Nova država na prvih povojnih olimpijskih igrah
Po prvi svetovni vojni se je mudilo z organiziranjem olimpijskega komiteja zaradi nastopa v Antwerpnu.
Odpri galerijo
Člani nogometnega kluba Ilirija iz Ljubljane
Po koncu prve velike vojne in z nastankom Države Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) se je športna dejavnost razmahnila. Hkrati z združevanjem sokolskih organizacij v enotno Sokolsko zvezo Jugoslavije in nogometnih združenj v jugoslovansko nogometno zvezo so se začele intenzivne priprave na ustanovitev enotnega državnega olimpijskega organa. Z ustanovitvijo olimpijskega komiteja nove države južnih Slovanov se je mudilo tudi za to, ker drugače država ne bi mogla sodelovati na prvih povojnih olimpijskih igrah leta 1920 v belgijskem Antwerpnu.
Olimpizem v državi SHS pa ni bil novost. V Kraljevini Srbiji so že leta 1910 ustanovili olimpijski komite, Svetozar Đukić je bil tudi že član Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK). Tudi prvi predsednik Jugoslovanskega olimpijskega odbora Franjo Bučar je bil že pred vojno olimpijski zanesenjak, že 1908. se je srečal s tedanjim prvim človekom olimpijskega gibanja Pierrom de Coubertinom, ker ga je hotel prepričati, naj odobri nastopanje Hrvatov na olimpijskih igrah pod hrvaško zastavo in o vstopu Hrvatov v MOK.
Bučarju takrat načrta ni uspelo uresničiti, saj so bili proti zelo odločno Madžari. Hrvaška je bila takrat del ogrskega kraljestva nekdanje avstro-ogrske monarhije. V Sloveniji pred prvo svetovno vojno za olimpijsko gibanje še ni bilo prav posebnega zanimanja.
Ker so se bližale olimpijske igre leta 1920 v Antwerpnu, je bil po zaslugi Franja Bučarja v dogovoru s srbskim olimpijskim komitejem, ki ga je takrat vodil general Nikodije Stevanović, decembra leta 1919 ustanovljen Jugoslovanski olimpijski odbor (JOO), in tako so bili formalno izpolnjeni pogoji za nastop športnikov novonastale države v Antwerpnu. Predsednik je postal Bučar, podpredsednika Đukić in Ciril Žižek iz Slovenije, med odborniki pa so bili še trije predstavniki slovenskega športa: Janko Berce, Joso Gorec in Stanko Bloudek.
Bučar je kmalu navezal stike z organizacijskim odborom iger v Antwerpnu in jih seznanil z željo, da bi na igrah nastopili tudi športniki iz mlade države. Pri Mednarodnem olimpijskem komiteju sta posredovala tudi srbski član Đukić in zunanje ministrstvo. Jugoslovanski olimpijski odbor je bil v MOK sprejet v času olimpijskih tekmovanj avgusta in septembra 1920, obenem pa je bil v MOK sprejet Franjo Bučar. Tako sta bila iz SHS v osrednjem organu olimpijskega gibanja kar dva člana, Bučar in Đukić, kar je bilo presenetljivo za mlado in še športno neuveljavljeno državo.
»Slovenski športniki oziroma predstavniki ljubljanskih klubov so se po zagrebškem 'olimpijskem' sestanku sestali 22. decembra 1919 v Ljubljani in razpravljali o ustanovitvi olimpijskega pododbora za Slovenijo,« je v reviji Šport zapisal Tomaž Pavlin. Zastopniki klubov so bili 'v nekaterih bistvenih točkah: previsoka članarina, pomanjkljiva in neobičajna organizacija', proti ustanovitvi in sklenili dati pristanek JOO šele po pregledu pravil MOK in češkega olimpijskega odbora.
Ciril Žižek, podpredsednik JOO, je 5. februarja 1920 sklical novi sestanek ljubljanskih športnih krogov, kjer so ponovno obravnavali ustanovitev olimpijskega pododbora za slovenski teritorij, ki pa naj bi bil istočasno »vrhovna sportna instanca za Slovenijo«. Odborniki zelo vplivnega športnega kluba Ilirije so to idejo obravnavali na klubski seji 9. februarja 1920 in zavzeli negativno stališče ter predlagali, da se raje ustanovi »prepotrebni Sportni savez za Slovenijo«, ki naj bi prevzel nalogo organizirati slovenski šport, ga propagirati, istočasno pa bi lahko vodil tudi »agende Olimpijskega pododbora«.
