ZDRAVKO MAMIĆ
Nogometni cesar na begu
Zaradi oškodovanja NK Dinamo in državnega proračuna je bil obsojen na zapor, a je pobegnil v Međugorje, od tam pa še vedno vodi hrvaški nogomet.
Odpri galerijo
Zdravko Mamić, »žongler med interesi«, kot ga je pred časom označil sloviti nogometni trener Ćiro Blažević, ostaja v Villi Regina v Međugorju v Bosni in Hercegovini. Pravosodni minister BiH Josip Grubeša je neuradno zavrnil možnost izročitve Mamića Hrvaški, ki je zanj razpisala tiralico, saj je bil junija lani nepravnomočno obsojen na šestinpolletno zaporno kazen.
Zdaj je možnost izročitve zavrnilo tudi sodišče BiH, češ da zanjo ni pravne podlage. Poleg Mamićevega bosansko-hercegovskega potnega lista izročitev ovira tudi dejstvo, da sta državi pogodbo o sodelovanju podpisali novembra 2012, hrvaški organi pa ga bremenijo kaznivih dejanj pred tem datumom.
Na Hrvaškem so za Mamićem razpisali mednarodno tiralico, ker je pred izrekom sodbe pobegnil v Međugorje. Za obsojence, ki jim je bila izrečena več kot petletna zaporna kazen, je na Hrvaškem namreč obvezen pripor, tudi če je sodba nepravnomočna. Mamić je večkrat zavrnil možnost vrnitve na Hrvaško, saj je – po lastnih besedah – žrtev montiranega procesa, pričakuje pa, da bo tamkajšnje vrhovno sodišče ugodilo njegovi pritožbi in ga oprostilo obtožb.
Osiješko sodišče je nekdanjega predsednika hrvaške nogometne zveze obsodilo v začetku junija lani zaradi oškodovanja zagrebškega kolektiva za najmanj 15,3 milijona evrov, državnega proračuna pa za skoraj 1,6 milijona evrov. Proti 59-letnemu Mamiću je v Osijeku vložena še druga obtožnica zaradi finančnih nečednosti v Dinamu.
Zdravko Mamić se tako lahko le smehlja in še naprej opravlja svoje menedžerske posle. Vsaj tako je mogoče razbrati iz nedavnega dogajanja na zagrebškem Maksimiru, domovanju kluba Dinamo, ko je mladi nogometaš Mario Šitum podpisal profesionalno pogodbo s klubom. Ob tej priložnosti je dejal, da se zahvaljuje upravi in Zdravku Mamiću za hiter dogovor. Še en dokaz, da je Mamić še vedno alfa in omega zagrebškega nogometnega kluba. Navsezadnje je tudi zdajšnji trener hrvaškega nogometnega prvaka Dinama Nenad Bjelica že nekajkrat jasno in glasno povedal, da je ekipo za letošnjo sezono (sezono 2019/20) »sestavljal skupaj z Zdravkom Mamićem«, ki da mu je pred pobegom v Međugorje dejal: »Varuj mi Dinamo!«
Mamić je zagotovo eden najbolj kontroverznih ljudi na športnem prizorišču naše južne sosede. Če že ne zaradi drugega, zaradi svoje nepredvidljivosti, temperamenta in dolgega jezika.
Njegova zgodba se je začela, ko je bil še trgovski potnik nekega srbskega podjetja. Živel je v Sesvetah, predelu Zagreba, skupaj z bratoma, oče pa je denar služil v Nemčiji. Zdravko je dneve in dneve preživljal na tribunah nogometnega stadiona na Maksimiru, pripravljal transparente, zbiral navijače in potoval z Dinamom na gostovanja.
Leta 1980 je postal trener Dinama Miroslav Blažević - Ćiro. V njem je Mamić videl priložnost, prvi korak pa je storil, ko ga je prosil, naj mu bo poročna priča. Njuno prijateljstvo se je z leti, ne glede na turbulentne čase in ne glede na Ćirov odhod v tujino, le poglabljalo.
Mamić se je takrat ukvarjal z družinskim podjetjem (nakupom steklenic za kis), čakal priložnost in jo dočakal. Ko se je Blažević leta 1993 vrnil iz tujine, je postal večinski lastnik Dinama, s tem pa tudi predsednik in trener, Zdravka Mamića pa je imenoval za direktorja kluba, ki je leta 1993 prvič postal državni prvak.
