Nordijski dan D naše junakinje

Pred dnevi smo se spominjali olimpijskih iger v Sarajevu in takrat tudi prve slovenske zimske kolajne v izvedbi alpskega smučarja Jureta Franka. Februarja 1984 je Primorec nastopal pod zastavo jugoslovanske federacije, deset let pozneje pa je bilo seveda drugače. Napočil je novi mejnik našega športa: na današnji dan, 21. februarja 1994, je takrat najstnica Alenka Dovžan, alpska smučarka iz jeseniškega kluba, osvojila prvo kolajno za samostojno Slovenijo na zimskih olimpijskih igrah.

Kako se je kalil bron? Tako je v naslovu Teme dneva v tistem četrtem februarskem tednu 1994 na prvi strani našega časnika zapisal Vito Divac, žal preminuli dolgoletni poročevalec s smučarskih tekem. Njegov zapis je razkrival, da kolajna Gorenjke, ki je prav med temi igrami z 18. rojstnim dnevom prestopila prag polnoletnosti, nikakor ni bila naključna.

Olimpijske igre v Lillehammerju, mestecu v objemu čudovitega skandinavskega naravnega okolja na osrednjem Norveškem, so marsikomu med tedaj navzočimi ostale v spominu kot zadnje s tistim romantičnim pridihom izvirne pripadnosti zimskim športnim panogam.

Dejansko na vseh pozneje je šlo bolj za izjemne enkratne vložke bogatih pokroviteljev, že boj med posameznimi kandidaturami je razkrival predvsem moč denarja, ozračja s poznavalci in res zapriseženimi ljubitelji privlačnih panog na snegu pa pozneje na prizoriščih ni bilo. Avstriji, denimo, je vedno znova spodletelo v boju za organizacijo iger, tudi dobro zamisel treh sosedov – Avstrijcev, Italijanov in nas – o skupnih igrah 2006 je takrat »požrl« Fiatov Torino.

V Lillehammerju pa je bilo vse drugače, kot v pravi zimski nordijski pravljici. In med njenimi junaki so bili tudi naši asi: Alenka Dovžan, Katja Koren in Jure Košir. Ta trojica se je domov vrnila z bronastimi kolajnami, prva med omenjenimi je ostala zapisana Alenkina. Kot prva Slovenka je pod trobojnico takrat še zelo mlade države stala na odru najboljših treh po eni od tekem na zimskih olimpijskih igrah, in sicer v prav imenitni družbi: v kombinaciji smuka in slaloma je bila namreč najboljša švedska šampionka Pernilla Wiberg, srebro pa je pripadlo Švicarki Vreni Schneider, tedaj vodilni alpski smučarki med tekmovalno karavano.

Dan poln adrenalina

Tisti 21. februar 1994 je bil za 18-letno Gorenjko (rojstni dan je praznovala 11. februarja) poln adrenalina. Za njo je bila namreč smola v superveleslalomu, ko sta imeli s Špelo Pretnar najboljša vmesna časa, pa sta nato odstopili. Ta kombinacijska tekma pa je bila sploh posebna: naša junakinja je bila po smuku 4. s štirimi stotinkami prednosti pred Italijanko Moreno Gallizio, nato pa jo še za tri stotinke ugnala v slalomu za prvo zimsko kolajno samostojne države.

Veselju v Slovenski hiši kar ni bilo konca, slavju so se na prizorišču pridružili ptujski kurenti. Mojstrančanka, izvirno doma z Jesenic, je zapisala prav posebno poglavje v bogati slovenski športni zgodbi. In vedno se ga lahko spomnimo, če obiščemo lokal Ejga na Jesenicah, ki ga imata skupaj s partnerjem Edvinom Karahodžićem, nekoč našim hokejskim reprezentantom. Med čakanjem na njeno sladico Alenkin zavoj ob pogledu na urejen kotiček s tekmovalno opremo in z nagradami misli takoj uidejo v Lillehammer '94.