Od blišča aristokracije do sijaja Monaka in francoskih mest
Prijetno podnebje, ki se zadnja leta in desetletja resda neizbežno spreminja, azurno morje, sploh lepi prizori narave ter ljubka mesteca in mesta, zanimiva zgodovina, privlačen življenjski slog. Azurna obala, ki bo prvič gostila cilj Toura, je krasna, tamkajšnje veselje do življenja čudovito. Kaj ne bi potem toliko pritegovala domačine in tujce? A ni bilo vedno tako, niti ne bo nujno zmeraj.
Azurna obala je v širši francoski imaginarij stopila v drugi polovici 19. stoletja, ko se je začela, kakor je brati v knjigi La Côte d'Azur, ombres et lumières (Jean-Jacques Antier, 1972), odpirati in zlagoma turistično demokratizirati. Takrat so Francosko riviero nehali povezovati zgolj z aristokracijo, najsi je ta – zlasti v romantičnem 18. stoletju, ko so se privilegiranci po rousseaujevsko vračali nazaj k naravi – v Nico prihajala iz Rusije, Londona ali z drugih evropskih dvorov.
Takrat so Rivieri spremenili tudi ime: poimenovanje Azurna obala si je izmislil odvetnik, politik, pesnik in pisatelj Stéphen Liégeard, ki je leta 1887 izdal knjigo Azurna obala, v njej pa popisal njene meje, takšne in drugačne. Danes je v teh koncih francoskega Sredozemlja ogromno blišča in je vse že na pogled povezano, v 18. stoletju pa je bila slika docela drugačna: kakor je dokumentiral Antier, je bila Nica z 12.000 prebivalci edino mesto na Azurni obali, Cannes skromno ribiško pristanišče, Grasse in Monako neznatni mesteci, v Toulonu pa je domovala le vojska. Bede je bilo več kot sijaja.
Naravni magnet za nobleso in denar
Zdaj, tri stoletja pozneje, je Azurna obala – že davno turistično demokratizirana in skozi čas tudi prostor brezštevilnega priseljevanja z nasprotne obale Mediterana – še naprej naravni magnet za nobleso in denar. Po nedavnem pisanju revije L'Observateur de Monaco se je število milijonarjev na Azurni obali, na območju od Nice do mesteca Eze z naselji Beaulieu-sur-Mer, Saint-Jean-Cap-Ferrat in Villefranche-sur-Mer, v zadnjem desetletju povečalo za četrtino, kar pomeni, da jih je bilo lani 26.300.
Tako je pokazala študija britanskega svetovalnega podjetja Henley&Partners, v kateri so še ugotovili, da je med omenjenimi bogataši devet milijarderjev in skoraj sto takih, ki ocenjujejo svoje premoženje v več sto milijonih. V Franciji je še več bogastva na kupu le v Parizu, kjer živi 165.000 milijonarjev, 285 tako imenovanih centimilijonarjev in 23 milijarderjev.
Rusko plemstvo, zagledano v prizore Mediterana, je tradicionalno hodilo na Azurno obalo, a nobena skrivnost ni, da so mnoge tamkajšnje najlepše vile in palače v devetdesetih letih preteklega stoletja začeli kupovati ruski in ukrajinski »nouveaux riches«. Medtem ko je bilo po začetku vojne v Ukrajini pred dvema letoma v francoskih medijih veliko brati o zaplembah, zdaj nihče ne ve, koliko je v resnici zamrznitev tega ruskega premoženja in kje so zadeve pravno.
Pred tedni so, na primer, poročali o konfiskaciji vile Irina Maria, ki je vredna 120 milijonov evrov in v Roquebrune-Cap-Martinu nedaleč od Mentona v rokah rusko-armenskega oligarha Samvela Karapetjana (njegovo premoženje v Franciji je pod drobnogledom francoskih sodnih oblasti zaradi domnevnega pranja denarja in povezav z Gazpromom). Zaseg seveda ne more pomeniti, da Francija tudi razpolaga s tujim imetjem, to bi vendarle pomenilo nespoštovanje mednarodnega prava in še hujšo svetovno anarhijo …
Monako ni davčna oaza, ampak je samo davčno zanimiv, finančno pa, kakor opozarjajo bančniki, niti ni več tako zelo zahteven. Od leta 2017 velja, da mora vsakdo, ki se želi preseliti v Monako, vendar nima pogodbe o zaposlitvi, na bančni račun položiti pol milijona evrov.
Po drugi strani so v dnevniku Le Monde lani ironično pisali o tako imenovanem »bataljonu Monako«, o bogatih ukrajinskih moških, ki so v letih, ko bi zaradi zapovedane mobilizacije morali na bojišče, a so se pred morijo zatekli v svoje sredozemske vile. Sploh v vojni se razlike med bogataši in reveži še poglobijo.