Leto pozneje je Ćiro izgnal Mamića iz kluba zaradi 300.000 nemških mark, ki »so ali niso prišle na račun«, ki »so bile in niso bile zapravljene«. Mamić se je nato s spretnimi poslovnimi mahinacijami dokopal do denarja in se vrnil na čelo Dinama (vmes se je klub imenoval Građanski, nato Croatia, leta 2000 pa so mu vrnili sveto ime Dinamo).
Mamić je imel tedaj že svojo športno agencijo, katere prvi velik uspeh je bila prodaja Boška Balabana iz Dinama v angleški Aston Villa za visokih 6 milijonov funtov. Leta 2006 so agencijo ukinili, podatki pa kažejo, da je šlo skozi prste Mamićeve agencije približno 80 nogometašev (Balaban, Leko, Olić, Cesar, Pranjić, Modrić ...).
Za navijaško skupino Bad Blue Boys je bil in je še absolutist, Dinamo pa le igračka v njegovih rokah. »On in še nekaj ljudi okoli njega so ustvarili nedotakljivo cesarstvo,« je slišati. To cesarstvo pa še naprej vodi cesar na begu. Beži pred hrvaškim pravosodjem, ki ga je obsodilo zaradi večmilijonske kraje nogometnega kluba Dinamo in združevanja v zločinsko organizacijo, v kateri je tudi brat Zoran, ki je medtem postal športni direktor kluba.
Vodenje kluba, vsaj tako je slišati po hodnikih Maksimirske ulice 128, kjer ima Dinamo sedež, je usklajeno z Međugorjem, kjer ima cesar Zdravko popolni mir pred hrvaškim pravosodjem oziroma pred nadaljnjimi preiskavami, obsodbami in posteljo v zaporu Remetinec, ki je že dobre tri mesece domovanje tudi nekdanjemu hrvaškemu premierju Ivu Sanaderju.
Zdaj je možnost izročitve zavrnilo tudi sodišče BiH, češ da zanjo ni pravne podlage. Poleg Mamićevega bosansko-hercegovskega potnega lista izročitev ovira tudi dejstvo, da sta državi pogodbo o sodelovanju podpisali novembra 2012, hrvaški organi pa ga bremenijo kaznivih dejanj pred tem datumom.
Mednarodna tiralica
Na Hrvaškem so za Mamićem razpisali mednarodno tiralico, ker je pred izrekom sodbe pobegnil v Međugorje. Za obsojence, ki jim je bila izrečena več kot petletna zaporna kazen, je na Hrvaškem namreč obvezen pripor, tudi če je sodba nepravnomočna. Mamić je večkrat zavrnil možnost vrnitve na Hrvaško, saj je – po lastnih besedah – žrtev montiranega procesa, pričakuje pa, da bo tamkajšnje vrhovno sodišče ugodilo njegovi pritožbi in ga oprostilo obtožb.
Osiješko sodišče je nekdanjega predsednika hrvaške nogometne zveze obsodilo v začetku junija lani zaradi oškodovanja zagrebškega kolektiva za najmanj 15,3 milijona evrov, državnega proračuna pa za skoraj 1,6 milijona evrov. Proti 59-letnemu Mamiću je v Osijeku vložena še druga obtožnica zaradi finančnih nečednosti v Dinamu.
Še vedno alfa in omega NK Dinamo
Zdravko Mamić se tako lahko le smehlja in še naprej opravlja svoje menedžerske posle. Vsaj tako je mogoče razbrati iz nedavnega dogajanja na zagrebškem Maksimiru, domovanju kluba Dinamo, ko je mladi nogometaš Mario Šitum podpisal profesionalno pogodbo s klubom. Ob tej priložnosti je dejal, da se zahvaljuje upravi in Zdravku Mamiću za hiter dogovor. Še en dokaz, da je Mamić še vedno alfa in omega zagrebškega nogometnega kluba. Navsezadnje je tudi zdajšnji trener hrvaškega nogometnega prvaka Dinama Nenad Bjelica že nekajkrat jasno in glasno povedal, da je ekipo za letošnjo sezono (sezono 2019/20) »sestavljal skupaj z Zdravkom Mamićem«, ki da mu je pred pobegom v Međugorje dejal: »Varuj mi Dinamo!«
Mamič bi Olimpijo in Brežice 1919?Nekateri hrvaški spletni portali so se razpisali o tem, da za italijanskim poslovnežem Gabrielejem Nardinom, ki naj bi prevzel Nogometni klub Olimpija, stoji Zdravko Mamić. Ta bi poleg Olimpije v paketu dobil tudi klub Brežice 1919, ki bi tako postal nekakšna podružnica ljubljanske Olimpije. Vodstvo ljubljanskega prvoligaša je vsa namigovanja označilo kot »neresnična in namenjena izključno zavajanju javnosti, zato si ne zaslužijo resnega komentarja«.