Nato so 24. in 25. aprila le ustanovili najprej Ljubljansko nogometno podzvezo, Športno zvezo Ljubljana in Olimpijski pododbor Ljubljana, kar so bili temelji za kasnejši razmah športnega in olimpijskega delovanja na Slovenskem.
Prihodnjič: Prve medalje
Olimpizem v državi SHS pa ni bil novost. V Kraljevini Srbiji so že leta 1910 ustanovili olimpijski komite, Svetozar Đukić je bil tudi že član Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK). Tudi prvi predsednik Jugoslovanskega olimpijskega odbora Franjo Bučar je bil že pred vojno olimpijski zanesenjak, že 1908. se je srečal s tedanjim prvim človekom olimpijskega gibanja Pierrom de Coubertinom, ker ga je hotel prepričati, naj odobri nastopanje Hrvatov na olimpijskih igrah pod hrvaško zastavo in o vstopu Hrvatov v MOK.
Ciril Žižek je bil podpredsednik Jugoslovanskega olimpijskega odbora.
FOTOGRAFIJI: WIKIPEDIA
FOTOGRAFIJI: WIKIPEDIA
Bučarju takrat načrta ni uspelo uresničiti, saj so bili proti zelo odločno Madžari. Hrvaška je bila takrat del ogrskega kraljestva nekdanje avstro-ogrske monarhije. V Sloveniji pred prvo svetovno vojno za olimpijsko gibanje še ni bilo prav posebnega zanimanja.
Jugoslovanski olimpijski odbor
Ker so se bližale olimpijske igre leta 1920 v Antwerpnu, je bil po zaslugi Franja Bučarja v dogovoru s srbskim olimpijskim komitejem, ki ga je takrat vodil general Nikodije Stevanović, decembra leta 1919 ustanovljen Jugoslovanski olimpijski odbor (JOO), in tako so bili formalno izpolnjeni pogoji za nastop športnikov novonastale države v Antwerpnu. Predsednik je postal Bučar, podpredsednika Đukić in Ciril Žižek iz Slovenije, med odborniki pa so bili še trije predstavniki slovenskega športa: Janko Berce, Joso Gorec in Stanko Bloudek.
Bučar je kmalu navezal stike z organizacijskim odborom iger v Antwerpnu in jih seznanil z željo, da bi na igrah nastopili tudi športniki iz mlade države. Pri Mednarodnem olimpijskem komiteju sta posredovala tudi srbski član Đukić in zunanje ministrstvo. Jugoslovanski olimpijski odbor je bil v MOK sprejet v času olimpijskih tekmovanj avgusta in septembra 1920, obenem pa je bil v MOK sprejet Franjo Bučar. Tako sta bila iz SHS v osrednjem organu olimpijskega gibanja kar dva člana, Bučar in Đukić, kar je bilo presenetljivo za mlado in še športno neuveljavljeno državo.
Dvomi v Sloveniji
»Slovenski športniki oziroma predstavniki ljubljanskih klubov so se po zagrebškem 'olimpijskem' sestanku sestali 22. decembra 1919 v Ljubljani in razpravljali o ustanovitvi olimpijskega pododbora za Slovenijo,« je v reviji Šport zapisal Tomaž Pavlin. Zastopniki klubov so bili 'v nekaterih bistvenih točkah: previsoka članarina, pomanjkljiva in neobičajna organizacija', proti ustanovitvi in sklenili dati pristanek JOO šele po pregledu pravil MOK in češkega olimpijskega odbora.
V Sloveniji pred prvo svetovno vojno za olimpijsko gibanje ni bilo prav posebnega zanimanja.
Ciril Žižek, podpredsednik JOO, je 5. februarja 1920 sklical novi sestanek ljubljanskih športnih krogov, kjer so ponovno obravnavali ustanovitev olimpijskega pododbora za slovenski teritorij, ki pa naj bi bil istočasno »vrhovna sportna instanca za Slovenijo«. Odborniki zelo vplivnega športnega kluba Ilirije so to idejo obravnavali na klubski seji 9. februarja 1920 in zavzeli negativno stališče ter predlagali, da se raje ustanovi »prepotrebni Sportni savez za Slovenijo«, ki naj bi prevzel nalogo organizirati slovenski šport, ga propagirati, istočasno pa bi lahko vodil tudi »agende Olimpijskega pododbora«.
Nato so 24. in 25. aprila le ustanovili najprej Ljubljansko nogometno podzvezo, Športno zvezo Ljubljana in Olimpijski pododbor Ljubljana, kar so bili temelji za kasnejši razmah športnega in olimpijskega delovanja na Slovenskem.
Prihodnjič: Prve medalje