Še o Monaku
Izjemna zgodba o bogastvu je na Azurni obali kneževina Monako, kjer je prebivalcev komaj 36.000, ultrabogatašev na kupu pa največ na svetu, vsak tretji oziroma že kar vsak drugi je milijonar. Pritegujejo jih več kot tristo sončnih dni v letu, luksuzne storitve na vsakem koraku, odličen zdravstveni sistem, varnost in predvsem ugodna davčna politika; zato ne more čuditi, da se za tamkajšnje stalno prebivališče odločijo tudi številni profesionalni športniki, Primož Roglič in Tadej Pogačar sta med njimi.
Monako ni davčna oaza, ampak je samo davčno zanimiv (davkov na dohodek, na premoženje, na nepremičnine ni oziroma so bistveno nižji kot marsikje drugje …), finančno pa, kakor opozarjajo bančniki, niti ni več tako zelo zahteven. Drugače, premalo da je ambiciozen: že od leta 2017 velja, da mora vsakdo, ki se želi preseliti v Monako, vendar nima pogodbe o zaposlitvi, na bančni račun položiti pol milijona evrov, izdano bančno potrdilo je nujen dokument za pridobitev dovoljenja za prebivanje …
Kakor piše L'Observateur de Monaco, med kupci tamkajšnjih stanovanj v zadnjem času prevladujejo Britanci, Danci, Norvežani, Nizozemci in Belgijci, vse manj je Rusov.
Ker je Monako raj za najbogatejše Zemljane, se v njem diha svetovljansko: na komaj dveh kvadratnih kilometrih sobiva 140 narodnosti. Kakor piše L'Observateur de Monaco, med kupci tamkajšnjih stanovanj v zadnjem času prevladujejo Britanci, Danci, Norvežani, Nizozemci in Belgijci, vse manj je Rusov. In če so se še pred leti vanj priseljevali petičneži ob koncu poklicne kariere, zdaj prihajajo mladi bogataši, tudi mlade družine, ki odštejejo za kvadratni meter lastne nepremičnine najmanj 21.000 evrov, medtem ko dosega povprečna cena 56.000 evrov na kvadrat, najvišja pa 115.385 evrov.
Prepriča jih poseben življenjski slog in mnoge tudi Francija lučaj stran, kajti na Azurni obali, v Provansi in bližnjih Alpah se piše nešteto izjemnih zgodb. Cannes slovi, med drugim, po filmskem festivalu, Antibesu ob morju in Mouginsu v zaledju je dal svoj pečat Picasso, v Grassu je v ospredju parfumerija, Saint-Paul de Vence je umetniška galerija …
Azurna obala je čista zakladnica, zakladnica kulinarike, literature za vse okuse (od Francisa Scotta Fitzgeralda do Françoise Sagan pa še Georgesa Simenona, Agathe Christie … ali Guillauma Mussoja danes) ter kajpada umetnosti (ob Picassu še Matisse, Bonnard, Chagall, Renoir ter mnogi drugi). Vsakdo lahko najde kaj zase, športniki, kolesarji prav tako, hvalijo treninge. V novi sezoni Netflixove dokumentarne serije Tour de France: Unchained, ki prikazuje ozadje lanske dirke po Franciji, so pokazali tudi Pogačarja, kako teče po strmih stopnicah Monte Carla.
Podnebne spremembe
Azurna obala je vlekla nekoč in je privlačna zdaj, kaj ne bi bilo tako tudi v prihodnje — razen če ne bo, kakor ni malo opozoril, sploh v zaledju regije Provansa-Alpe-Azurna obala (PACA), v poletnih mesecih bivanje postalo prenaporno, celo nemogoče. Do leta 2050 bi se lahko povprečne temperature dvignile za 3,1, do leta 2080 pa kar za 5,2 stopinje Celzija (glede na normalo 1961–1990).
Vročinski vali so zadnja leta stalnica, požari resna nevarnost, dvig morske gladine v Cannesu, Antibesu, Nici velika grožnja (do leta 2050 naj bi se ponekod dvignila od pol metra do kar metra in pol) … Posledično se bo predrugačil tudi poletni turizem ali »pa ga ne bo več«, bijejo plat zvona Francozi, češ, treba bo korenito omejiti letalski promet, pošteno toplotno izolirati stavbe in sploh investirati v zeleno tehnologijo.
Za zdaj je še tako, da se zlasti avgusta velik del Francije po stari navadi množično premakne na jug, a za mnoge Francoze in tujce, ki ne marajo ne gneče ne vročine, je ob Sredozemlju lahko še lepše v drugih letnih časih: v »filmskem« Saint-Tropezu, denimo, ki šteje komaj pet tisoč domačinov, vsako leto pa v njem preštejejo tudi pet, celo šest milijonov turistov, je prekrasno prav tako oktobra, ko so dnevi prijetno topli in morje še dovolj toplo za kopanje, narava pa na francoskem jugu tako in tako ves čas diši, kakor se lepo igra svetloba. Joie de vivre.