Mamić je zagotovo eden najbolj kontroverznih ljudi na športnem prizorišču naše južne sosede. Če že ne zaradi drugega, zaradi svoje nepredvidljivosti, temperamenta in dolgega jezika.
Oče je denar služil v Nemčiji
Njegova zgodba se je začela, ko je bil še trgovski potnik nekega srbskega podjetja. Živel je v Sesvetah, predelu Zagreba, skupaj z bratoma, oče pa je denar služil v Nemčiji. Zdravko je dneve in dneve preživljal na tribunah nogometnega stadiona na Maksimiru, pripravljal transparente, zbiral navijače in potoval z Dinamom na gostovanja.
Leta 1980 je postal trener Dinama Miroslav Blažević - Ćiro. V njem je Mamić videl priložnost, prvi korak pa je storil, ko ga je prosil, naj mu bo poročna priča. Njuno prijateljstvo se je z leti, ne glede na turbulentne čase in ne glede na Ćirov odhod v tujino, le poglabljalo.
Mamić se je takrat ukvarjal z družinskim podjetjem (nakupom steklenic za kis), čakal priložnost in jo dočakal. Ko se je Blažević leta 1993 vrnil iz tujine, je postal večinski lastnik Dinama, s tem pa tudi predsednik in trener, Zdravka Mamića pa je imenoval za direktorja kluba, ki je leta 1993 prvič postal državni prvak.
Iz Bjelovarja v ZagrebZdravko Mamić se je rodil leta 1959 v hrvaškem Bjelovarju. Leta 1970 se je preselil v Zagreb; starejši brat Stojan je igral nogomet za splitski Hajduk, zdaj pa se trudi zadržati svoj mir čim dlje od oči javnosti. Mlajši brat Zoran je zelo vpet v posle brata Zdravka in je eden vodilnih v NK Dinamo.
Leto pozneje je Ćiro izgnal Mamića iz kluba zaradi 300.000 nemških mark, ki »so ali niso prišle na račun«, ki »so bile in niso bile zapravljene«. Mamić se je nato s spretnimi poslovnimi mahinacijami dokopal do denarja in se vrnil na čelo Dinama (vmes se je klub imenoval Građanski, nato Croatia, leta 2000 pa so mu vrnili sveto ime Dinamo).
Od Balabana do Modrića
Mamić je imel tedaj že svojo športno agencijo, katere prvi velik uspeh je bila prodaja Boška Balabana iz Dinama v angleški Aston Villa za visokih 6 milijonov funtov. Leta 2006 so agencijo ukinili, podatki pa kažejo, da je šlo skozi prste Mamićeve agencije približno 80 nogometašev (Balaban, Leko, Olić, Cesar, Pranjić, Modrić ...).
Za navijaško skupino Bad Blue Boys je bil in je še absolutist, Dinamo pa le igračka v njegovih rokah. »On in še nekaj ljudi okoli njega so ustvarili nedotakljivo cesarstvo,« je slišati. To cesarstvo pa še naprej vodi cesar na begu. Beži pred hrvaškim pravosodjem, ki ga je obsodilo zaradi večmilijonske kraje nogometnega kluba Dinamo in združevanja v zločinsko organizacijo, v kateri je tudi brat Zoran, ki je medtem postal športni direktor kluba.
milijona evrov znaša oškodovanje Dinama, ki ga očitajo Mamiću.
Vodenje kluba, vsaj tako je slišati po hodnikih Maksimirske ulice 128, kjer ima Dinamo sedež, je usklajeno z Međugorjem, kjer ima cesar Zdravko popolni mir pred hrvaškim pravosodjem oziroma pred nadaljnjimi preiskavami, obsodbami in posteljo v zaporu Remetinec, ki je že dobre tri mesece domovanje tudi nekdanjemu hrvaškemu premierju Ivu Sanaderju.