Mehiki je bila za Argentince izjemno pomembna tolažba.


Največji pečat pa je Maradona kot igralec pustil v Neaplju. Ne le da je z Napolijem prvič v zgodovini kluba osvojil italijansko nogometno prvenstvo, to so modri iz Neaplja v času Maradonovega igranja (med 1984. in 1991.) osvojili še enkrat, potem enkrat tekmovanje za pokal Italije, leta 1989 je Napoli postal tudi zmagovalec pokala Uefa, predhodnika sedanje evropske lige. Postal je ljubljenec neapeljskih navijačev. Že ob prihodu v mesto pod Vezuvom ga je na stadionu San Paolo pričakalo več kot 75.000 navdušenih tifosov. A kot je mogoče prebrati ob smrti nogometnega boga v italijanskih medijih, se vez med Maradono in Neapljem ni stkala zgolj zaradi njegovih bravur na igrišču.
 

Vitez Neaplja

Kmalu po prihodu v Italijo je spoznal razdeljenost na bogati sever in revni jug, Neapelj je spadal v slednjega. Ko je šel z Napolijem na prvo gostovanje na sever, v Verono, so navijači igralce Napolija pričakali z velikim transparentom, na katerem je pisalo Dobrodošli v Italiji. »Takoj sem razumel bitko, pred katero se je znašel Napoli, ni bil samo nogomet, bil je to boj med severom in jugom, rasisti in revščino,« je dejal Maradona.
Navijači so o Neaplju govorili kot o mestu kolere, katerega prebivalce in igralce bi bilo treba najprej dobro umiti.


Neapelj se je leta 1973 v resnici spopadel z epidemijo kolere. In Maradona je kot otrok iz revnega predmestja Buenos Airesa še kako razumel ta nasprotja, zato ga je Neapelj tako oboževal in zato je tudi zdaj tako močno objokoval njegovo smrt. Za tisoče revnih Neapeljčanov je bil v prvi vrsti vitez, ki jih bo obranil pred bogatim zmajem s severa. Vsaka zmaga Napolija proti klubom s severa je za mnoge brezposelne in revne Neapeljčane pomenila samo eno – zmago proti bogatim in nadutim severnjakom.


Iz tistega časa je tudi zgodba o obisku Maradone pri papežu Janezu Pavlu II., s katerim naj bi se sporekla o nepravično razdeljenem bogastvu in socialni in ekonomski neenakosti. Maradona je pozneje pripovedoval, kako je v Vatikanu gledal pozlačene stropove, »potem pa sem slišal papeža, kako je rekel, da ga skrbi za revne otroke. Prodaj svoje pozlačene stropove, amigo, naredi nekaj,« naj bi zabrusil svetemu očetu.