Oboževalke so ga čakale v hotelih

LJUBLJANA – Michael Eddie Edwards je zaslovel kot najslabši smučarski skakalec v zgodovini. Večino tekem, ki se jih je v drugi polovici 80. let udeležil v svetovnem pokalu, je končal na zadnjem mestu – tudi obe na zimskih olimpijskih igrah v Calgaryju 1988. Kljub temu oziroma prav zaradi tega je bil povsod v središču pozornosti, o njem so posneli celo film, ki je bil tudi v Sloveniji precej priljubljen.

V zanimivem pogovoru za nemško revijo SportBild je 55-letni Anglež povedal marsikaj zanimivega o svojem vzdevku, OI v Calgaryju, legendarnem Mattiju Nykänenu, navijačih, zaslužku ...

Trideset let po OI v Calgaryju ste še vedno precej slavni. Vas to preseneča?
»Takrat se mi niti sanjalo ni, kaj povzročam. Želel sem si le uresničiti svojo veliko željo in nastopiti na OI! Zatem se je sprožil plaz. Sčasoma se je malo umirilo in imel sem le še po en nastop na mesec. A po filmu, ki so ga posneli o meni in mojem življenju, se je spet vse postavilo na glavo. Od takrat se moram otepati predstavitev. Zdaj imam od pet do deset nastopov na teden. In to po vsem svetu: v ZDA, Kanadi, Nemčiji, Avstraliji, na Novi Zelandiji, Japonskem, Kitajskem, v Urugvaju, Čilu.«

O čem predavate ljudem?
»O motivaciji in vztrajnosti. Moje sporočilo od takrat je še vedno aktualno: Vse je mogoče! Bori se za svoje sanje! Nikoli se ne vdaj!«

Tudi poraženci so lahko zmagovalci …
»Natanko tako! Zagotovo nisem bil najlepši, sem bil pa najbolj smešen. Drugi skakalci so okrog mene hodili slabe volje in resnih obrazov. Verjetno zato, ker niso dobili nič za jesti. Jaz sem se vedno smejal in se pogovarjal z navijači.«

Ali ste imeli oboževalke?
»Da, in ne malo. Dekleta so me čakala v hotelih. Nočem izdati preveč, a sem ter tja sem vrata v svojo sobo pustil odprta. To je bilo noro obdobje, med katerim sem nadvse užival. Vabili so me v televizijske oddaje, spoznal sem številne filmske in glasbene zvezdnike, kot so Bee Gees, Kylie Minogue, Brigitte Nielsen in Burt Reynolds.«

Kako so na vas gledali drugi skakalci?
»Devetdeset odstotkov me jih je imelo rado. Na koncu koncev sem prispeval k temu, da je naš šport postal bolj znan. Le nekaj Norvežanov in Avstrijcev me je imelo za neumnega. Menili so, da se norčujem iz skokov in da zmagovalcem (u)kradem vso pozornost.«

V Calgaryju se je s tremi zlatimi kolajnami ovenčal Finec Matti Nykänen. Kako ste se razumeli z njim?
»Matti je bil precej muhast, a do mene je bil vedno prijazen. Očitno je bil vesel, da je imel zaradi mene večji mir pred novinarji. Nikoli ni dosti govoril. Po Calgaryju sem ga enkrat obiskal na Finskem. Pila sva čaj, prav veliko besed pa si nisva izmenjala. Kljub temu ga je bilo lepo spet videti.«

Kdo vam je dal vzdevek Eddie the Eagle (orel Eddie)?
»Ko sem prispel na letališče v Calgaryju, so me pričakali navijači, ki so držali plakat z napisom Welcome to Calgary, Eddie the Eagle (Dobrodošel v Calgaryju, orel Eddie). Na televiziji so videli dokumentarni film o meni, prvem angleškem skakalcu. Tako se je rodil moj vzdevek.«

Čeprav ste bili bolj petelin kot orel …
»Kar zadeva rezultate, že … A sem skoke vedno jemal zelo resno, z njimi sem se ukvarjal šele 20 mesecev, ko sem šel na OI. Prepričan sem, da bi postal zelo dober skakalec, če bi mi pustili. Kar na lepem sem imel namreč denar, z njim bi lahko plačal trenerja in priprave. Dotlej sem namreč spal v avtomobilih in hlevih, na Finskem enkrat celo v psihiatrični bolnišnici, v kateri so imeli prosto posteljo.«



Kako ste se nato sprijaznili s strožjimi kriteriji Mednarodnega olimpijskega komiteja, po katerih je lahko na OI nastopilo le še 50 najboljših skakalcev na svetu?
»Z danes na jutri so končali mojo kariero, tega še danes ne razumem. Po uradni obrazložitvi naj bi to storili iz varnostnih razlogov, a sam menim, da sem jim postal preveč nevaren. Poraženec naj ne bi zmeraj vsem ukradel šova. Toda sam bi se izboljšal. V Kuusamu sem enkrat skočil 119,5 metra. Imel sem velike načrte. Želel sem si še na OI v letih 1992, 1994 in 1998. Postal bi čedalje močnejši. Ko se nisem uvrstil na OI v Naganu 1998, sem končal športno pot.«

Ali ste zaslužili veliko denarja?
»Da, po Calgaryju sem imel veliko pokroviteljev, med drugim je britanska letalska družba Eagle Airlines z menoj sklenila petletno pogodbo. Nato sem dvakrat skoraj vse izgubil. Prvič leta 1992, takrat skoraj pol milijona evrov, ko je propadel en sklad. Njegovi upravitelji so naredili veliko neumnost. Naslednjič sem veliko izgubil leta 2016 ob ločitvi. Moja nekdanja žena je prejela 85 odstotkov vsega premoženja, tudi od denarja, ki sem ga prejel od filma o sebi. To je bilo 300.000 dolarjev.«

Kako vam gre danes?
»Dobro. Zaslužim več kot pred 30 leti. Za vsak nastop prejmem od 2000 do 5000 evrov, na teden naberem tudi do 25.000 evrov.«

Ali še spremljate skoke?
»Ne. Pri nas v Angliji ne prenašajo tekem, po medmrežju pa je zame preveč zapleteno, da bi poiskal njihove prenose. Zadnja, ki se ju spomnim, sta Martin Schmitt in Sven Hannawald. Zdajšnji skakalci so mi – če sem iskren – preveč dolgočasni. Da eden skoči meter ali dva dlje od drugega, me ne zanima. Skoki bi potrebovali več pravih osebnosti, več takšnih, kot sem bil jaz. Potrebovali bi spet tudi Angleža, pri katerem bi se spraševali, ali bo skočil 50 ali 100 metrov.«